Jedro

Višje sodišče najprej meni, da je predlagana začasna odredba širša od zahtevanega varstva po tožbenem zahtevku, v določenem delu je ugotovitvene narave in hkrati tudi ireverzibilna. Že zato je zavrnitev predloga za zavarovanje z začasno odredbo pravilna.

Tožeča stranka s tožbo zahteva razveljavitev odstopne izjave tožene stranke, medtem ko v predlogu za začasno odredbo predlaga, da sodišče ugotovi, da ta odstop nima pravnega učinka do pravnomočnosti odločbe o glavni stvari. Takšna začasna odredba ni mogoča, saj je postavljen ugotovitveni pravovarstveni zahtevek, ki hkrati kot takšen tudi nima sredstva zavarovanja. V tem delu predlagana začasna odredba spornega pravnega razmerja v ničemer ne ureja. Ne ureja terjatve, ki je predmet zavarovanja.

Tožeča stranka v tem postopku dejansko zasleduje varstvo premoženjske škode (izgubljen dobiček), kar ne more biti varovano z regulacijsko začasno odredbo, s katero bi sodišče prisililo toženo stranko k nadaljnjemu izpolnjevanju njenih pogodbenih obveznosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo naslednji predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe: 1) Odstop od Pogodb o sodelovanju na področju odstranjevanja ovir iz AC in HC, pomoči na cesti in dela z avto dvigali, z dne 22. 3. 2021, nima pravnega učinka do pravnomočnosti odločbe o glavni stvari.

2) Tožena stranka DARS d. d., je dolžna izpolnjevati vse dogovorjene obveznosti po Pogodbah o sodelovanju, pomoči na cesti in dela z avto dvigali z dne 12. 12. 2018 za teritorialne sklope št. 1, 2, 5, 7, 8 (v nadaljevanju Pogodbe o sodelovanju).

3) Za primer posamezne kršitve obveznosti tožene stranke iz točke 2, se toženi stranki izreče denarna kazen v višini 5.000,00 EUR, ki jo bo sodišče izterjalo po uradni dolžnosti na podlagi sklepa o izrečeni denarni kazni, z rubežem denarnih sredstev na TRR pri katerikoli organizaciji za plačilni promet v Republiki Sloveniji, hkrati pa bo izdan nov sklep, s katerim bo sodišče določilo novo, višjo denarno kazen, za primer nadaljnje kršitve začasne odredbe.

4) Ta začasna odredba stopi v veljavo takoj in traja do pravnomočnosti odločbe o glavni stvari.

5) Ugovor zoper sklep o začasni odredbi ne zadrži njene izvršitve.

6) Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka s pripadki (I. točka izreka); in odločilo, da tožeča stranka krije sama svoje stroške postopka zavarovanja (II. točka izreka).

2. Tožeča stranka je zoper sklep vložila pritožbo. V pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Ne strinja se s sodiščem prve stopnje, da verjetnosti nastanka nenadomestljive škode ne more izkazati z izpadom pričakovanega dohodka. To je edini način, na katerega v dani situaciji lahko izkaže obstoj tega pogoja za zavarovanje. Tožeča stranka je iz pogodb dobila polovico prihodkov. Če bo nezakonita odpoved ostala v veljavi, bo primorana k odpuščanju delavcev. Tožeča stranka ima tudi veliko namenske osnovne opreme, s katero lahko opravlja le dejavnost, za katero so bile sklenjene pogodbe. Kmetijske dejavnosti na primer z njimi ne more opravljati. Tudi delavce ima usposobljene le za to dejavnost. Izpada dohodkov in odpuščanja delavcev se z naknadno denarno odškodnino ali drugače ne bo dalo nadomestiti. Pogodbe o sodelovanju se bodo do konca tega postopka, glede na trajanje sodnih postopkov (sklicuje se na statistike Svetovne banke), iztekle že zaradi poteka roka, do katerega so sklenjene (31. 3. 2024). Tožena stranka je v monopolnem položaju, ker je edini upravljavec avto - in hitrih cest. Regulacijsko začasno odredbo je dopustno izdati tudi ob pogoju iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ, kar je tudi sodna praksa (čeprav ne večinska). Tudi ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj tožeča stranka ne bi navedla, da toženi stranki ne bodo nastale neugodne posledice.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je hkrati s tožbo vložila predlog za izdajo začasne odredbe. Tožbeni zahtevek se glasi: I. Odstop tožene stranke od Pogodb o sodelovanju se razveljavi; II. Pogodbe o sodelovanju ostanejo v veljavi do njihovega izteka.

