Jedro

Kot je razvidno iz izreka sodbe je obsojeni I. T. na sodišču izrekel naslednje besede, ki so se nanašale na oškodovanca: „Če bo še naprej izzival, ga bom pribil, to naj gre na zapisnik, pri čemer ima vsak človek tolerančni prag“.

Iz izrečenega je mogoče razbrati jasen očitek, ki konkretizira kaznivo dejanje grožnje. Besedna zveza „pribil ga bom“ ob upoštevanju dejstva, da je obsojenec višji in močnejši od oškodovanca ter dejstva, da sta vse prej kot v dobrih medsebojnih odnosih, že po naravi stvari pomeni resno in konkretno grožnjo, ki pri oškodovancu lahko povzroči občutek ogroženosti.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 100,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo je bil I. T. spoznan za krivega kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi 57. člena KZ-1 mu je bila izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta. Višje sodišče je pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obsojencu izreklo sodni opomin, sicer je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložila zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčeva zagovornica in v zahtevi uveljavlja kršitev kazenskega zakona in bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Meni, da zatrjevana kršitev kazenskega zakona, ki jo zagovornica vidi v tem, da obsojenec s svojim ravnanjem ni izpolnil vseh elementov očitanega mu kaznivega dejanja in sicer, da izrečena grožnja naj ne bi bila objektivno zmožna povzročiti ogroženosti oškodovanca, ni podana. Razlogovanju zahteve, da mora biti grožnja objektivno izvedljiva in mora pri oškodovancu povzročiti prestrašenost in prepričanje, da bo tudi uresničena, nikakor ni slediti. Presojati je namreč treba, ali je grožnja takšne narave, da je objektivno zmožna doseči občutek ogroženosti drugega. Oporekanje te zmožnosti v konkretnem primeru pa je uveljavljanje razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Obramba tudi ne more uspeti z uveljavljanjem kršitve iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ko je samo spremenilo opis kaznivega dejanja v obtožnem predlogu z dne 13. 1. 2011. Tega namreč zagovornica v pritožbi ni uveljavljala niti z navedbo, da uveljavlja takšno kršitev, niti je ni uveljavljala po njeni vsebini zaradi česar v tem delu očitek zahteve za varstvo zakonitosti ni materialno izčrpan. Prav tako pa ni podana kršitev zakona, ki jo zagovornica vidi v tem, da sodišče ni presojalo sorazmernosti nevarnosti kaznivega dejanja s posledicami, ki jih je povzročila obsodilna sodba, saj tudi to predstavlja očitek zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

4. Z odgovorom državne tožilke sta bila obsojenec in njegova zagovornica seznanjena, vendar se o njem nista izjavila.

B.

5. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona, zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka pa le, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahtev za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Na kršitve kazenskega zakona in na kršitve določb kazenskega postopka pa se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP).

6. Zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti uvodoma uveljavlja kršitev iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo je sodišče zagrešilo s tem, ko je samo spremenilo opis kaznivega dejanja v obtožnem predlogu z dne 13. 1. 2011, saj je opis „ogrozil varnost kakšne osebe z grdim ravnanjem ali resno grožnjo“ nadomestilo z besedilom „zato, da bi ga ustrahoval, resno zagrozil“. S tem očitkom, torej, da ni podana objektivna identiteta med obtožbo in sodbo, vložnica ne more uspeti, saj tega očitka v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje ni uveljavljala in torej ni materialnega izčrpanja pravnega sredstva, ki ga zahteva določba petega odstavka 420. člena ZKP.

7. Neutemeljen pa je tudi očitek kršitve materialnega zakona, ki jo vidi vložnica v tem, ko navaja, da grožnja ni bila resna oziroma taka, da je objektivno zmožna doseči občutek ogroženosti drugega.

8. Kot je razvidno iz izreka sodbe je obsojeni I. T. na sodišču izrekel naslednje besede, ki so se nanašale na oškodovanca: „Če bo še naprej izzival, ga bom pribil, to naj gre na zapisnik, pri čemer ima vsak človek tolerančni prag“. Tako sodišče prve stopnje kot sodišče druge stopnje sta te navedbe presojali in jih ocenili kot grožnjo z napadom na življenje ali telo oškodovanca. Besedo „pribiti“ je po stališču obeh sodišč razumeti v smislu obračuna obdolženca z oškodovancem, še posebej, ker je obdolženec višji in težji od oškodovanca. Pri presoji pa sta se oprli tudi na izpovedbe prič (J., Ž. in H.), ki so obdolženčevo grožnjo razumele kot precej resno, kot tako, da bo obdolženec vzel stvari v svoje roke, če se zadeve ne bodo rešile.

9. Takšni presoji nižjih sodišč pa v celoti pritrjuje tudi Vrhovno sodišče, saj meni, da je iz izrečenega mogoče razbrati jasen očitek, ki konkretizira kaznivo dejanje grožnje. Besedna zveza „pribil ga bom“ ob upoštevanju dejstva, da je obsojenec višji in močnejši od oškodovanca ter dejstva, da sta vse prej kot v dobrih medsebojnih odnosih, že po naravi stvari pomeni resno in konkretno grožnjo, ki pri oškodovancu lahko povzroči občutek ogroženosti. Da je v konkretnem primeru oškodovanec bil prestrašen, oziroma se je počutil ogroženo pa je sodišče z izvedbo dokazov tudi ugotovilo. Nestrinjanje s takimi zaključki sodišča, pa pomeni, kot je na to opozorila že vrhova državna tožilka, uveljavljanje razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, iz tega razloga, pa zahtev za varstvo zakonitosti ni dopustno vlagati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

10. Uveljavljanje tega pritožbenega razloga pa pomeni tudi očitek v zahtevi, da sodišče ni presojalo sorazmernosti med nevarnostjo kaznivega dejanja in posledicami, ki jih je povzročila obsodilna sodba. Sodišče je navedeno presojalo (točka 12 sodbe pritožbenega sodišča) in očitno ocenilo, da gre za lažje kaznivo dejanje in da bo že sodni opomin, kot kazenska sankcija opozorilne narave, dovolj vplival na obsojenca, da se bo v bodoče izogibal podobnemu ravnanju.

11. Presoja, ali gre za posebno lahko dejanje, za katero se še vedno sme izreči sodni opomin, ali pa za ravnanje storilca, ki je tako nepomembno, da bi bil kazenski pregon tudi ob upoštevanju izostanka posledic nesorazmeren, spada v prvi vrsti na področje dejanskih vprašanj, kjer mora sodišče najprej oceniti, ali je kazenski pregon smotrn in šele kasneje, ko to ugotovi odloči o sodnem opominu. V konkretni kazenski zadevi je sodišče presodilo, da ne gre za takšno neznatno nevarnost, saj je sodišče prve stopnje obsojenca spoznalo za krivega in mu izreklo pogojno obsodbo, pritožbeno sodišče pa je kot rečeno s sklepom sodbo spremenilo in obsojencu izreklo sodni opomin.

C.

12. Glede na vse navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da sodišče ni zagrešilo kršitev uveljavljanih v zahtevi, zahteva pa je deloma vložena tudi iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega staja, zaradi česar jo je na podlagi določila člena 425. ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

13. Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu, temelji na določilih členov 98. a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, višina sodne takse pa je odmerjena ob upoštevanju tarife določene v Zakonu o sodnih taksah.