Jedro

Če gabariti (predvidene) gradnje niso v skladu s prostorsko izvedbenim aktom, lokacijskega dovoljenja ni mogoče izdati. Uradna oseba, ki vodi postopek, sama odloča o tem, kdaj je potreben dokaz z izvedencem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1941/97-11 z dne 8.12.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 28.5.1997, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote K. z dne 18.1.1996. S to odločbo je prvostopni upravni organ zavrnil zahtevo tožeče stranke za izdajo spremenjenega lokacijskega dovoljenja za gradnjo zidanice na zemljišču parc. št. 921 in 500 k.o. R. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi sklicuje na odločitev in razloge tožene stranke v izpodbijani odločbi. Strinja se z ugotovitvami tožene stranke glede uporabe 3. člena Odloka o določitvi kriterijev za gradnjo zidanic in lop (v nadaljevanju Odlok, Uradni list RS, št. 48/87), po katerem je gradnja zidanice tlorisne površine 65 m2 (maksimalno) možna, če investitor poseduje 50 do 80 arov vinograda, pri čemer morajo biti zidanice pritlične, izjemoma dvoetažne, če to dopuščajo terenske prilike, kar pa se določi v lokacijski dokumentaciji. Tožeča stranka pa je zgradila zidanico površine 6 x 11 m v dveh etažah in poleg tega še nadzidala drugo etažo za približno 1 m, kar pa je v nasprotju z navedeno določbo Odloka. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi tožbeni ugovor glede dokazovanja z izvedencem ali posebno strokovno komisijo, ki naj bi presojala, ali terenske prilike dovoljujejo tako gradnjo. Po določbi 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) namreč pooblaščena uradna oseba po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka odloči, katera dejstva je šteti za dokazana. Delo upravnih organov v obravnavanih upravnih stvareh pa ni prepuščeno njihovi prosti presoji, temveč je vezano na zakonske in podzakonske predpise tudi v materialnem in ne le formalnem pogledu. Le če je za ugotovitev ali presojo kakšnega dejstva, ki je pomembno za rešitev stvari, potrebno posebno strokovno znanje, s katerim ne razpolaga uradna oseba, ki vodi postopek, se opravi dokaz z izvedencem (188. člen ZUP/86). Zato po mnenju sodišča prve stopnje tožnik nima prav, ko zatrjuje, da je za ugotovitev, da gradnja glede etažnosti presega dovoljeno mejo, potrebna posebna strokovna presoja izvedenca.

Tožnik se pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ter nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo prvostopnega sodišča razveljavi in zadevo vrne v zakonit postopek in ponovno odločanje. Ne strinja se s tem, da je uradna oseba sama presodila, ali je obravnavana gradnja v skladu z Odlokom. Meni, da je za presojo tega potrebno strokovno znanje in da bi torej to moral presojati strokovnjak za gradbeništvo. Dokazuje, da ni prekoračen nobeden od predpisanih gabaritov. Gre le za strokovno napačno oceno več etaž, to je dvoetažnega objekta, čeprav ne gre za dvoetažni objekt, saj je kletna etaža izpod nivoja, ki je ocenjen za gradnjo. Poleg tega pa Odlok izjemoma dovoljuje tudi nadzidavo. Če gre za presojo take izjemne gradnje, lahko poda o tem mnenje le gradbeni strokovnjak, ne pa uradna oseba, ki vodi postopek. Kršitev postopka je torej podana s tem, ker tak dokaz ni bil dopuščen in je zato tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, v tej posledici pa je bil tudi napak uporabljen materialni predpis.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavani zadevi pravilna in zakonita, zanjo pa je prvostopno sodišče navedlo tudi utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje.

V obravnavanem primeru je tožnik vložil zahtevo za spremembo lokacijskega dovoljenja, in sicer tako, da se mu dovoli povečanje tlorisa zidanice iz 6 x 8 na 6 x 11 m ter z višinskim gabaritom 2 celi etaži + nadzidava. Po Odloku pa je maksimalna dovoljena površina zidanice 65 m2 tlorisa, in to v primeru, če investitor poseduje 50 do 80 arov vinograda. Po Odloku morajo biti zidanice pritlične, izjemoma dvoetažne, kolikor to dopuščajo terenske prilike, kar se določi v lokacijski dokumentaciji. Investitor pa je po ugotovitvah upravnega organa prve stopnje zgradil zidanico s tlorisom 6 x 11 m, v dveh etažah, poleg tega pa je še nadzidal drugo etažo za približno 1 m. Glede na navedeno je po presoji pritožbenega sodišča prvostopno sodišče ravnalo pravilno, ko je zavrnilo tožnikovo pritožbo, saj objekt, kakršnega je postavil tožnik, že zaradi nadzidave 2. etaže ni v skladu z Odlokom, zato niti ni pomembno, ali je 1. etaža vkopana klet v celem tlorisu ali le delno.

Na odločitev v obravnavani zadevi pa ne vplivajo tožnikovi pritožbeni ugovori, da organ, ki je vodil postopek na prvi stopnji, ni imel dovolj strokovnega znanja, da bi ocenil skladnost gradnje z Odlokom. Za ugotovitev dejstev, da je tloris objekta 66 m2 namesto z Odlokom maksimalno dovoljenega tlorisa 65 m2, in še to za površino vinograda med 50 do 80 arov, ter za ugotovitev višinskih gabaritov namreč tudi po presoji pritožbenega sodišča ni treba pridobiti strokovnega mnenja izvedenca, saj gre za tako očitna dejstva, za katera posebno strokovno znanje ni potrebno. Pritožbeno sodišče torej meni, da je prvostopni upravni organ ravnal pravilno, ko je v skladu z 9. členom ZUP/86 ugotovil potrebna dejstva in jih štel za dokazana ter na ta ugotovljena dejstva pravilno uporabil predpise. Uradna oseba, ki vodi postopek, je v skladu s 188. členom ZUP po presoji pritožbenega sodišča tudi pravilno ocenila, da za ugotavljanje dejstev v obravnavanem primeru ni potrebno posebno strokovno znanje in torej da ni potreben dokaz z izvedenci.

Ker tožnikove pritožbene navedbe po presoji pritožbenega sodišča niso utemeljene in ker sodišče ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 73. člena ZUS.