Jedro

Predmet presoje v tej zadevi je pravilnost presoje tožene stranke, da vložitev revizije zoper sodbo višjega sodišča, ki je s sklepom z dne 23. 2. 2011 pritrdilo odločitvi okrožnega sodišča, v sporni zadevi nima verjetnega izgleda za uspeh.

Tožena stranka je ugotovila, da sta tožnika že leta 2002 vložila tožbo za plačilo odškodnine zaradi opustitve sprejetja ustreznih predpisov, zaradi česar naj bi jima nastala škoda. O tem zahtevku je bilo s sodbo že pravnomočno odločeno, in sicer je sodišče tožbo tožnikov zavrnilo. Na isti pravni podlagi pa sta tožnika vložila tožbo tudi v predmetni zadevi. Sodišče prve stopnje je to tožbo zavrglo, ker je presodilo, da je bilo o zadevi že pravnomočno razsojeno. Odločitev prvostopenjskega sodišča je višje sodišče potrdilo .

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje v zvezi z izrednimi pravnimi sredstvi v obsegu vložene revizije, zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 4236/2010 z dne 23. 2. 2011 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. III P 2545/2007 z dne 4. 6. 2010. V obrazložitvi navaja, da je vpogledala v sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 23. 2. 2011, s katerim je pritožbo tožnice in A.A. zavrnilo ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 4. 6. 2010 zavrglo tožbo tožnice kot nedovoljeno in ji naložilo povrnitev pravdnih stroškov v višini 4.293,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da je o obravnavanem zahtevku že pravnomočno razsojeno, na podlagi odločbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, št. III P 3042/2002. Zoper sklep Okrožnega sodišča sta se v roku pritožili tožeči stranki z vseh pritožbenih razlogov, vendar je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom z dne 27. 2. 2011 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Na podlagi razlogov, ki jih je višje sodišče navedlo v svojem sklepu je tožena stranka presodila, da tožnica v reviziji nima možnosti za uspeh in je tako dodelitev brezplačne pravne pomoči v tej zadevi na podlagi 24. člena ZBPP nesmiselna.

Tožnica vlaga tožbo zoper izpodbijano tožbo, zatrjuje pa tudi kršitev človekovih pravic iz 54. in 56. člena Ustave RS. Pojasnjuje, da je vložila brezplačno pravno pomoč za vložitev revizije zoper odškodninski zadevi, v katerih sta mladoletni A.A. in tožnica sama zahtevala odškodnino, ker država v 17 letih ni omogočila pravnega varstva in sredstva mladoletnemu otroku, da bi svojo pravico do preživnine tudi dejansko lahko uresničil. Sodišči nista vodili postopka v skladu z ustavnim načelom, ki vsakemu daje možnost, da o njegovi zahtevi odloča nepristransko sodišče v pravdi. Tožba je bila v nasprotju z veljavno zakonodajo zavržena, čeprav je bila vložena na podlagi pravnega temelja, o katerem še nikoli ni bilo odločeno. Zato je bila kršena pravica do pravnega varstva in do učinkovitega pravnega sredstva po 13. členu EKČP. Tožena stranka tudi ni upoštevala dejstva, da je mladoletni tožnik v pravdni zadevi že več kot 17 let brez preživnine. Meni, da je kršena pravica do sodnega varstva, saj služba za brezplačno pravno pomoč ni organ, ki bi razsojal in imel merila in metode za ugotavljanje upravičenosti do postopka revizije. Ugotavlja, da je bila odločitev o zavrnitvi vloge za brezplačno pravno pomoč preuranjena in prejudicirana. Meni, da je ne glede na določbe ZBPP zaradi svojega socialnega statusa neenako obravnavana. Pojasnjuje, da živi z mladoletnim sinom od leta 2001 dalje globoko pod pragom revščine in se neskončno trudi priti do svoje lastnine ali za pravično zadoščenje kot zakonita zastopnica otroka. Njene izvršbe so neuspešne z uporabo obstoječega Zakona o izvršbi in zavarovanju, zaradi slabega finančnega položaja pa ne more uveljavljati pravna sredstva. Ker je v postopku udeležen tudi mladoletni otrok, je odločitev sodišča o nedodelitvi brezplačne pravne pomoči tudi kršitev otrokove pravice. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in o zadevi samo odloči. Tožena stranka pri odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, povzema argumente za svojo odločitev in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna odločba tožene stranke, s katero je zavrnila prošnjo tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje v zvezi z izrednimi pravnimi sredstvi.