6. Tožeča stranka je na podlagi Pogodb o sodelovanju kot izvajalec izvajala storitev reševanja in odstranjevanja pokvarjenih in v prometnih nesrečah poškodovanih vozil iz avtocest in hitrih cest. Tožena stranka je po Pogodbah o sodelovanju upravljavec avtocest in hitrih cest. 7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ne obstojita materialnopravna pogoja za izdajo ureditvene (regulacijske) začasne odredbe. Poleg terjatve tožeča stranka do standarda verjetnosti tudi ni uspela izkazati verjetnega nastanka sile ali težko nadomestljive škode ter hujših neugodnih posledic za tožečo stranko. Tožeča stranka je navedla, da je tožena stranka nezakonito odstopila od Pogodb o sodelovanju. Dne 13. 5. 2021 se je iztekel enomesečni odpovedni rok.

8. Tožeča stranka izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje glede neobstoja obeh pogojev za zavarovanje z začasno odredbo. Višje sodišče se ne opredeljuje do pritožbenih trditev in razlogov sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na verjetnost obstoja terjatve, saj za odločitev zadošča že, da ne obstoji eden od dveh kumulativnih materialnopravnih pogojev. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da ni izkazan pogoj verjetnega nastanka težko nadomestljive škode, ireverzibilnosti ter hujših neugodnih posledic za tožečo stranko.

9. Pogoji za zavarovanje nedenarne terjatve z začasno odredbo so v ZIZ določeni v prvem in drugem odstavku 272. člena. Ta določa, da sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Upnik mora s standardom verjetnosti izkazati tudi eno izmed predpostavk, določenih v drugem odstavku 272. člena ZIZ – v konkretnem primeru, glede na to, da gre za regulacijsko začasno odredbo: da je začasna odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode (druga alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ).

10. Ustavno sodišče (odločba št. Up-275/97 z dne 16. 7. 1998) je povedalo, da ni pomen drugega odstavka 267. člena Zakona o izvršilnem postopku – ZIP (sedaj 2. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ), ki omogoča izdajo začasne odredbe zaradi preprečitve nasilja ali nenadomestljive škode, le v tem, da zagotovi možnost morebitne izvršbe, pač pa tudi v tem, da začasno uredi sporno pravno razmerje. Terjatve namreč ne ogroža le nevarnost, da sodbe ne bo mogoče izvršiti, pač pa tudi ravnanja, zaradi katerih bi sodno varstvo te terjatve ostalo brez pomena. To pa je v primeru, če v teku sodnega postopka za varstvo te terjatve tožniku nastane nenadomestljiva škoda. Tudi pri regulacijskih začasnih odredbah je glede vprašanja, ali vsebina začasne odredbe sme biti enaka tožbenemu zahtevku, pravilen restriktiven pristop. Ta zahteva bi bila ogrožena v primeru, če bi dopustili izdajanje začasnih odredb, katerih vsebina je enaka vsebini tožbenega zahtevka, saj bi to povzročilo, da bi sodišče o zahtevanem pravnem varstvu odločilo brez izpeljave kontradiktornega postopka in s tem brez zagotovitve pravice toženca (dolžnika), da v postopku brani svoje pravice in interese. Odločitev ne sme biti takšna, da bi začasno varstvo dejansko prejudiciralo odločitev o zahtevku. To pa bi se zgodilo v primeru, če bi sodišče izdalo začasno odredbo z vsebino, enako vsebini tožbenega zahtevka, ob morebitni kasnejši zavrnitvi tožbenega zahtevka pa posledic izdane začasne odredbe ne bi bilo mogoče več odpraviti. Vrhovno sodišče (sklep VSRS II Ips 105/2008 z dne 26. 6. 2008) je izpostavilo, da je pri izdajanju takšnih začasnih odredb potreben restriktiven pristop, torej omejitev na izjemne primere in ob upoštevanju strogih pogojev. Ni vsako sporno pravno razmerje hkrati že takšno, ki bi opravičevalo izdajo regulacijske začasne odredbe.

