Jedro

Če prostorsko ureditveni pogoji dovoljujejo le adaptacijo objektov, ne pa tudi nadzidave, je potrebno pred izdajo lokacijskega dovoljenja razčistiti vprašanje, ali gre pri nadvišanju obstoječega objekta za adaptacijo ali za nadzidavo.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za okolje in prostor z dne 1.3.1994 odpravi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino pritožbo zoper lokacijsko dovoljenje Sekretariata za družbeni razvoj občine z dne 18.11.1993, ki ga je navedeni prvostopni upravni organ izdal investitorju, za ureditev maloprodaje v skladiščnem objektu na parceli št...., pod pogoji, določenimi v lokacijski dokumentaciji z dne 5.10.1993, ki je sestavni del lokacijskega dovoljenja. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na 2. odstavek 54. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor ter na odlok o prostorskih ureditvenih pogojih v občini (Ur.l.RS,št.47/93).Navaja, da se zemljišče, na katerem se dovoljuje predlagani poseg, nahaja v ureditvenem območju P5, ki se ureja z navedenim odlokom ter, da je lokacijska dokumentacija z dne 5.10.1993, ki je podlaga za izdajo lokacijskega dovoljenja, izdelana v skladu s pogoji tega odloka. Po določbi 11.člena odloka se namreč na obstoječih objektih dovoljuje redno vzdrževanje, adaptacije ter manjše zaokrožive obstoječih objektov. Ker gre v obravnavanem primeru dejansko za adaptacijo dela obstoječega objekta s spremembo namembnosti, gre torej za poseg v skladu z navedeno določbo.Tožena stranka v zvezi s pritožbenimi ugovori navaja, da so zmotne pritožničine navedbe, da investitor za obstoječi objekt nima lokacijskega in gradbenega dovoljenja. V pritožbenem postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je bilo za obstoječi objekt investitorju izdano lokacijsko dovoljenje z dne 10.11.1972 in gradbeno dovoljenje z dne 25.11.1972. Nadalje tožena stranka navaja, da število parkirnih mest v odloku ni določeno, da lega objekta in s tem odmiki od parcelnih mej ostanejo nespremenjeni ter, da se objekt v delu, ki je ob parcelni meji s pritožničinim zemljiščem, ne bo spremenil, zato so tudi pritožbeni ugovori glede motenja tožničinega zemljišča in višine objekta neutemeljeni.

Tožnica v tožbi navaja, da je s spornim lokacijskim dovoljenjem predvideno nadvišanje objekta za 1,80 m, da gre torej za nadzidavo objekta, ki po določbah prostorskih ureditvenih pogojev ni dovoljena.Ker objekt leži ob parcelni meji s tožničinim zemljiščem, že sedaj, ko je višina kapi objekta 5 m, moti njeno zemljišče, investitor pa objekta tudi ne more vzdrževati na svojem zemljišču.V lokacijskem postopku je tudi potrebno preveriti in zagotoviti možnost spremljajoče ureditve-število parkirnih mest, potrebnih za normalno funkcioniranje objekta, ne glede na to ali je to v prostorsko ureditvenih pogojih izrecno določeno ali ne. Tožnica smiselno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi zaradi razlogov njene obrazložitve ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo prereka tožničine tožbene navedbe v celoti.Navaja, da se obstoječi objekt-skladišče, za katerega ima gradbeno dovoljenje, adaptira samo na dolžini 1/3 objekta, pri čemer je odmik od tožničine parcelne meje 1,75 m.Predvidena višina objekta 6,80 m je manjša kot je višina običajne individualne stanovanjske hiše, zato objekt ne moti tožničinega zemljišča.Predvidena adaptacija je zaradi izredno slabega stanja objekta nujna.Nadalje investitor še navaja, da je tožnica na njegovem zemljišču postavila garažo brez ustreznega dovoljenja, zaradi česar je že izdana odločba za odstranitev.Tožnica s šikanami onemogoča podjetju zagotovitev nujno potrebnih poslovnih prostorov za opravljanje gospodarske dejavnosti, kar ima za posledico gospodarsko škodo.Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Iz podatkov predloženih upravnih spisov izhaja, da zemljišče, na katerem je z izpodbijanim lokacijskim dovoljenjem dovoljen predviden poseg-ureditev maloprodaje v skladiščnem objektu, leži v območju urejanja P5, ki se ureja z odlokom o prostorskih ureditvenih pogojih v občini (PUP,Ur.l.RS,št.47/93). V primeru, ko gre za poseg v prostor na območju, ki se ureja s PUP, se po določbi 2.odstavka 54.člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Ur.l. SRS, št. 18/84,37/85 in 29/86 ter Ur.l.RS,št.26/90,18/93 in 47/93), lokacijsko dovoljenje izda v skladu s pogoji, ki jih določa lokacijska dokumentacija, lokacijska dokumentacija pa se po določbi 55.člena navedenega zakona pripravi na podlagi določb PUP. Navedeni PUP v 11.členu določa, da so na območju P5 dovoljeni posegi in gradnja objektov, kolikor to omogoča predhodno opravljen strokoven preizkus ekološke ranljivosti prostora, sicer pa je na obstoječih objektih dovoljeno redno vzdrževanje, adaptacije in manjše zaokrožitve obstoječih objektov ter gradnja potrebne komunalne in prometne infrastrukture.Po presoji sodišča za zaključek tožene stranke, da gre v obravnavanem primeru za adaptacijo, torej za poseg v skladu z navedeno določbo PUP, v podatkih spisa ni zanesljive podlage. Iz lokacijske dokumentacije, ki je sestavni del spornega lokacijskega dovoljenja, namreč izhaja, da je predvideno nadvišanje obstoječega objekta za 1,8 m, z dodano notranjo etažo na novi konstrukciji, tako da bo predvideni objekt postal dvoetažen.Tožena stranka zaključuje,da gre v obravnavanem primeru za adaptacijo, ne da bi glede na pritožbeni ugovor tožnice presodila, ali sporni poseg dejansko pomeni nadzidavo.Gre za strokovno vprašanje, ki bi ga tožena stranka morala razčistiti pred odločitvijo o stvari.Navedeni PUP namreč loči adaptacije od nadzidav in na spornem območju nadzidav obstoječih objektov ne dovoljuje brez predhodno opravljenega preizkusa ekološke ranljivosti prostora. Da bi bil tak preizkus opravljen pa iz podatkov spisa ne izhaja in se tožena stranka nanj tudi ne sklicuje. Ker za dejansko stanje kot ga ugotavlja tožena stranka v predloženih upravnih spisih ni podlage, sodišče ni moglo rešiti spora.

Pritožbeni ugovor glede števila parkirnih mest, ki ga tožnica ponavlja tudi v tožbi, je po presoji sodišča tožena stranka utemeljeno zavrnila.Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da investitor objekta ne more vzdrževati na svojem zemljišču.Gre namreč za obstoječi objekt, za katerega je izdano gradbeno dovoljenje, tloris obstoječega objekta pa se s spornim lokacijskim dovoljenjem ne spreminja.

Sodišče je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2.odstavka 39.člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1.odstavka 4.člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije(Ur.l.RS,št.1/91-I).