Jedro

Ni pa v postopku pred sodiščem prve stopnje prišlo do zatrjevane kršitve določb pravdnega postopka. Iz prvostopnega spisa res ne izhaja, da bi bilo tožnikovemu pooblaščencu vabilo za obravnavo dne 21. 5. 1996 vročeno, saj v njem povratnice ni. Vendar pa se je tožnik obravnave udeležil in predlagal, da se obravnava opravi v odsotnosti njegovega pooblaščenca. Na obravnavnem zapisniku je tudi tožnikov podpis, iz zapisnika pa ne izhaja, da bi imel tožnik na navedeno protokolacijo kakršnokoli pripombo. Z navedeno tožnikovo izjavo je torej tudi po mnenju pritožbenega sodišča prvostopno sodišče pravilno ravnalo, ko je obravnavo opravilo v nenavzočnosti tožnikovega pooblaščenca ter glede na vse navedeno ni kršilo določb 2. odstavka 354. člena (7.točka) ZPP.

Če je torej opisano zdravstveno stanje nezdružljivo s tožnikovim delom, kar je očitno sprejela tudi ZK II. stopnje, ni jasno, zakaj je zaključila, da je svoje delo tožnik zmožen opravljati v polovičnem delovnem času.

Tega nasprotja pa prvostopno sodišče ni razčistilo, zato ga bo moralo v ponovljenem ter dopolnjenem dokaznem postopku ter postopati v skladu z določbami 2. oziroma 3. odstavka 261. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče je delno ugodilo tožnikovemu zahtevku, da je bil začasno popolnoma nezmožen za svoje delo od 9. 6. 1994 dalje ter razsodilo, da se odločba toženca z dne 9. 12. 1994 v 1. odstavku spremeni tako, da je tožnik od 9. 6. 1994 dalje zmožen opravljati svoje delo v S. K. v polovičnem delovnem času.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. Poudarja, da je prvostopno sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje s tem, ko je preuranjeno sprejelo dopolnilno mmenje ZK 2. stopnje predvsem zato, ker so zaključki, kot izhajajo iz mnenja sodnega izvedenca, različni od mnenja ZK 2. stopnje. Zato bi moralo sodišče izvesti še dodaten dokaz s postavitvijo novega izvedenca, ki bi podal mnenje o tožnikovi delazmožnosti. Tožnik vztraja pri izvedenskem mnenju mag. V. F. R., sicer pa vztraja pri postavitvi drugega izvedenca. Poudarja, da je že iz mnenja ZK 2. stopnje razvidno, da so motnje pri tožniku "nezdružljive z uspešnim delom", kar pomeni, da tožnik ni zmožen opravljati svojega dela niti v polovičnem delovnem času. Opozarja tudi na bistveno kršitev določb postopka, saj njegovemu pooblaščencu zaradi nepravilnega vabljenja ni bila omogočena udeležba na obravnavi dne 21. 5. 1996. Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ostalo dejansko stanje še nepopolno ugotovljeno in je bilo zato potrebno pritožbi ugoditi. Ni pa v postopku pred sodiščem prve stopnje prišlo do zatrjevane kršitve določb pravdnega postopka. Iz prvostopnega spisa res ne izhaja, da bi bilo tožnikovemu poblaščencu vabilo za obravnavo dne 21. 5. 1996 vročeno, saj v njem povratnice ni. Vendar pa se je tožnik obravnave udeležil in predlagal, da se obravnava opravi v odsotnosti njegovega pooblaščenca. Na obravnavnem zapisniku je tudi tožnikov podpis, iz zapisnika pa ne izhaja, da bi imel tožnik na navedeno protokolacijo kakršnokoli pripombo. Z navedeno tožnikovo izjavo je torej tudi po mnenju pritožbenega sodišča prvostopno sodišče pravilno ravnalo, ko je obravnavo opravilo v nenavzočnosti tožnikovega pooblaščenca ter glede na vse navedeno ni kršilo določb 2. odstavka 354. člena (7.točka) ZPP.

Pravilno pa opozarja pritožba na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Prvostopno sodišče je sodbo oprlo na dopolnilno mnenje ZK 2. stopnje z dne 8. 11. 1995 (listovna št. 15). Ta je bila mnenja, da je tožnik od 9. 6. 1994 dalje zmožen opravljati svoje delo - je cenilec motornih vozil pri zavarovalnici - le v polovičnem delovnem času. ZK 2. stopnje v izvedenskem mnenju izrecno poudarja, da se opira na dejansko zdravstveno stanje in na izvedensko mnenje specialista z dne 12. 12. 1994. Le-tega v mnenju tudi citira, prav tako specialistov zaključek, da gre pri zavarovancu za motnje v smislu t.i. frontalnega sindroma, kar pomeni spremembo osebnosti, ki pomembno ovira tako komunikacijo z ljudmi, kot tudi nepristransko presojo dejstev; to pa je nezdružljivo z uspešnim delom, ki ga zavarovanec opravlja.

Navedeno izvedensko mnenje specialista - sodnega izvedenca za področje psihiatrije, asist. mag. V. F. R., je v sodnem spisu v prilogah pod A/13. Če je torej opisano zdravstveno stanje nezdružljivo s tožnikovim delom, kar je očitno sprejela tudi ZK 2. stopnje, ni jasno, zakaj je zaključila, da je svoje delo tožnik zmožen opravljati v polovičnem delovnem času.

Tega nasprotja pa prvostopno sodišče ni razčistilo, zato ga bo moralo v ponovljenem ter dopolnjenem dokaznem postopku ter postopati v skladu z določbami 2. oziroma 3. odstavka 261. člena ZPP. Ker je v prilogah prvostopnega sodnega spisa tudi izvedensko mnenje IK 2. stopnje z dne 17. 3. 1994, naj sodišče pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, Ljubljana, poizve tudi, ali je bil navedeni postopek pravnomočno končan ter s kakšnim zaključkom in pribavi invalidski spis toženca, saj utegnejo biti tudi podatki iz le-tega relevantni za presojo zadeve. Po potrebi pa naj izvede tudi druge dokaze, potrebne za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja.

Zaradi obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.