Jedro

Nosilna teza pritožbe nasprotne udeleženke je, da med državama Slovenijo in Črno Goro ni bila sklenjena nobena bilateralna pogodba o priznavanju in izvršitvi sodnih odločb. To pa še ni razlog za zavrnitev predloga za priznanje sklepa sodišča Črne Gore v konkretnem primeru. Pomembno je, ali pravila o priznanju tujih sodnih odločb Republike Črne Gore omogočajo priznanje sodnih odločb Republike Slovenije. Kdor nasprotuje priznanju, mora trditi in dokazati, da v državi izvora odločbe zavračajo priznanje slovenskih odločb oziroma da glede na njihova pravila ni mogoče pričakovati, da bi jih priznali.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. S sklepom K 137/2012 z dne 4. 3. 2014 je Temeljno sodišče v Pljevljah v Črni Gori odločilo, da mora nasprotna udeleženka predlagateljem povrniti 675,00 EUR stroškov kazenskega postopka.

2. Predlagatelji so Okrožnemu sodišču v Ljubljani predlagali priznanje sklepa, navedenega v prejšnji točki obrazložitve. S sklepom I R 416/2018-4 z dne 12. 11. 2018 je sodnica posameznica njihovemu predlogu ugodila. Ugovor nasprotne udeleženke je senat istega sodišča s sklepom I R 416/2018-18 z dne 18. 4. 2019 zavrnil. 3. Nasprotna udeleženka sklep o zavrnitvi ugovora izpodbija s pritožbo. Pritožbenemu sodišču predlaga naj ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP) v prvem odstavku 101. člena določa, da se tuja sodna odločba ne prizna, če ni vzajemnosti. Država izvora – Črna Gora in Slovenija sporazuma o vzajemnem priznavanju sodnih odločb nista podpisali. Ker Črna Gora ni članica Evropske skupnosti, je k priznavanju sodnih odločb ne zavezuje niti Uredba Bruselj I. V tretjem odstavku 101. člena ZMZPP je določeno, da v primeru, ko nastane dvom o vzajemnosti, pojasnila izda ministrstvo, pristojno za pravosodje. V konkretnem primeru je bilo že v predlogu navedeno, da bilateralna pogodba med državama ni bila sklenjena; predlagano je bilo, naj sodišče pridobi pojasnila pristojnega ministrstva. Sodišče tega ni storilo, čeprav je bil izkazan dvom o vzajemnosti. Te po vednosti pritožnice ni.

4. Predlagatelji so na pritožbo odgovorili. Predlagali so njeno zavrnitev. Trdijo, da navedbe o domnevnem neobstoju vzajemnosti pomenijo nedovoljeno pritožbeno novoto: nasprotna udeleženka v ugovoru neobstoja vzajemnosti ni uveljavljala, v pritožbi pa ni pojasnila, da tega brez svoje krivde že tedaj ne bi mogla storiti. Poleg tega pa predlagatelji neobstoja bilateralne pogodbe med Slovenijo in Črno Goro o medsebojnem priznavanju in izvršitvi odločb niso podali v pomenu vzpostavitve dvoma o obstoju vzajemnosti temveč kot argument za uporabo ZMZPP. Poudarjajo, da se vzajemnost domneva, pojasnila od pristojnega ministrstva pa sodišče zahteva šele v primeru dvoma, ki ga v konkretnem primeru nasprotna udeleženka sploh ni izrazila, pa tudi dokaza o neobstoju vzajemnosti ni ponudila. Predlagajo, naj sodišče nasprotni udeleženki zaradi zlorabe procesnih pravic izreče denarno kazen.

5. Nasprotna udeleženka je nato v spis vložila še „odgovor na odgovor predlagateljev na pritožbo nasprotne udeleženke“, v katerem ponavlja pritožbene trditve.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Vzajemnost glede priznanja tuje sodne odločbe se domneva do dokaza o nasprotnem (tretji odstavek 101. člena ZMZPP). Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da to pomeni, da je pogoj za ugotavljanje vzajemnosti najprej trditev katere od strank, da vzajemnosti ni, in da je nato, ko tako trditev postavi, na tej stranki tudi dokazno breme.1

8. Nosilna teza pritožbe nasprotne udeleženke je, da med državama Slovenijo in Črno Goro ni bila sklenjena nobena bilateralna pogodba o priznavanju in izvršitvi sodnih odločb. To pa še ni razlog za zavrnitev predloga za priznanje sklepa sodišča Črne Gore v konkretnem primeru. Pomembno je, ali pravila o priznanju tujih sodnih odločb Republike Črne Gore omogočajo priznanje sodnih odločb Republike Slovenije. Kdor nasprotuje priznanju, mora trditi in dokazati, da v državi izvora odločbe zavračajo priznanje slovenskih odločb oziroma da glede na njihova pravila ni mogoče pričakovati, da bi jih priznali.2

9. Pritožbena trditev, da so dvom v obstoj vzajemnosti vzpostavili že predlagatelji, ko so v predlogu za priznanje sklepa, ki ga je izdalo sodišče v Črni Gori, o obstoju vzajemnosti predlagali pridobitev pojasnila ministrstva, pristojnega za pravosodje, ne drži. V drugem odstavku II. točke predloga so navedli, naj sodišče pojasnila pribavi v primeru dvoma v obstoj vzajemnosti. Niso pa navedli nobene okoliščine, iz katere bi izhajalo, da sami o tem dvomijo (kar bi bilo tudi sicer v nasprotju z njihovimi interesi v postopku in glede na razporeditev trditvenega in dokaznega bremena o dejanski vzajemnosti nepotrebno).

10. Neutemeljeno pritožbo je zato Vrhovno sodišče zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo. V zvezi s predlogom predlagateljev za denarno kaznovanje nasprotne udeleženke dodaja še, da s tem, ko je nasprotna udeleženka vložila pravno sredstvo, ki je dovoljeno, ni zlorabila procesnih pravic; zgolj okoliščina, da je bila njena pritožba neutemeljena, za tak zaključek ne zadošča. 11. Nasprotna udeleženka s pritožbo ni uspela, zato je skladno z določbo prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku dolžna predlagateljem povrniti njihove stroške pritožbenega postopka. Ti so jim nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo in jih predstavljajo stroški zastopanja, odmerjeni po tarifni številki 27/6 Odvetniške tarife, povečani za izdatke za stranko po 11. členu Odvetniške tarife v višini 2 odstotkov od vrednosti storitve in za 22 odstotni davek na dodatno vrednost. 1 Primerjaj sklepa Vrhovnega sodišča Cp 5/2004 z dne 27. 5. 2004 in Cp 5/2014 z dne 28. 8. 2014. 2 Prav tam.