Jedro

Tožnici sta v tožbi sicer navedli vrednost spornega predmeta, vendar nediferencirano, skupno za oba zahtevka zoper oba toženca (torej skupno za vse štiri zahtevke). Taka navedba (ki je tožnici kasneje nista popravili, pa tudi toženca ji nista ugovarjala) pa ni v skladu z določbo 2. odstavka 41. člena ZPP, po kateri mora biti vrednost spornega predmeta navedena posebej za vsakega od tožencev. Navedba zgolj ene, skupne vrednosti ima zato enake posledice kot popoln izostanek navedbe vrednosti spornega predmeta. Ker si tako tožnici nista zagotovili pravice do revizije, je njuna revizija nedovoljena.

Izrek

Revizija se zavrže. Stranki krijeta vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno razveljavilo kupoprodajno pogodbo, ki so jo sklenili prvi toženec kot prodajalec in tožnici kot kupki, in to v delu, ki se glasi: "in 15 m2 skupnega hodnika", ter v tistem delu, ki presega znesek kupnine nad 121.950 DEM, kar pomeni, da znaša tolarska protivrednost kupnine na dan podpisa aneksa 9,573.075 SIT. Razveljavilo je tudi kupoprodajno pogodbo, ki jo je sklenila druga toženka kot prodajalka s tožnicama kot kupkama in to v delu, ki se glasi: "in 15 m2 skupnega hodnika", ter v delu, ki presega znesek kupnine nad 112.500 DEM, kar pomeni, da znaša tolarska protivrednost kupnine na dan podpisa aneksa 8.831.250 SIT. Sodišče je toženca zavezalo, da morata tožnicama nerazdelno povrniti stroške postopka v znesku 520.316 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe.

Pritožbeno sodišče je pritožbi tožencev ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da se tožbeni zahtevek na razveljavitev tistih delov pogodb, ki se glasita: "in 15 m2 skupnega hodnika", zavrne. Sicer je sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zoper sodbo pritožbenega sodišča sta tožnici vložili revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, naj jo revizijsko sodišče spremeni tako, da pritožbo tožencev zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, ali izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje.

Toženca sta odgovorila na revizijo, pri čemer poudarjata, da je pritožbeno sodišče pravilno uporabilo materialno pravo in predlagata, naj revizijsko sodišče revizijo zavrne.

Revizija je bila vročena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni dovoljena.

Tožnici uveljavljata štiri zahtevke. Zoper vsakega od tožencev po dva in sicer zahtevek za razveljavitev dela kupoprodajne pogodbe in zahtevek na znižanje kupnine. Zahtevka, ki ju tožnici uveljavljata zoper vsakega od tožencev, sta oblikovalna ter imata tudi isto dejansko in pravno podlago (izvirata iz istega življenjskega dogodka, presojata pa se tudi po istih pravnih pravilih - prim. 510. člen Zakona o obligacijskih razmerjih /Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89/). Pri tej vrsti objektivne kumulacije se vrednosti vseh zahtevkov seštevajo (2. odstavek 41. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 - 2/2004 - ZPP), kar pomeni, da tožeči stranki ni treba navesti vrednosti spornega predmeta za vsak zahtevek posebej. Dovolj je navedba skupne (vsotne) vrednosti za vse tako kumulirane zahtevke.

Drugače je pri subjektivni kumulaciji. Tu velja pravilo, da mora biti vrednost spornega predmeta določena za vsak zahtevek posebej (2. odstavek 41. člena ZPP). To še toliko bolj velja pri formalnih sospornikih, saj se zahtevki zoper njih ne opirajo na isto dejansko in pravno podlago (to so sicer zahtevki iste vrste, ki pa se opirajo /le/ na bistveno istovrstno dejansko in pravno podlago - prim. 2. točka 1. odstavka 191. člena ZPP). Vrhovno sodišče se je zato v številnih odločbah jasno opredelilo, da se pri formalnem sosporništvu vrednost spornega predmeta določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (prim. sodbo in sklep II Ips 345/2002 z dne 10.4.2003, sodbo in sklep II Ips 456/2002 z dne 5.6.2003, sklep II Ips 116/2003 z dne 26.2.2004, sklep VIII Ips 209/2001 z dne 21.5.2002 itd.).

Tožnici sta v tožbi sicer navedli vrednost spornega predmeta (3,680.865 SIT), vendar nediferencirano, skupno za oba zahtevka zoper oba toženca (torej skupno za vse štiri zahtevke). Taka navedba (ki je tožnici kasneje nista popravili, pa tudi toženca ji nista ugovarjala) zato ni v skladu z določbo 2. odstavka 41. člena ZPP, po kateri mora biti vrednost spornega predmeta navedena posebej za vsakega od tožencev. Navedba zgolj ene, skupne vrednosti ima zato enake posledice kot popoln izostanek navedbe vrednosti spornega predmeta. Ker si tako tožnici nista zagotovili pravice do revizije, je revizijsko sodišče njuno revizijo zavrglo (377. člen ZPP).

Glede na to, da tožnici z revizijo nista uspeli, morata tožencema povrniti stroške odgovora na revizijo, ki skupaj znašajo 100.650 SIT, predstavljajo pa nagrado odvetniku za sestavo revizije, 20 % davek na dodano vrednost in 2 % materialnih stroškov po 15. členu Odvetniške tarife (1. odstavek 165. člena ter 1. odstavek 154. člena ZPP). Ker je konferenca s stranko že zajeta v nagradi za sestavo revizije, sodišče teh stroškov tožencema ni priznalo (155. člen ZPP).