Jedro

Sodišče druge stopnje je pravilno ugotovilo, da pobotanje med preživninsko terjatvijo ml. tožnika in toženčevo terjatvijo nasproti tožnikovi materi ni dovoljeno.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in zvišalo preživnino za ml. tožnika na 25.000,00 SIT od 1.10.1994 dalje. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložil revizijo toženec zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Izpodbija odločitev na drugi stopnji za obdobje od 1.10. do 30.4.1995. Sodišču druge stopnje očita, da so njegovi razlogi v medsebojnem nasprotju. Sodišče ugotavlja, da toženec ni dokazal nobenega plačila, na drugi strani pa zaključuje, da ni upravičen do pobotanja preživnine za najemnino za stanovanje. V postopku je bilo dokazano, da je toženec plačal del preživnine. Če se sodišče ni strinjalo z odtegljaji od plačane preživnine, bi moralo prvostopno odločitev razveljaviti in sodišču prve stopnje naložiti, da ugotovi, koliko je bilo plačano in koliko ne. Zato predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da jo revizijsko sodišče zavrne kot neutemeljeno.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sodišče druge stopnje ni bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ko je zavrnilo pritožbo tožene stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Tožena stranka v reviziji sicer utemeljeno ugotavlja, da je v obdobju med 1.10.1994 in 30.4.1995 delno poravnavala dolgovano preživnino. Med postopkom je bil spor le o tem, ali je toženec od dolgovanih obrokov preživnine upravičeno odšteval obroke najemnine, ki naj bi jih dolgovala tožnikova mati. Sodišče druge stopnje je pravilno ugotovilo, da pobotanje med preživninsko terjatvijo ml. tožnika in toženčevo terjatvijo nasproti tožnikovi materi ni dovoljeno in se pri tem pravilno sklicevalo na 5. točko 341. člena zakona o obligacijskih razmerjih.

Če pa je tako, revizijsko sodišče ugotavlja, da je bilo o preživninskem zahtevku ml. tožnika tudi za sporno obdobje pravilno razsojeno. Toženec ne dolguje več kot je dolžan. Iz izreka prvostopne sodbe ne izhaja, da je za sporno obdobje dolžan plačati celotno preživnino. Glede že plačanih zneskov med strankama ni bilo spora. V izvršilnem postopku bo zato ml. tožnik (po podatkih v spisu sedaj že polnoletni) lahko uveljavljal plačilo le še neplačanih zapadlih obrokov. Zakonita zastopnica tedaj še ml. tožnika je v odgovoru na pritožbo (str. 18 spisa) in v odgovoru na revizijo (str. 31 spisa) posebej poudarila, da zahteva le razliko med že plačano in še dolgovano preživnino, in sicer protivrednost 70 DEM za vsak mesec (sporna najemnina).

Glede na navedeno je sodišče druge stopnje sicer brez potrebe ugotavljalo, da toženec ni dokazal plačil (nespornih ugotovitev ni treba dokazovati), vendar pa te ugotovitve na odločitev niso vplivale. Ker sodišče druge stopnje tudi ni zmotno uporabilo 132. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur.l., SRS, št. 14/89, preč. b.), revizijsko sodišče reviziji ni moglo ugoditi. Zato jo je na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

Revizijsko sodišče še pripominja, da vloge tožene stranke, ki jo je prejelo 29.3.1996, ni smelo obravnavati, ker je bila vložena po poteku revizijskega roka.

O stroških odgovora ni bilo treba odločati, ker niso bili priglašeni.