Za tožnico je sporno, ali je pravilna odločitev višjega sodišča, ko je s sklepom z dne 23. 2. 2011 pritrdilo odločitvi okrožnega sodišča, ki je tožbo tožnice zavrglo iz razloga „pravnomočno razsojene stvari“.

Tožena stranka je svojo odločitev oprla na okoliščine, ki so tudi po presoji sodišča bistvenega pomena za odločitev. V postopku je ugotovila, da sta tožnika že leta 2002 vložila tožbo za plačilo odškodnine zaradi opustitve sprejetja ustreznih predpisov, zaradi česar naj bi jima nastala škoda. O tem zahtevku je bilo s sodbo opr. št. P 3042/2002 že pravnomočno odločeno, in sicer je sodišče tožbo tožnikov zavrnilo. Na isti pravni podlagi pa sta tožnika vložila tožbo tudi v zadevi, ki se je vodila pod opr. št. P 2545/2007. Sodišče prve stopnje je to tožbo zavrglo, ker je presodilo, da je bilo o zadevi že pravnomočno razsojeno. Odločitev prvostopnega sodišča je potrdilo višje sodišče. Na podlagi tako ugotovljenih okoliščin je po presoji sodišča tožena stranka odločila, da tožnica z vložitvijo revizije zoper sklep višjega sodišča ne bi imela možnosti za uspeh. V tožbi niti ne navaja razlogov, ki bi kazali, da bi z revizijo lahko uspela, niti ne navaja konkretnih ugovor, zakaj odločitev tožene stranke ni pravilna.

V tožbi navaja, da je bila njena tožba v nasprotju z veljavno zakonodajo zavrnjena, pri tem pa ne navaja razlogov, za tako sprejeto stališče. Zgolj trditev, da je bila vložena na podlagi pravnega temelja, o katerem še ni bilo odločeno, sodišča ne prepriča, saj obrazložitev višjega sodišča kaže drugače. Tožnica tudi zatrjuje, da postopka na prvi in drugi stopnji nista bila vodena v skladu z ustavnim načelom, ki vsakemu daje možnost, da o njegovi zadevi odloča nepristransko sodišče v pravdi, vendar ne pojasni, zakaj naj bi bila ta ustavna pravica kršena. Sodišče se zato o tem ugovoru ne more opredeliti. Prav tako ni upoštevan tožbeni ugovor, da je bilo poseženo v njeno pravico do pravnega varstva v postopku pri uveljavljanju pravic dostopa do sodišča, saj podatki spisa kažejo drugače. Tožnica je vložila tožbo, o pritožbi zoper odločitev sodišča prve stopnje pa je bilo odločeno. Tožnici zato dostop do pravnega sredstva ni bil kraten. Tožnica s konkretnimi razlogi tudi ne pojasnjuje, zakaj naj bi bila zaradi svojega socialnega statusa neenako obravnavana. Dejstvo, da neuspešno uveljavlja pravico do izterjave preživnine, pa na odločitev v tej zadevi ne more vplivati. Kot že povedano, je predmet presoje v tej zadevi pravilnost presoje tožene stranke, da vložitev revizije zoper sodbo višjega sodišča v sporni zadevi nima verjetnega izgleda za uspeh.

Ker je po presoji sodišča tožena stranka pravilno presodila, da v obravnavani zadevi ni izpolnjen objektivni pogoj iz 24. člena ZBPP, je sodišče tožbo tožnice na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče ni odločalo o predlogu tožnice za oprostitev plačila stroškov postopka, ker se na podlagi 4. odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah v postopku brezplačne pravne pomoči sodna taksa ne plača.