Jedro

SPZ kot zavezanca za plačilo obratovalnih stroškov (kar stroški ogrevanja so) določa etažnega lastnika in ne najemnika. Upoštevaje, da gre pri najemnem razmerju za relativno razmerje, ki učinkuje samo med strankama tega razmerja, ob izostanku drugačnega zakonskega predpisa, dogovor med lastnikom in najemnikom o obveznostih plačila stroškov obratovanja ne učinkuje v razmerju do tretjih (dobavitelji, upravnik...), ampak navzven kot zavezanec za plačilo še vedno nastopa etažni lastnik.

Drugače pa je v primeru, ko lastnik materialnopravna upravičenja do najemnika prenese na upravnika in ga s tem pooblasti za izterjavo. Takšen materialnopravni prenos mora biti izkazan.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

2. Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške in je dolžna toženi stranki povrniti 243,52 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v 15. dneh, pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom razsodilo, da : se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Novem mestu, opr. št. 0002 Ig 2006/00989 z dne 25. 01. 2007, razveljavi tudi v 1. in 3. točki izreka sklepa (I. točka izreka); se tožbeni zahtevek na plačilo 1.888,46 EUR s pp in na povrnitev pravdnih stroškov zavrne (II.1. točka izreka); je dolžna tožeča stranka toženi povrniti njene pravdne stroške v znesku 785,21 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II.2. točka izreka).

Zoper sodbo vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Sodba se sme v postopku v sporih majhne vrednosti izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP).

Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki ne morejo biti predmet preizkusa na drugi stopnji, so naslednje: da je tožena stranka najemnica poslovnih prostorov št. 5 in 6 v B etaži Trgovskoposlovnega centra v N; da je tožeča stranka upravnik navedenega objekta; da tožena stranka vtoževanih računov za stroške ogrevanja (porabo plina) tožeči stranki ni poravnala.

Za presojo utemeljenosti pritožbe tožeče stranke je bistveno vprašanje, ali je tožena stranka kot najemnik poslovnih prostorov pasivno legitimirana v sporih upravnika za plačilo obratovalnih stroškov. Sodišče prve stopnje je nikalen odgovor na vprašanje utemeljilo z ugotovitvijo, da tako Pogodba o urejanju medsebojnih razmerjih in Stvarnopravni zakonik (v členih 115 do 118, v nadaljevanju SPZ) kot zavezanca za plačilo obratovalnih stroškov določata lastnika posamezne etažne enote. Vsebina Pogodbe o urejanju medsebojnih razmerjih se v 13. členu pokriva z zakonsko določbo 115. člena SPZ. Slednja kot zavezanca za plačilo obratovalnih stroškov (kar stroški ogrevanja so) določa etažnega lastnika in ne najemnika. Upoštevaje, da gre pri najemnem razmerju za relativno razmerje, ki učinkuje samo med strankama tega razmerja, ob izostanku drugačnega zakonskega predpisa, dogovor med lastnikom in najemnikom o obveznostih plačila stroškov obratovanja ne učinkuje v razmerju do tretjih (dobavitelji, upravnik...), ampak navzven kot zavezanec za plačilo še vedno nastopa etažni lastnik. Enako tudi določbe Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (ZPSPP) v II. poglavju urejajo zgolj razmerje med najemnikom in lastnikom ter jih ni mogoče uporabiti za utemeljitev upravičenja upravnika (3. osebe).

Drugače pa je v primeru, ko lastnik materialnopravna upravičenja do najemnika prenese na upravnika in ga s tem pooblasti za izterjavo. Takšen materialnopravni prenos mora biti izkazan (tako III Ips 43/2002, I Cpg 879/2005). Pritožbene navedbe o najemni pogodbi kot pogodbi o prevzemu dolga so pritožbene novote, kot pravilno opozarja odgovor na pritožbo. Tožeča stranka ni pojasnila razlogov oz. okoliščin, zaradi katerih navedb ni mogla podati do prvega naroka za glavno obravnavo (1. odstavek 337. člena v zv. s 4. odst. 286. člena ZPP). V postopku pred sodiščem prve stopnje se je tožeča stranka v zvezi s prenosom materialnopravnih upravičenj sklicevala na izjavo lastnika lokala z dne 03. 07. 2005. V zvezi z njeno vsebino sta stranki ponudili različna tolmačenja, sodišče prve stopnje je pri tem sledilo toženi stranki ter zaključilo, da iz izjave izhaja le, da je lastnik prostorov tožeči stranki sporočil, na kateri naslov naj (njemu) pošiljajo račune za komunalne storitve. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da takšne izjave ni mogoče izjave šteti kot pogodbe o prevzemu dolga, tudi ne kot (izkazan) prenos upravičenj, ki bi edini lahko imel učinek na drugačno odgovornost za plačilo stroškov obratovanja v razmerju najemnik – lastnik - upravnik. Na navedeno ne vpliva dejstvo, da/če je tožena stranka del prejetih računov plačala, saj s tem ni mogoče šteti, da je lastnik na upravnika prenesel upravičenja, ampak lahko dokazuje le (relativni) dogovor med lastnikom in toženo stranko o delni porazdelitvi obveznosti, kar pa ne učinkuje v razmerju do tretjih oseb.

Ker ni podana ne zakonska in ne pogodbena podlaga za odgovornost tožene stranke kot najemnika, je sodišče prve stopnje zahtevek tožeče stranke na temelju izostanka pasivne legitimacije pravilno zavrnilo.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in da je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP) in je dolžna toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Toženi stranki je pritožbeno sodišče priznalo 375 točk za odgovor na pritožbo, 2% administrativnih stroškov, 20 % DDV ter sodno takso za odgovor na pritožbo v višini 32,84 EUR. Priglašenih stroškov posredovanja prejete odločbe stranki pritožbeno sodišče toženi stranki ni priznalo, saj so ti zajeti v opravljeni storitvi. Ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR po odvetniški tarifi je pritožbeno sodišče priznalo toženi stranki skupaj stroške v višini 243,52 EUR. Slednje je toženi stranki dolžna povrniti tožeča stranka v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.