Jedro

Ker tudi že iz opisa ravnanja obdolženca v obtožnem predlogu, kot je bil sprejet v sodbeni izrek, izhaja, da je obdolženec zapustil delavnico po sklenitvi poslov z obema oškodovancema in tudi, da je že v začetku leta 1996 oškodovancu O. delno vrnil avans (skupaj 177.000,00 SIT), med postopkom pa tudi drugemu oškodovancu celotno glavnico, navedena dejstva, glede na ostala ugotovljena dejstva, na katera utemeljeno opozarja pritožba, po oceni pritožbenega sodišča ne zadoščajo za zanesljiv sklep, da obdolženec že ob sklenitvi poslov ni nameraval opraviti dogovorjenih del in da je izvabil avanse od oškodovancev z namenom trajne pridobitve protipravne premoženjske koristi.

Izrek

Pritožbi zagovornice obdolženca se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se obdolženi Anton V. Š. oprosti obtožbe, da je z namenom, da bi si pridobil protipravno premoženjsko korist, spravil drugega z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin v zmoto in ga tako zapeljal, da je nekaj storil v škodo svojega in tujega premoženja, s tem, da se je v Ljubljani 1. dne 30.6.1995 kot izvajalec del dogovoril z naročnikom Zoranom O. za izdelavo in montažo stopnic v skupni vrednosti 7.000 DEM in ker mu je Zoran O. verjel, da bo delo resnično opravil, mu je izročil avans v višini 1.000 DEM, za kar sta podpisala tudi potrdilo, zaupajoč v dane obljube je Zoran O. z Antonom Š. sklenil dne 19.7.1995 še eno pogodbo o izdelavi in montaži mizarskih del stopnišča, kuhinje, drsnih vrat, omaric in polic, za skupno ceno 17.350 DEM ter mu na račun te pogodbe izročil še 8.500 DEM avansa, za kar sta tudi podpisala potrdilo, rok za opravo obeh del po prvem in drugem dogovoru je bil dne 20.9.1995; 2. še neugotovljenega dne v začetku meseca avgusta 1995 dogovoril z Miškom S. o izdelavi vhodnih vrat z nadstreškom in stropom nad vhodom, vse za ceno 220.000,00 SIT ter obljubil, da bo delo končal do 15.8.1995, kar mu je S. verjel ter zato tudi izročil avans v višini 110.000,00 SIT; pri čemer pa Anton Š. že od vsega začetka ni imel namena dela ne začeti ne končati pri nobenem od oškodovancev in kljub njunim opozorilom ni z delom niti pričel, niti jima ni vrnil prejetih avansov, saj je bil v težkem finančnem položaju in je zato dne 10.8.1995 zapustil delavnico na Č... ulici v L... ter izginil neznano kam, po posredovanju družbe F... d.o.o. pa je po poštnih nakaznicah deloma vrnil O. avans in sicer dne 9.2.1996 90.000,00 SIT, dne 19.3.1996 92.000,00 SIT in dne 4.4.1996 45.000,00 SIT in si je tako s takšnim svojim ravnanjem pridobil na škodo Zorana O. 637.000,00 SIT in na škodo Miške S. oziroma podjetja V... d.o.o. 110.000,00 SIT protipravne premoženjske koristi. Oškodovanec Zoran O. (z zahtevkom po plačilu 700.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30.6.1995 dalje) in oškodovanec Miško S. (z zahtevkom po vrnitvi 100.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.8.1995 dalje) se s premoženjskopravnima zahtevkoma napotita na pravdo. Stroški kazenskega postopka iz 1. do. 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebeni izdatki in nagrada njegove zagovornice bremene proračun.