Jedro

Če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti.

V drugem odstavku 378. člena OZ je določena obrestna mera zamudnih obresti, zato govorimo o zakonskih zamudnih obrestih, ki jih je prisodilo tudi sodišče prve stopnje tožeči stranki. Glede prisojenih zamudnih obresti je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo petega odstavka 111. člena OZ, ker ta ne govori o zamudnih obrestih, pač pa o obrestih, ki so urejene v 374. členu OZ in ki niso odvisne od zamude. Glede teh obresti OZ nima določb o višini njihove obrestne mere. Zato jo mora zatrjevati stranka, ki takšne obresti uveljavlja.

Tožena stranka ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da gre za platneno streho, po kateri hoja ni možna in da čiščenje take strehe zahteva poseben postopek, da pa tožena stranka tožeči stranki ni dala natančnejših navodil, na kakšen način naj čisti sneg s strehe. Teh dejstev tožena stranka s pritožbo ne izpodbija. Zato se s trditvami o neustrezni uporabi ne more razbremeniti odgovornosti za konstrukcijsko napako, ker le ta zaradi večje količine od 10 cm zadržanega snega na strehi, teže ni zdržala. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da bi, če bi tožeča stranka ugotovila, da se šotor, glede na opozorilo o nevarnosti, lahko poruši že pri količini več kot 10 cm snega na strehi, lahko zahtevala, da ji tožena stranka izroči tak skladiščni šotor, ki bo ustrezal nosilnosti 0,90 kN/m2 oziroma, ki bo imel ustrezne elemente, ki omogočajo sprotno taljenje snega ali pa odstranjevanje snega, še preden se je šotor porušil. Vendar navedenega dejstva po materialnem pravu ni mogoče upoštevati pri presoji utemeljenosti zahtevka za vrnitev celotne kupnine zaradi razveze pogodbe, moralo pa bi ga sodišče prve stopnje upoštevati pri odškodninskem zahtevku.

Navedena presoja po stališču pritožbenega sodišča namreč ne izključuje možnosti uporabe določbe OZ o deljeni odgovornosti v primeru, kadar oškodovanec tudi sam prispeva k nastanku škode ali povzroči, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke zoper III. točko izreka izpodbijane sodbe se zavrže. II. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se a) II. točka izreka izpodbijane sodbe v prvi, drugi in tretji alineji delno spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo: - zakonskih zamudnih obresti od zneska 20.862,00 EUR za čas od 24. 12. 2016 do 12. 6. 2018, - zakonskih zamudnih obresti od zneska 48.678,00 EUR od 31. 3. 2017 do 12. 6. 2018, - zneska 12.680,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 6. 2018 dalje do plačila b) IV. točka izreka izpodbijane sodbe delno za 4.855,60 EUR razveljavi, delno pa spremeni, tako da se pravilno glasi: Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 7.780,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

III. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi II. točka izreka izpodbijane sodbe tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati v roku 15 dni znesek 82.220,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 6. 2018 dalje do plačila.

IV. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožeča stranka tožila na razvezo pogodbe, ki sta jo 23. 12. 2016 sklenili A. d. o. o. in B. d. o. o. za dobavo in montažo skladiščnega šotora velikosti 20 x 39 m (I. točka izreka); toženo stranko je obsodilo, da mora tožeči stranki plačati znesek 94.900,80 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 20.862,00 EUR od 24. 12. 2016 do plačila, od zneska 48.678,00 EUR od 31. 3. 2017 do plačila in od zneska 25.360,40 EUR od dne vložitve tožbe dne 13. 6. 2018 dalje do plačila (II. točka izreka); zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo zneska 7.255,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne vložitve tožbe 13. 6. 2018 do plačila (III. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da povrne tožeči stranki pravdne stroške v višini 16.015,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku roka za izpolnitev (IV. točka izreka).

2. Tožena stranka se je zoper sodbo in sklep pravočasno pritožila. Navedla je, da izpodbija sodbo v celoti in da uveljavlja bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP in iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, oziroma podredno, da opisane kršitve odpravi samo in tožbeni zahtevek zavrne v celoti kot neutemeljen.

3. Tožeča stranka je odgovorila, da pritožba z ničemer ne omaje pravilne sodbe sodišča prve stopnje. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne ter potrdi sodbo sodišča prve stopnje in naloži toženi stranki v plačilo stroške tega postopka v roku 15 dni. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba v delu, v katerem izpodbija odločitev iz III. točke izreka izpodbijane sodbe, ni dovoljena.

5. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za 2.400,00 EUR za strošek delavcev, ker je ta znesek tožeča stranka vtoževala dvakrat in še za 4.855,60 EUR, kolikor je tožeča stranka vtoževala za povrnitev stroškov izvedencev in strokovnjakov C. C. in D. D., potrebnih za ugotovitev vzroka nastale škode in za pripravo tožbe, skupaj za 7.255,60 EUR. Tožena stranka nima pravne koristi izpodbijati sodbe v tem delu, ker zase ugodnejše rešitve spora od navedene ne more doseči. Zato je bilo treba njeno pritožbo zoper III. točko izreka izpodbijane sodbe s sklepom zavreči (četrti odstavek 343. člena ZPP v zvezi s 351. členom ZPP).

6. V preostalem delu je pritožba delno utemeljena.

7. V zvezi z odločitvijo, glede katere je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrglo, pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka utemeljeno nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, ki je za 4.855,60 EUR, za kolikor je sicer zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov izvedencev in strokovnjakov C. C. in D. D., v IV. točki izreka toženi stranki naložilo, da jih plača tožeči stranki kot pravdne stroške (zajeti so v priznanem znesku stroškov tožeče stranke v višini 16.015,93 EUR). Pritožnica zatrjuje, da je sodišče prve stopnje te stroške prisodilo tožeči brez ustrezne obrazložitve njihove potrebnosti za pravdo. Zatrjevala je tudi odločitev v nasprotju z zakonom, s čimer se pritožbeno sodišče strinja, vendar iz tistih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti. Če je sodišče prve stopnje na odškodninski podlagi tožbeni zahtevek v višini 4.855,60 EUR (za plačane stroške) zavrnilo, tožeča stranka pa navedenega zneska ni priglasila v specificiranem stroškovniku še kot strošek pravdnega postopka, sodišče prve stopnje ni imelo zakonske podlage, da o istih stroških odloča dvakrat. Ker je s tem, ko je najprej za stroške zavrnilo tožbeni zahtevek, nato pa o njih odločilo še enkrat, je storilo absolutno bistveno kršitev iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je bilo treba IV. točko izreka sklepa razveljaviti za 4.855,60 EUR (tretji odstavek 354. člena ZPP).

8. V II. točki izreka izpodbijane sodbe navedeni terjatvi v višini 20.862,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 12. 2016 do plačila in 48.678,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 3. 2017 do plačila, predstavljata kupnino, za katero je sodišče prve stopnje odločilo, da jo mora tožena stranka vrniti tožeči stranki.

9. Tožeča stranka je namreč pri toženi stranki po ugotovitvah sodišča prve stopnje marca 2017 kupila skladiščni šotor s stvarno napako, zaradi česar je od nje upravičeno zahtevala, da ji v roku 5 dni (potem, ko se je šotor podrl) dobavi nov šotor, česar tožena stranka ni izpolnila. Zato se je prodajna pogodba po samem zakonu po oceni sodišča prve stopnje razvezala, to pa pomeni, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki vrniti prejeto kupnino z obrestmi od dneva, ko je prodajalcu plačala kupnino (peti odstavek 111. člena OZ). Zato je tožeči stranki prisodilo zahtevek v višini plačane kupnine.

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka v tožbi zahtevala plačilo zakonskih zamudnih obresti od vložitve tožbe dalje do plačila, po spremembi tožbe, s katero je zahtevala še razvezo pogodbe, pa je dejansko razširila tožbeni zahtevek tudi v obrestnem delu tako, da je zahtevala zakonske zamudne obresti za čas pred vložitvijo tožbe.

11. Dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev (prvi odstavek 299. člena OZ). Če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti zahteva od njega, da izpolni obveznost (drugi odstavek 299. člena OZ).

12. Če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti (prvi odstavek 378. člena OZ). V drugem odstavku 378. člena je določena obrestna mera zamudnih obresti, zato govorimo o zakonskih zamudnih obrestih, ki jih je prisodilo tudi sodišče prve stopnje tožeči stranki. Glede prisojenih zamudnih obresti je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo petega odstavka 111. člena OZ, ker ta ne govori o zamudnih obrestih, pač pa o obrestih, ki so urejene v 374. členu OZ in ki niso odvisne od zamude. Glede teh obresti OZ nima določb o višini njihove obrestne mere. Zato jo mora zatrjevati stranka, ki takšne obresti uveljavlja.

