Jedro

Med strankama je bilo sporno, ali je toženka dolžna tožnici plačati razliko med že izplačanimi stroški prevoza na delo in z dela ter vrednostjo nesubvencionirane mesečne vozovnice. Sodišče prve stopnje je temu pravilno pritrdilo in kot bistveno izpostavilo, da je bil prevoz na delo in z dela s sklepom mestne občine A. izrecno izvzet iz subvencioniranja. Subvencioniranje tudi sicer ne pomeni, da je cena vozovnice nižja, ampak da jo v določeni višini krije nekdo drug, v obravnavanem primeru mestna občina A.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa jih je dolžna povrniti v znesku 153,00 EUR, v roku 15 dni.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožnici za obdobje od septembra 2020 do maja 2021 plača razliko stroškov prevoza na delo in z dela v skupni višini 695,07 EUR, in sicer v mesečnih glavnicah in s pripadajočimi obrestmi, ki izhajajo iz I. točke izreka sodbe. Višji zahtevek za september v znesku 4,60 EUR, november v znesku 9,20 EUR, december v znesku 4,60 EUR, februar v znesku 11,20 EUR, marec v znesku 4,60 EUR, april v znesku 9,20 EUR in za maj v znesku 4,60 EUR je zavrnilo (II. točka izreka sklepa). Toženki je naložilo, da tožnici povrne 336,60 EUR stroškov postopka (III. točka izreka sklepa), ter odločilo, da je zavezanka za plačilo sodne takse v celoti toženka (IV. točka izreka).

2. Zoper odločitev se pritožuje toženka. Navaja, da je sodišče odstopilo od sodne prakse, da je delavec upravičen do povračila potnih stroškov v višini mesečne vozovnice (Pdp 21/2022). Tožnici ne pripada nadomestilo v višini seštevka posameznih dnevnih vozovnic. To velja še toliko bolj, ker ni izkazala, da bi se sploh kdaj peljala na delo in z dela z javnim prevozom in vsak dan plačala ceno posamezne vožnje. Tožnici je že plačala nadomestilo za prevoz v višini stroška subvencionirane mesečne vozovnice. Kršeno je bilo načelo ekonomičnosti postopka, ker sodišče kljub predlogu toženke ni združilo identičnih postopkov glede plačila razlike v potnih stroških, čeprav so se nanašali na enako pravno in dejansko podlago. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, tožnici pa naloži plačilo stroškov postopka. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, zato jih po nepotrebnem ne ponavlja.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek o kršitvi načela ekonomičnosti postopka, ker sodišče prve stopnje kljub toženkinemu predlogu ni hotelo združiti obravnavanega postopka z drugimi istovrstnimi oziroma identičnimi postopki. V skladu s prvim odstavkom 300. člena ZPP se lahko v primeru, ko teče pred istim sodiščem več postopkov, v katerih je ista oseba nasprotnik raznih tožnikov ali raznih tožencev, vsi ti postopki s sklepom senata združijo v skupno obravnavanje, če se s tem obravnavanje pospeši ali se zmanjšajo stroški. Zakon tako sodišču dopušča skupno obravnavanje teh zadev, ne določa pa, da to mora storiti. Ta presoja je stvar formalnega procesnega vodstva in je v pristojnosti sodišča, ki pri tem ni vezano na tovrstne predloge strank. Ker sodišče prve stopnje pravd ni združilo, s tem ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka (prim. VIII Ips 237/2017).

7. Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo stroške prevoza na delo in z dela v višini razlike med že izplačanimi stroški (kilometrina in vrednost subvencionirane vozovnice v višini 10,00 EUR) in ceno mesečne nesubvencionirane vozovnice. Ker tožnici ni priznalo seštevka posameznih dnevnih vozovnic, je nepomembna pritožbena navedba, da tožnica ni izkazala, da bi za vsak dan vožnje dejansko plačala ceno posamezne vožnje. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba odstopa od sodne prakse v zadevi Pdp 21/2022. 8. Med strankama je bilo sporno, ali je toženka dolžna tožnici plačati razliko med že izplačanimi stroški prevoza na delo in z dela ter vrednostjo nesubvencionirane mesečne vozovnice. Sodišče prve stopnje je temu pravilno pritrdilo in kot bistveno izpostavilo, da je bil prevoz na delo in z dela s sklepom mestne občine A. z dne 1. 1. 2007 izrecno izvzet iz subvencioniranja. Subvencioniranje tudi sicer ne pomeni, da je cena vozovnice nižja, ampak da jo v določeni višini krije nekdo drug, v obravnavanem primeru mestna občina A. Glede na obrazloženo je tožnici pravilno priznalo plačilo ugotovljene razlike v stroških prevoza.

9. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, niti niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je presojalo le pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvene (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP), tožnici pa je dolžna povrniti stroške za sestavo odgovora na pritožbo (250 točk) in 2 % materialnih stroškov (5 točk), kar ob vrednosti točke 0,60 EUR po OT znaša 153,00 EUR. Stroškov za posvet s stranko ji pritožbeno sodišče ni priznalo, ker so zajeti v že priznanem strošku odgovora na pritožbo (155. člen ZPP).