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo obdolženega Antona V. Š. spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po členu 217/I KZ ter mu izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo štiri mesece zapora in preizkusno dobo dveh let. Oškodovanca Zorana O. in Miška S. je s premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo. Obdolženca je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Proti sodbi je obdolženčeva zagovornica vložila pritožbo v kateri uveljavlja pritožbene razloge iz 1., 2. in 3. točke 370. člena ZKP ter predlagala ugoditev pritožbi tako, da pritožbeno sodišče obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve prve stopnje v novo sojenje. Višji državni tožilec Andrej P. je v mnenju podanem v skladu z določbo člena 445/II ZKP predlagal ugoditev pritožbi z razveljavitvijo sodbe sodišča prve stopnje in vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba je utemeljena. Da bi lahko obdolženca spoznalo za krivega očitanega mu nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije, bi moralo sodišče prve stopnje z gotovostjo dokazati, da je obdolženec že v času, ko se je dogovoril z obema oškodovancema za opravo mizarskih del in jima obljubil tudi v kakšnem roku bo dela opravil, tega sploh ni imel namena opraviti in da je torej zasledoval namen, da si v njuno škodo trajno pridobi protipravno premoženjsko korist v višini avansov, ki so mu bili izplačani ob sklenitvi pogodb (1.000 DEM, 8.500 DEM in 110.000,00 SIT). Ko pritožnica izpodbija obstoj goljufivega namena pri obdolžencu, utemeljeno izpostavlja nekatera ugotovljena dejstva in sicer, da je obdolženec star 60 let, da je po poklicu mizar in to dejavnost opravlja že vrsto let, je nekaznovan in da je v času sklepanja poslov (30.6.1995, 19.7.1995 in v začetku avgusta 1995) imel v najemu poslovni prostor, zaposlenih več delavcev in da sta ga na podlagi priporočil poiskala sama oškodovanca. Do teh dejstev, ki so v korist obdolženca, se sodišče prve stopnje v sodbi sploh ni opredelilo. Tudi obdolženec je v svojem zagovoru opisoval, da je za najem poslovnih prostorov plačal najemnino in kupil od najemodajalca tudi material (tudi za denar, ki ga je prejel od naročnikov), da pa je zašel v finančne težave, ki jih je tudi opisal, in je delavnico zapustil in izginil zaradi groženj ter iz tega razloga (in tudi zaradi bolezni) mizarskih del ni mogel opraviti. Sodišče prve stopnje pa je takšen zagovor neprepričljivo zavrnilo z utemeljitvijo, da sta oba oškodovanca izpovedala, da sta obdolžencu avanse izročila, ker jima je zagotovil, da bo delo opravil v dogovorjenem roku. Plačilo avansa pri takšnih poslih, ko je potrebno nabaviti material, je namreč povsem običajno, rok za opravljeno storitev pa sestavina pogodbe. Vsaka prekoračitev roka izpolnitve pogodbe pa še ne pomeni, da so izpolnjeni znaki kaznivega dejanja goljufije. Ker tudi že iz opisa ravnanja obdolženca v spremenjenem obtožnem predlogu kot je bil sprejet v sodbeni izrek, izhaja, da je obdolženec zapustil delavnico po sklenitvi poslov z obema oškodovancema v letu 1995 in tudi, da je že v začetku leta 1996 oškodovancu O. delno vrnil avans (skupaj 177.000,00 SIT), med postopkom pa tudi drugemu oškodovancu celotno glavnico, ter upoštevajoč ugotovljena dejstva, na katera utemeljeno opozarja pritožba, po oceni pritožbenega sodišča navedeno ne zadošča za zanesljiv sklep, da obdolženec že ob sklenitvi poslov ni nameraval opraviti dogovorjenih del in da je izvabil avanse od oškodovancev z namenom trajne pridobitve protipravne premoženjske koristi. Zato je sodišče druge stopnje pritožbi obdolženčeve zagovornice ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje na podlagi določbe petega odstavka 392. člena ZKP spremenilo tako, da je obdolženega Antona V. Š. iz razloga po 3. točki 358.člena ZKP, oprostilo obtožbe. Ker je sodišče druge stopnje izreklo oprostilno sodbo, je oba oškodovanca s premoženjskopravnima zahtevkoma na podlagi člena 105/III ZKP napotilo na pravdo. Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določilih člena 98/I ZKP v zvezi s členom 96/I ZKP.