13. Ker je tožeča stranka vtoževala tako v tožbi kot v vlogi, s katero je spremenila tožbo, ves čas le zakonske zamudne obresti, bi moralo sodišče prve stopnje v tem delu njen zahtevek presojati v skladu z določbami OZ o zamudi s plačilom. Pred razvezo pogodbe tožena stranka ni mogla biti v zamudi z obveznostjo, da vrne kupcu kupnino. Ker ni trdila, da je bila pogodba razvezana pred vložitvijo tožbe in ker je s tožbo zahtevala zamudne obresti od dneva vložitve tožbe dalje, je pritožbeno sodišče presodilo, da gredo zamudne obresti tožeči stranki šele od tega dne dalje. Za čas od plačila kupnine do vložitve tožbe sicer ima tožeča stranka tudi pravico do obresti na podlagi 374. člena OZ v zvezi s petim odstavkom 111. člena OZ (zaradi uporabe denarja), ki pa jih tožeča stranka ni vtoževala, zato ji jih tudi ni mogoče priznati namesto zamudnih obresti.

14. Učinki razvezane pogodbe so, da sta obe stranki prosti svojih obveznosti, razen obveznosti za povrnitev morebitne škode (prvi odstavek 111. člena OZ). Če je ena stranka popolnoma ali deloma izpolnila pogodbo, ima pravico do vrnitve tistega, kar je dala (drugi odstavek 111. člena OZ). Če imata obe stranki pravico zahtevati vrnitev danega, veljajo za vzajemno vračanje pravila, ki veljajo za izpolnitev dvostranskih pogodb (tretji odstavek 111. člena OZ). Vsaka stranka dolguje drugi povračilo za koristi, ki jih je medtem imela od tistega, kar je dolžna vrniti oziroma povrniti (četrti odstavek 111. člena OZ).

15. Pritožnica opozarja, da je sodišče prve stopnje v 4. točki obrazložitve navedlo, da je tožena stranka z vlogo z dne 30. 10. 2019 podala pobotni ugovor iz naslova povračila koristi od uporabe šotora v višini 15.433,33 EUR, ki pa ga sodišče prve stopnje ni upoštevalo, ker naj bi ga tožena stranka podala prepozno, ni pa uspela dokazati, da tega ugovora ni mogla podati že prej. Pritožbeno sodišče se z razlogi sodišča prve stopnje, s katerimi je presodilo, da niso podani pogoji po četrtem odstavku 286. člena ZPP, strinja. Dejstvo, da v času do konca prvega naroka za glavno obravnavo tožene stranke ni zastopal odvetnik, pač pa pooblaščenec s pravosodnim izpitom, ni pomembno in posledic tega dejstva tožeča stranka ni dolžna trpeti. To pa pomeni, da tudi sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da bi moralo zahtevek za vrnitev kupnine presojati tudi v luči zatrjevane koristi, ki naj bi jo imela tožeča stranka z uporabo šotora za čas od dobave do zrušenja.

16. Sodišču prve stopnje tudi pritožbeno sodišče glede na pojasnjeno ne more očitati, da bi moralo pravdni stranki še spodbuditi v smislu 286.a člena ZPP, da podata pravočasne trditve o koristih, ki sta jih imeli, tožena stranka od uporabe denarja, tožeča stranka pa od preostankov šotora.

17. Odločitev o dolžnosti tožene stranke, da tožeči stranki povrne kupnino za skladiščni šotor, je sodišče prve stopnje oprlo na a) kupčevo pravico iz jamčevanja prodajalca za brezhibno delovanje v določenem času, šteto od njene izročitve kupcu, če stvar ne deluje v tem času brezhibno (garancija za brezhibno delovanje prodane stvari - členi 481. do 487. OZ), ker se je v garancijskem času podrla konstrukcija, za katero je dal prodajalec garancijo, in b) na kupčevo pravico uveljavljati skrito stvarno napako, ker šotor ni imel zatrjevane odpornosti na obremenitev snega 0,90 kN/m2, kar se je izkazalo ob njegovi zrušitvi ob sneženju v noči iz 23. 2. na 24. 2. 2018. 18. Tožena stranka ne zanika, da je tožeči stranki dobavila in montirala skladiščni šotor 10. 3. 2017, kar izhaja iz primopredajnega zapisnika (A3). Ne zanika tudi dejstva, da je tožeča stranka sprejela njeno ponudbo za skladiščni prostor z odpornostjo na obremenitev snega 0,90 kN/m2 ter da ji je po montaži šotora izročila listino (B18), da ji garantira za 10 letno uporabo konstrukcije in 5 letno uporabo ponjave pri odpornosti na obremenitev snega 0,90 kN/m2 in odpornosti na veter 120 km/h. Vendar je kot bistveno izpostavljala, da je v tej listini z velikimi črkami in opozorilnim znakom tudi zapisala, da je treba pristopiti k čiščenju strehe šotora takoj, ko zapade več kot 10 cm snega in ta sam ne zdrsi s strehe šotora, česar pa tožeča stranka nedvomno ni storila.

19. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je skladiščni šotor podrl zaradi prevelikega pritiska snega na ponjavo, zaradi česar se je podrla konstrukcija. Pri tem je bilo prvo sporno vprašanje, ali je pritisk snega presegel garantirano mejno vrednost 0,90 kN/m2. Sodišče prve stopnje je ugotovilo s pomočjo mnenja izvedenca, da je ni. Zato je zaključilo, da so se izpolnili pogoji za zahtevek iz garancije.

20. Glede na opozorilo, na katerega se sklicuje tožena stranka, je bila po presoji pritožbenega sodišča pomembna tudi presoja, ali 10 cm snega na platneni strehi dosega mejno vrednost 0,90 kN/m2. 21. Sodišče prve stopnje je sledilo mnenju izvedenca, da znaša 10 cm snega na strehi šotora manjšo obremenitev od obremenitev snega 0,90 kN/m2 in da navedena obremenitev ustreza višini 45 cm suhega odležanega snega. Glede na navedeni izračun je zaključilo, da je tožena stranka tožeči stranki zagotavljala nosilnost za večjo količino snega od tiste, ki naj bi jo streha prenesla brez čiščenja. Višini 10 cm snega bi ustrezala nižja dopustna obremenitev. To pomeni, da stvar ni imela lastnosti, ki jih je dobavitelj zagotavljal, kar se je izkazalo, ko je zapadlo več kot 10 cm snega.

22. Tožena stranka je trdila, da led kot najtežja oblika snežne obtežbe, doseže specifično težo 1kN/m2 v debelini 11 in 12 cm, ne pa tudi da obremenitev snega 0,90 kN/m2 ne presega 10 cm svežega snega, ki je glede na posnetek v spisu padal tisto noč, ko se je šotor porušil. 23. Izračun obremenitve snega je odvisen od količine snega na strehi, ki je povzročil porušenje šotora in od specifične teže snega. Kakšno specifično težo je imela v mislih tožena stranka pri opozorilu, da naj se sneg čisti, da ne doseže višine več kot 10 cm, ni trdila. Izvedenec gradbene stroke pa je podal svoj izvid in mnenje glede na podatek v spisu, da je bila višina snega na strehi ob porušenju 36 cm, za katerega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ga tožena stranka ni uspela z nobenim dokazom izpodbiti niti dokazati, da je bilo na šotoru več kot 36 cm snega. Glede teže snega pa je izvedenec upošteval težo, ki jo je zatrjevala tožeča stranka in po oceni sodišča prve stopnje tudi dokazala s pričo C. C., ki je na kraju samem po dogodku s tehtanjem in meritvami ugotavljal specifično težo snega in potrdil, da je šlo za suh odležan sneg. Upoštevaje ugotovljeno višino snega in specifična težo snega je izvedenec gradbene stroke le ugotovil, da je znašala obremenitev snega ob porušitvi 0,72 kN/m2 (T=2,00 kN/m2 x 0,36 m). Nato pa je s stališča svoje stroke pojasnil gibanje sil pri popustitvi konstrukcije in podal mnenje, da se je ta podrla zaradi obremenitve teže, ki je bila prevelika glede na zdržljivost konstrukcije šotora. Veter ali kakšen drug vzrok na porušenje konstrukcije ni imel vpliva.

24. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe izrecno navedlo, da temelji izvedenčevo mnenje, ki mu je sledilo, na predpostavkah, ki jih je upoštevalo glede na trditveno in dokazno breme pravdnih strank, ker ugotovitev obtežbe s snegom ni bila narejena v trenutku, ko se je šotor porušil in je zato tudi med postopkom na drug način ni več mogoče ugotoviti. Zato pritožbena trditev, da četudi bi bile meritve verodostojne, ne morejo odslikavati stanja ob samem podrtju šotora, le potrjujejo ugotovitev sodišča prve stopnje. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da se je potem, ko je tožeča stranka zatrjevala višino in specifično težo snega, prevalilo trditveno in dokazno breme na toženo stranko. Tožena stranka je sicer nasprotovala vsem podatkom, ki jih je dala tožeča stranka o količini snega in specifični teži. Res je tudi trdila, da življenjsko ni verjetno, da bi ravno v kritični noči padel sneg s tako nizko gostoto kot jo je zatrjevala tožeča stranka in da obstaja večja vrednost, da je bila gostota višja kot trdi tožeča stranka, predlagal pa je tudi postavitev izvedenca za sneg oziroma izvedenca meteorološke stroke, da bi jasneje določil gostoto snega v kritičnem obdobju, do česar naj se sodišče prve stopnje naj ne bi sploh opredelilo. Temu stališču pritožbeno sodišče ne pritrjuje, saj je iz razlogov sodbe jasno, da ugotovitve o natančni obremenitvi snega na šotor v trenutku porušenja niso več mogoče in jih tudi izvedenec brez zabeleženih podatkov na kraju samem ne bi mogel ugotoviti.

25. Sicer pa je tožena stranka tekom prvostopenjskega postopka poudarjala, da podatek o obtežbi 0,90 kN/m2 ne pove veliko, saj gre za podatek, do katerega se lahko pride le z računsko operacijo, medtem pa je bistven podatek iz navodil o uporabi šotora, ki pa je jasen. Glede na te navedbe pritožbeno sodišče zaključuje, da je, če tožena stranka trdi, da količina snega na strehi zaradi varnosti konstrukcije ni smela doseči več kot 10 cm, več razlogov za sklepanje, da je vedela, da konstrukcija šotora ne bo prenesla večje obremenitve snega od 10 cm, ne glede na njegovo specifično težo, kot za sklepanje, da je pri zajamčeni obremenitvi do 0,90 kN/m2 upoštevala 10 cm ledu na strehi. Kaj takega tudi ni zapisala v opozorilo. V tem smislu pa je tudi izvedenec izjavil, da bi se šotor podrl tudi, če bi bilo manj kot 36 cm snega na strehi. Drugačne pritožbene trditve niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe (6. točka obrazložitve) odgovorilo toženi stranki, zakaj ni imenovalo drugega izvedenca. Pritožbeno sodišče se z razlogi sodišča prve stopnje strinja, pritožnica pa jih tudi z vztrajanjem pri imenovanju drugega izvedenca ni uspela izpodbiti.

26. Zavezanec iz garancije za brezhibno delovanje stvari v določenem času se lahko razbremeni odgovornosti, če dokaže, da uporabnik predmeta ni ustrezno uporabljal. V konkretnem primeru je tožena stranka trdila, da je tožečo stranko obvestila, da mora v primeru zapadlega snega, tega očistiti s strehe, da ne preseže 10 cm debeline. Če bi tožena stranka sneg sproti čistila s strehe in ta ne bi nikoli presegel debeline 10 cm, se tudi specifična teža ne bi toliko povečala kot se je, ker tožeča stranka snega ni sproti čistila. Pritožbeno sodišče meni, da za tak sklep niti ni potrebno posebno strokovno znanje. Vendar tožena stranka ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da gre za platneno streho, po kateri hoja ni možna in da čiščenje take strehe zahteva poseben postopek, da pa tožena stranka tožeči stranki ni dala natančnejših navodil, na kakšen način naj čisti sneg s strehe. Teh dejstev tožena stranka s pritožbo ne izpodbija. Zato se s trditvami o neustrezni uporabi ne more razbremeniti odgovornosti za konstrukcijsko napako, ker le ta zaradi večje količine od 10 cm zadržanega snega na strehi, teže ni zdržala. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da bi, če bi tožeča stranka ugotovila, da se šotor, glede na opozorilo o nevarnosti, lahko poruši že pri količini več kot 10 cm snega na strehi, lahko zahtevala, da ji tožena stranka izroči tak skladiščni šotor, ki bo ustrezal nosilnosti 0,90 kN/m2 oziroma, ki bo imel ustrezne elemente, ki omogočajo sprotno taljenje snega ali pa odstranjevanje snega, še preden se je šotor porušil. 27. Vendar navedenega dejstva po materialnem pravu ni mogoče upoštevati pri presoji utemeljenosti zahtevka za vrnitev celotne kupnine zaradi razveze pogodbe, moralo pa bi ga sodišče prve stopnje upoštevati pri odškodninskem zahtevku, kateremu je ugodilo, ker izvira škoda iz toženčeve sfere. Navedena presoja po stališču pritožbenega sodišča namreč ne izključuje možnosti uporabe določbe OZ o deljeni odgovornosti v primeru, kadar oškodovanec tudi sam prispeva k nastanku škode ali povzroči, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer (prvi odstavek 171. člena OZ).

28. Neodstranjen sneg glede na okoliščine konkretnega primera torej ne more biti razlog za razbremenitev odgovornosti tožene stranke za stvarno napako in za vrnitev kupnine, je pa po presoji pritožbenega sodišča dejstvo, da tožeča stranka ni upoštevala opozorila v zvezi z debelino snežne odeje, pomembno za presojo, ali je oškodovanec tudi prispeval k škodi, ki je nastala kot posledica porušenega šotora in v zvezi z njegovo neodstranitvijo. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka tožečo stranko opozorila, da naj sneg čisti, da ne bo presegel višine 10 centimetrske odeje na platneni strehi šotora in da je tožeča stranka priznala, da snega s strehe ni čistila, bi moralo to dejstvo ustrezno upoštevati pri odmeri odškodnine, ki jo je naložilo v plačilo toženi stranki. Tožeča stranka bi nenazadnje lahko, če se ji je zdelo opozorilo o čiščenju snega v očitnem nasprotju z garantirano obtežitvijo strehe na podlagi sklenjene pogodbe o dobavi spornega skladiščnega šotora, ali če je menila, da sama čiščenja snega ob vsakem sneženju ne more zagotoviti brez dodatnih navodil, kako naj to doseže, zahtevala ustrezna navodila za odstranjevanje snega, česar pa ni zahtevala, čeprav je bil zimski čas, v katerem se pričakuje sneženje in tudi večja količina snega, ki se lahko zadrži na šotoru.

29. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je pritožbeno sodišče v delu, v katerem je sodišče prve stopnje tožeči stranki priznalo odškodnino za škodo, ki ji je nastala, ker se je šotor z neustreznimi karakteristikami porušil, zato ker ni zdržal zagotovljene obtežitve s snegom, pritožbi deloma ugodilo in v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo zaradi ugotovljenega obstoja deljene odgovornosti za nastalo škodo. Pri tem je ocenilo, da lahko presojo deleža vsake od strank opravi samo, ne da bi zadevo vračalo sodišču prve stopnje v novo sojenje in ne da bi bilo treba opraviti novo obravnavo pred pritožbenim sodiščem. Glede na podatke v spisu, ki jih je presojalo na seji, je ocenilo, da znaša višina prispevka k škodi, ki jo je priznalo sodišče prve stopnje tožeči stranki za povrnitev stroškov poškodovane opreme in stroškov z odpravljanjem posledic porušenega šotora, pri obeh strankah enaka. Glede na navedeno je za 50% priznani znesek odškodnine z zamudnimi obrestmi tožeči stranki s to sodbo zavrnilo (358. člen ZPP).

30. Tožena stranka v pritožbi nasprotuje tudi višini odškodnine zaradi poškodovane opreme in zaradi sanacije, ki jo je ugotovilo sodišče prve stopnje na podlagi trditev tožeče stranke, ki jim tožena stranka naj ne bi obrazloženo ugovarjala oziroma jim je ugovarjala prepozno. Trdi, da to ne drži, ker je podala konkretne ugovore v vlogi z dne 30. 10. 2019, ki pa jih je sodišče prve stopnje upoštevalo le deloma in sicer v delu, v katerem je zahtevek zavrnilo zaradi dvojnega obračuna stroškov v višini 2.400,00 EUR, v ostalem delu pa ne.

31. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je tožeča stranka vtoževala odškodnino za škodo zaradi uničenega skladiščnega materiala, ki se je uničil ob podrtju konstrukcije in ki je znašala 16.606,98 EUR in za škodo zaradi nastanka stroškov v zvezi z odpravo posledic porušenega šotora v višini 13.609,42 EUR.

32. Glede zahtevka odškodnine v višini 16.606,98 EUR iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je navedeni zahtevek utemeljen v višini 14.206,98 EUR, kolikor na podlagi obračuna (A3) izhaja vrednost poškodovanega materiala in v višini 2.400,00 EUR, za kolikor je tožeča stranka izkazala, da je znašal strošek dela za pregledovanje, sortiranje in reševanje materiala (10 delavcev, 2 dni po 8 ur x 15,00 EUR/h).