11. Višje sodišče najprej meni, da je predlagana začasna odredba celo širša od zahtevanega varstva po tožbenem zahtevku, v določenem delu je ugotovitvene narave in hkrati tudi ireverzibilna. Že zato je zavrnitev predloga za zavarovanje z začasno odredbo pravilna.

12. Iz zgoraj povzetega namreč izhaja, da tožeča stranka s tožbo zahteva razveljavitev odstopne izjave tožene stranke, medtem ko v predlogu za začasno odredbo predlaga, da sodišče ugotovi, da ta odstop nima pravnega učinka do pravnomočnosti odločbe o glavni stvari. Takšna začasna odredba ni mogoča, saj je postavljen ugotovitveni pravovarstveni zahtevek, ki hkrati kot takšen tudi nima sredstva zavarovanja. V tem delu predlagana začasna odredba spornega pravnega razmerja v ničemer ne ureja. Ne ureja terjatve, ki je predmet zavarovanja. Predvsem pa predlog za zavarovanje z začasno odredbo presega 2. točko tožbenega petita, v kateri tožeča stranka z ugotovitvenim zahtevkom zahteva ugotovitev, da ostanejo Pogodbe o sodelovanju v veljavi do njihovega izteka, medtem ko v predlogu za zavarovanje z začasno odredbo zahteva takšno začasno ureditev pravnega razmerja, da je dolžnik dolžan izpolnjevati vse dogovorjene obveznosti po teh pogodbah o sodelovanju. Hkrati je takšna začasna odredba torej ireverzibilna, saj prisilno ponovno vzpostavlja pogodbeno razmerje (pravice in obveznosti), od katerega je tožena stranka odstopila, ker je menila, da so izpolnjeni pogodbeni pogoji za odstop od pogodbe iz krivdnih razlogov.

13. Višje sodišče se tudi strinja s sodiščem prve stopnje, da ni izpolnjen pogoj nenadomestljive ali težko nadomestljive škode. Tožeča stranka v tem postopku dejansko zasleduje varstvo premoženjske škode (izgubljen dobiček), kar ne more biti varovano z regulacijsko začasno odredbo, s katero bi sodišče prisililo toženo stranko k nadaljnjemu izpolnjevanju njenih pogodbenih obveznosti. V tem primeru ne gre za tako začasno odredbo, kot jo je imelo pred seboj Ustavno sodišče v zgoraj citirani odločbi, temveč gre za varstvo premoženjskega položaja. Tožeča stranka sicer navaja, da bo zaradi sprejete odločitve tožene stranke ogroženo veliko delovnih mest, vendar to ne more utemeljiti njenega predloga za zavarovanje z začasno odredbo, saj ne gre za varstvo pravice same. Za varstvo pravice bi utegnilo iti le v primeru, če bi v odnosu do tožeče stranke na strani tožene stranke obstajala kontrahirna dolžnost (prvi odstavek 17. člena Obligacijskega zakonika – OZ), kar ni primer v tej zadevi. Navedbe tožeče stranke o monopolnem položaju tožene stranka zato v tem delu niso pravno pomembne.

14. Višje sodišče se je opredelilo do zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ti niso utemeljeni. Ker tudi niso podani pritožbeni razlogi, na katere je višje sodišče pazilo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

15. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Pritožnik krije sam svoje pritožbene stroške na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP. Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo v zaenkrat na prvi stopnji še enostranskem postopku. Zato tako nastali stroški niso bili potrebni v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP.