Jedro

Ob ugotovljeni stopnji krivde (naklep) in predrznosti tožene stranke (ki je kljub opozorilu tožnice še več kot dve leti uporabljala avtorsko delo tožnice), ter ob upoštevanju preventivnega namena civilne kazni (da tožena stranka ne bo ponavljala kršitev in ob vplivanju na druge potencialne kršilce) je sodišče prve stopnje utemeljeno prisodilo civilno kazen v maksimalnem znesku (trikratni honorar). Odškodnina za nepremoženjsko škodo: pretrpljene duševne bolečine zaradi kršitve moralnih avtorskih pravic (porušeno psihično ravnotežje pri tožnici, ki se je izrazilo v nespečnosti, nemiru in pogosti razdražljivosti ter zaradi že prej povečane ščitnice poslabšana lokalna simptomatika na vratu z občutkom tiščanja, dušenja in motnjami ob požiranju, vse v trajanju približno enega leta) - odškodnina 700.000,00 SIT.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki prepovedalo uporabo embalažnih vrečk iz natran papirja z ilustracijo žitaric (pšenice in rži), ki jih je ilustriral akademski slikar T. K., idejno zasnovala in grafično oblikovala pa tožeča stranka. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati znesek 1.494.376,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 794.376,00 SIT (civilna kazen) od 6.8.1996 do plačila, od zneska 700.000,00 SIT (odškodnina za nepremoženjsko škodo) pa od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila ter ji povrniti 277.360,00 SIT pravdnih stroškov, v petnajstih dneh pod izvršbo. Zoper to sodbo je vložila pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki jih predvideva Zakon o pravdnem postopku (ZPP/77) v 1. odstavku 353. člena. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa jo spremeni tako, da delno ugodi zahtevku tožeče stranke glede civilne kazni in to največ do 50%, v preostalem delu pa zavrne zahtevek tožeče stranke kot neutemeljen. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj obstaja bistvena razlika med tem, kar se navaja kot razlaga določenih dejstev (zdravstveno stanje tožnice) v obrazložitvi sodbe in pa razlago zdravstvenega stanja, kot jo ponuja izvedenka. Izvedenka je podala mnenje, da stresno obdobje ni vzrok za povečanje ščitnice pri tožnici. Že povečana ščitnica pa omogoča stanje, ko se ob stresni situaciji dodatno poslabša lokalna simptomatika ob vratu (povečan občutek tiščanja). To je izvedenka ocenila kot možnost, ne pa gotovost. Ker sodišče sodi o gotovih dejstvih z gotovostjo (ne pa verjetnostjo), bi moralo zavrniti vzročno zvezo med stresnim obdobjem (kršitev avtorskega dela) in poslabšano simptomatiko. Za obstoj vzročne zveze med tiščanjem in kršitvijo avtorskega dela ne obstaja noben materialni dokaz, sodišče pa je kljub temu samo in v nasprotju z določbo 250. člena ZPP ( ker je brez potrebnega znanja) zaključilo, da je potrebno tožnici verjeti. Pritožnik nadalje meni, da je podana kršitev določb postopka tudi v tem, da je sodišče v nasprotju z navedbami tožnice (le ta je zatrjevala, da ne obtožuje toženo stranko za predrugačenje avtorskega dela, temveč zgolj za uporabo) toženo stranko obsodilo tudi na civilno kazen in to v celotnem obsegu, kot jo predvideva zakon. Tožena stranka je vrečke uničila takoj, ko je bila odločba o začasni odredbi pravnomočna. V ta namen je predlagala zaslišanje članov komisije, ki bi to potrdili, vendar pa sodišče tega dokaza ni dopustilo, temveč je štelo, da so vrečke še vedno v prometu. Da so bile vrečke uničene, kaže tudi zapis komisije o uničenju vrečk. Avtorska pravica ni bila kršena namerno ali iz hude malomarnosti. Civilna kazen pa je prisojena previsoko. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje ni storilo nobene izmed bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere opozarja pritožba, niti tistih, na katere je na podlagi določbe 2. odstavka 365. člena ZPP/77 pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče nima pomislekov o dejanskih in pravnih zaključkih sodišča prve stopnje, ki jih pritožbena izvajanja ne morejo omajati. Glede na trditve v pritožbi pa pritožbeno sodišče še dodaja: Ni res, kar trdi pritožba, da so razlogi v sodbi sodišča prve stopnje o tožničinem zdravstvenem stanju v nasprotju z izvedenskim mnenjem. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja dr. A. z dne 24.4.1998 ugotovilo, da ščitnica pri tožnici deluje normalno in da izvedensko mnenje ne nudi opore za zaključek, da bi bilo stresno obdobje v času, ko je prišlo do kršitve tožničinega avtorskega dela, vzrok za povečanje ščitnice. Sodišču prve stopnje torej ni mogoče očitati takšne kršitve določb postopka, ki jo zatrjuje pritožba. Pritožbeno sodišče ne dvomi v ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je pri tožnici zaradi stresne situacije dodatno poslabšala lokalna simptomatika na vratu z občutkom tiščanja, dušenja in motnjami ob požiranju. Takšen zaključek je sodišče prve stopnje naredilo na podlagi izpovedbe tožnice in mnenja izvedenke, ki je potrdila možnost obstoja takšnih težav pri tožnici. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe navedlo, da je o dejstvu obstoja takšnih težav pri tožnici prepričano, kar zadošča za to, da je sodišče to dejstvo lahko vzelo za podlago svoje sodne odločbe. Pritožbeno sodišče torej ne dvomi v obstoj vzročne zveze med kršitvijo tožničinih moralnih avtorskih pravic in zaradi stresne situacije poslabšano lokalno simptomatiko na vratu z občutkom tiščanja, dušenja in motnjami ob požiranju. Glede na pritožbene navedbe pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da četudi bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da takšna vzročna zveza ni podana, to v konkretnem primeru ne bi pripeljalo do zavrnitve tožbenega zahtevka glede nepremoženjske škode. Takšna poslabšana simptomatika na vratu v konkretnem primeru vpliva namreč le na višino odškodnine, ne pa na utemeljenost zahtevka po temelju. Poslabšana lokalna simptomatika na vratu je le nadaljna posledica, ki so jo povzročile tožničine duševne bolečine (stres). Člen 169 Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) namreč kot podlago za prisojo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo opredeljuje pretrpljene duševne bolečine zaradi kršitve avtorjevih moralnih pravic (ki spadajo k osebnostnim pravicam) v primeru, da stopnja bolečin in njihovo trajanje to opravičujejo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica zaradi neupravičene uporabe njenega avtorskega dela utrpela duševne bolečine in da se je to porušeno psihično ravnotežje pri tožnici izrazilo v nespečnosti, nemiru in pogosti razdražljivosti. Takšno stanje je trajalo dalj časa, saj se je izboljšalo šele po kakšnem letu. Sodišče prve stopnje se je pri določitvi višine nepremoženjske škode pravilno naslonilo tudi na merila iz 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je namreč ob upoštevanju stopnje in trajanja tožničinih duševnih bolečin in upoštevanju pomena prizadete dobrine ter namena te odškodnine pravična denarna odškodnina v takšni višini, kot jo je prisodilo sodišče prve stopnje (700.000,00 SIT). Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi pravilno izhajalo iz teoretičnega spoznanja, da je avtorsko delo odraz avtorjeve osebnosti, pri čemer je posebnost avtorskih moralnih pravic njihova vez z avtorskim delom. Vez avtorja z avtorskim delom je tako duhovna (ko avtor gleda na delo kot na otroka svojega duha) kot osebna, saj se avtorsko delo obravnava v povezavi z ugledom in častjo avtorja ( glej 16. člen ZASP). Tudi odločitev sodišča prve stopnje o utemeljenosti tožbenega zahtevka na plačilo civilne kazni je po mnenju pritožbenega sodišča pravilna in primerna. V skladu z določbo 1. odstavka 168. člena ZASP je podlaga za prisojo civilne kazni kršitev materialne avtorske pravice namenoma ali iz hude malomarnosti. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je toženi stranki moč očitati hudo malomarnost, saj je bilo njeno ravnanje, ko se je zadovoljila s pojasnilom Kmetijske zadruge X. v dopisu z dne 13.12.1995, skrajno lahkomiselno. Kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnica toženo stranko seznanila z obstojem svojih avtorskih pravic že v oktobru 1995. Sodišče druge stopnje tudi ne dvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je na podlagi izpovedbe tožnice zaključilo, da je tožena stranka kljub sodni prepovedi (začasna odredba z dne 28.3.1996) embalažne vrečke uporabljala še vsaj do 27.1.1998. Takšne dokazne ocene ne more omajati niti sklicevanje pritožbe na zapis komisije o uničenju vrečk, saj ta zapis ne izključuje možnosti, da je tožena stranka kasneje dobavila nove vrečke. Pritožbeno sodišče se nadalje strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je toženi stranki od izdaje sklepa o začasni odredbi dne 28.3.1996 moč očitati naklepno ravnanje. Glede na pritožbena izvajanja pritožbeno sodišče pritožniku še pojasnjuje, da je podlaga za prisojo civilne kazni kršitev materialne avtorske pravice, ki se v konkretnem primeru kaže v uporabi avtorskega dela tožnice s strani tožene stranke, ki pa je nedopustna, saj tožnica na toženo stranko ni prenesla nobene od materialnih avtorskih pravic, zato ni odločilnega pomena dejstvo, ki ga navaja pritožba, da tožnica tožene stranke ne obtožuje za predrugačenje avtorskega dela. 2. odstavek 168. člena ZASP določa, da sodišče pri odločanju o zahtevku za plačilo civilne kazni in odmeri njene višine upošteva vse okoliščine primera, zlasti pa stopnjo krivde kršilca, velikost dogovorjenega ali običajnega honorarja ali nadomestila ter preventivni namen civilne kazni. Namen civilne kazni je torej predvsem dvojen: prvič naj prepreči kršitve, torej preventivno vpliva na disciplino oziroma spoštovanje avtorskih pravic, saj bo sicer kršilec kaznovan s povečanim plačilom, drugič pa zavaruje odškodnino in olajšuje njen izračun. Gre za kombinacijo kaznovalnih in odškodninskih elementov, pri čemer ima upravičenec pravico zahtevati razliko do popolne odškodnine, če je premoženjska škoda večja od civilne kazni. V konkretnem primeru je tožeča stranka zahtevala plačilo civilne kazni v maksimalnem znesku, to je v višini trikratnega običajnega honorarja. Sodišče prve stopnje je civilno kazen v takšni višini tudi prisodilo, pri čemer je upoštevalo, da bo preventivni namen civilne kazni ob izkazani trdovratnosti in predrznosti tožene stranke dosežen le z maksimalnim zneskom. Tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da je ob ugotovljeni stopnji krivde (naklep) in predrznosti tožene stranke (ki je kljub opozorilu tožnice še več kot dve leti uporabljala avtorsko delo tožnice), ter ob upoštevanju preventivnega namena civilne kazni (da tožena stranka ne bo ponavljala kršitev in ob vplivanju na druge potencialne kršilce) sodišče prve stopnje utemeljeno prisodilo civilno kazen v maksimalnem znesku. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da je maksimalno povečanje honorarja še toliko bolj utemeljeno glede na to, da je osnovni honorar razmeroma majhen. Glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker sodišče prve stopnje tudi ni storilo nobene izmed tistih kršitev, na katere pritožbeno sodišče v skladu z določbo 2. odstavka 365. člena ZPP/77 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP/77).