33. Tožeča stranka je zahtevala stroške poškodovanega materiala, ki je bil skladiščen v šotoru in se je kritičnega dne poškodoval, že v tožbi, kateri je priložila tudi obračun A3. Prvi narok za glavno obravnavo je opravilo 9. 9. 2019, tožena stranka pa je višini odškodninskega zahtevka nasprotovala šele v pripravljalni vlogi z dne 30. 10. 2019, na katero se sklicuje tudi v pritožbi. V navedeni vlogi je trdila, da je v „Obračunu“ navedenih 131 različnih vrst artiklov, ki naj bi bili poškodovani ali uničeni, medtem ko je tožeča stranka dodala fotografije le za 11 različnih vrst uničenega materiala. Iz ostalih fotografij pa izhaja veliko neuničenega materiala. Iz tega razloga in ker obračuna ni sestavil nepristranski cenilec, ampak ga je sestavila tožeča stranka sama, je tožena stranka v celoti prerekala seznam zatrjevanega uničenega materiala. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da tožena stranka ni bila prekludirana z navajanjem dejstev v zvezi z višino škode zato, ker naj bi tudi sodišče prve stopnje ravno o višini škode izvajalo dokaze z zaslišanjem strank in prič na preloženem naroku za obravnavo 18. 11. 2019. Pritožbeno sodišče se strinja, da je bila z navedenimi trditvami tožena stranka prekludirana, ker ni videti nobenega razloga, da teh trditev ni podala že do konca prvega naroka za glavno obravnavo 9. 9. 2019. Sklicevanje na poznejšo izvedbo dokazov je neutemeljeno, saj iz podatkov spisa izhaja, da je dokaze, to je obračun in fotografije, tožeča stranka priložila že k tožbi. Sicer pa tudi, če bi bila vloga vložena v spis do konca naroka za glavno obravnavo, se pritožnica s pritožbo niti ne upira očitku pavšalnosti ugovora o višini škode. Ne trdi na primer, da je trdila, kateri konkreten del opreme, ki iz fotografij izhaja, da ni uničen, je zajet v obračunu (A3). Prav tako pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni trdila, da se ob zrušenju skladiščnega šotora oprema tožeče stranke v šotoru sploh ni poškodovala ali da bi ob nagnjenju šotora lahko tožeča stranka vso opremo brez poškodb tudi odstranila takoj na varno in v druge suhe prostore.

34. Po presoji pritožbenega sodišča je bila tožena stranka, ki je v pripravljalni vlogi z dne 30. 10. 2019 nasprotovala tudi stroškom, ki jih je imela tožeča stranka z odstranitvijo šotora, prepozna. Drugačne pritožbene trditve o pravočasnosti ugovora niso utemeljene. Prav tako tudi ne očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da je odločitev, da bo šotor demontirala, sprejela sama tožeča stranka. V kolikor je tožena stranka želela sama demontirati porušeni šotor, bi to tudi morala trditi. Tega pa ni trdila, pač pa se v pritožbi sklicuje na trditve v odgovoru na tožbo, da ni podana vzročna zveza med podrtjem šotora in stroški odstranitve porušenega šotora. Zakonita zastopnica tožeče stranke je izjavila, da se nihče od tožene stranke ob prvem ogledu ni upiral odstranitvi porušenega šotora. Zato so v zvezi s temi deli nastali tudi potrebni stroški. Zakonita zastopnica tožene stranke pa je izjavila, da je tožeča stranka hitela z odstranitvijo šotora, medtem ko je tožena stranka želela tretji dan po dogodku še preveriti, če se da kaj uporabiti v primeru novega naročila in plačila novega skladiščnega šotora, kar pa ji ni bilo omogočeno, ker je do takrat tožeča stranka že vse pospravila. Pričakovanje o naknadnem drugačnem dogovoru glede na okoliščine primera ni bilo utemeljeno.

35. Kot je pritožbeno sodišče pojasnilo, sta obe pogodbeni stranki odgovorni za to, da se je šotor kritičnega dne zaradi obilnega sneženja porušil. Zato sta bili dolžni tudi obe odstraniti zrušene dele šotora. Ker jih je na svoje stroške tožeča stranka, ji je polovico teh stroškov dolžna povrniti tožena stranka. Njeno stališče, da ni ničesar dolžna povrniti tožeči stranki, izhaja iz prepričanja, da sama za porušenje šotora ni odgovorna, ker je tožečo stranko opozorila, da naj sneg čisti. Ker pa ji za čiščenje snega s strehe ni dala ustreznih navodil, je odgovorna tudi sama. Zato njeno stališče, da stroški odstranitve porušenega šotora niso v vzročni zvezi med podrtjem in to obliko škode, ni utemeljeno in mu pritožbeno sodišče ni sledilo. Glede na navedeno pa se izkaže, da je sodba sodišča prve stopnje v odločitvi v tretji alineji II. točke izreka pravila za znesek 12.680,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 6. 2018 dalje do plačila. Zato je tudi v tem delu pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

36. Posledično se izkaže, da je tožena stranka deloma uspela v pravdi. Od celotnega vtoževanega zneska 102.156,40 EUR, je postala pravnomočna sodba za 82.220,60 EUR, kar predstavlja 80,5%. Zato je bilo treba odločitev sodišča prve stopnje v stroškovni odločitvi temu ustrezno spremeniti. Pri tem pa pritožbeno sodišče ni sledilo stališču pritožnice, da bi ji moralo sodišče prve stopnje priznati tudi stroške v zvezi z zavrženim delom tožbe tožeče stranke, saj ji posebni stroški zaradi tega dela niso nastali. Zato tudi ni pomembno stališče pritožnice, da je tožeča stranka prenizko označila vrednost spora v zvezi s tožbo v delu, ki jo je sodišče prve stopnje zavrglo in da je že pred sodiščem prve stopnje trdila, da bi morala tožeča stranka kot pravilno navesti vrednost spora 69.540,00 EUR. Sodišče prve stopnje je v skladu z določbo drugega odstavka 44. člena ZPP glede tožbe na razvezo pogodbe pravilno upoštevalo kot odločilno tisto vrednost, ki jo je tožeča stranka navedla v spremembi tožbe. Ker ni ocenilo, da bi bila ta očitno prenizka, v tem delu vrednosti spora ni zvišalo. Pritožbeni očitki o nepravilnem postopanju pri določitvi vrednosti spornega predmeta sodišča prve stopnje zato niso utemeljeni. Prav tako tudi ni pravilna označba spornega predmeta tožene stranke v pritožbi v višini 171.696,40 EUR.

37. Od priznanih pravdnih stroškov tožeči stranki v višini 11.160,33 EUR, pa je glede na dejstvo, da ji je stroške odmerilo le v zvezi s tožbo, ne tudi v zvezi s spremembo tožbe, sodišče prve stopnje neutemeljeno tožeči stranki poleg takse za tožbo v višini 1.893,00 EUR priznalo še takso za tožbo v višini 621,00 EUR. Zato je bilo treba za ta znesek stroške zmanjšati na 10.549,33 EUR. Neutemeljeno pa izpodbija pritožnica odmero stroškov nagrade za izvedenca E. E. v višini 1.381,79 EUR. Pritožnica je trdila, da o njej ni bilo še pravnomočno odločeno, saj se je pritožnica pritožila zoper sklep o nagradi. O pritožbi zoper sklep o nagradi je pritožbeno sodišče odločilo tako, da jo je zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo, zaradi česar tudi pritožba v to smer ni utemeljena. Tako se izkaže, da znašajo stroški tožeče stranke 10.539,33 EUR in 80,5% od tega znese 8.484,20 EUR.

38. Pravdne stroške tožene stranke v prvostopenjskem postopku je odmerilo pritožbeno sodišče prav tako od vrednosti predmeta 102.156,40 EUR in sicer za sestavo pripravljalnih vlog skupaj 3475 točk po OT, za zastopanje na naroku 18. 11. 2019 in 19. 4. 2021 2 x 600 točk po OT, za trajanje 200 točk po OT, skupaj 4875 točk po OT in še za materialne stroške 2% od 1000 točk, to je 20 točk in 1% od 3875 točk, to je 38,75 točk, skupaj 4933,75 točk. Ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR znesejo priznani stroški tožene stranke 2.960,25 EUR, povečano za 22% DDV 3.611,50 EUR. 19,5% od tega zneska znese 704,20 EUR.

39. Po medsebojnem pobotanju stroškov tožeče in tožene stranke je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati stroške prvostopenjskega postopka v višini 7.780,00 EUR. Zato je v stroškovnem delu pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo.

40. Odločitev o stroških pritožbenega postopka, ki sta jih zahtevali tožeča in tožena stranka, glede na dosežen delni uspeh s pritožbo temelji na določbi drugega odstavka 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP.