Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Pogoji za pobot so vzajemnost, istovrstnost in zapadlost terjatve. Pobot ne nastane avtomatično ampak na podlagi pobotne izjave, ki predstavlja enostransko dejanje stranke. Trditveno in dokazno breme glede vseh predpostavk je na stranki, ki se na pobot sklicuje. Plačilo tuje obveznosti samo po sebi še ne pomeni, da je tisti, ki je obveznost izpolnil stopil v položaj prejšnjega upnika in lahko zahteva izpolnitev od dolžnika (prim. 191. člen OZ). Ker pritožba ne pojasni kako je sploh postala imetnica terjatev do tožeče stranke, ji zato ni mogoče slediti, da je pobotala terjatev tožeče stranke do nje z lastnimi nasprotnimi terjatvami, ki jih je sama imela zaradi plačevanja na njen račun.
I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.
II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, mora pa tožeči stranki v 15 dneh povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1.116,30 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo 106.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi po zapadlosti posameznih zneskov za 10.600,00 EUR (I. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo, da tožeči stranki povrne stroške pravdnega postopka v znesku 7.131,95 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).
2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku – ZPP pritožuje tožena stranka in višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oz. podredno zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.
3. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka višjemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Tožeča stranka je zahtevala plačilo kupnine za stroj paletna linija, proizvajalca D. S prodajno pogodbo z dne 23. 3. 2015 sta stranki določili kupnino 129.320,00, ki vključuje DDV, in dinamiko plačil, po kateri se je tožena stranka zavezala prvi obrok kupnine v višini zneska DDV 23.320,00 EUR plačati do 30. 5. 2015, preostali znesek 106.000,00 EUR (ki je predmet pravde) pa v desetih mesečnih obrokih po 10.600,00 EUR z zapadlostmi od konca meseca oktobra 2015 do konca meseca novembra 2016. Tožena stranka je v postopku podala ugovor prenehanja terjatve zaradi predpravdnega pobota (kompenzacije). Navedla je, da je za tožečo stranko v obdobju od 25. 3. 2014 do 9. 3. 2018 plačala njene obveznosti v znesku 114.930,63 EUR in ta znesek pobotala s terjatvijo tožeče stranke iz naslova kupnine za stroj. Trdila je, da je med zakonitima zastopnikoma obeh strank prišlo do ustnega dogovora, da obveznost plačila kupnine preneha s pobotom.
6. Sodišče prve stopnje je ugovor pobota zavrnilo. Presodilo je, da sta priloženi listini „Pregled knjižb“ (B5 in B6) enostranski listini tožene stranke, ki ne izkazujeta pobota. Plačila, ki izhajajo iz njiju, so bila izvršena že pred zapadlostjo terjatve iz naslova 1. obroka plačila kupnine za stroj. Nadalje je sodišče prve stopnje presodilo, da obstoja pobota tožena stranka ne more dokazovati z zaslišanjem zakonitih zastopnikov, ki sta poslovno in interesno povezana. Zato je dokazni predlog za zaslišanje zakonitih zastopnikov zavrnilo.
7. Pobot (kompenzacija) je v Obligacijskem zakoniku – OZ urejen kot način prenehanja obveznosti. Dolžnik lahko pobota terjatev, ki jo ima nasproti upniku, s tistim, kar ta terja od njega, če sta obe terjatvi istovrstni in če sta obe zapadli (311. člen OZ). Pobot ne nastane takoj, ko se stečejo pogoji zanj, temveč mora to ena stranka drugi izjaviti (pobotna izjava; 312. člen OZ).
8. Pritožba sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da ima sodba pomanjkljivosti zaradi katerih se ne da preizkusiti, ker se sodišče ni izreklo o predloženih listinah v postopku davčne izvršbe, iz katerih izhaja, da je terjatev tožeče stranke do tožene ugasnila zaradi medsebojnega pobota.
9. O bistveni kršitvi določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (protispisnost) v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti. "Protispisnost" obstaja le, če gre pri ugotavljanju odločilnih dejstev za napako pri povzemanju vsebine listin oziroma izpovedbe prič, torej takrat, ko je sodišče dokazom pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Ni pa te postopkovne kršitve v primeru, če sodišče dokaze zmotno dokazno tolmači (jim pripiše napačni dokazni pomen). V tem primeru gre lahko le za zmotno dokazno oceno, torej za zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Omenjena kršitev postopka tudi ni podana, če se v utemeljitev svoje ugotovitve sodišče na dokaz sploh ne sklicuje ali če je določeno dejstvo ugotovilo drugače, kot izhaja iz listine oziroma izpovedbe priče.1 Pritožba je v tem delu tudi pavšalna, saj ne navaja katero listino naj bi sodišče prve stopnje napačno povzelo v svojo odločitev, zaradi česar pritožbi glede očitan kršitve postopka ni mogoče slediti.
10. Sodišče prve stopnje se do listin Finančne uprave RS (B8 in B9) ni opredelilo, vendar gre za kršitev, ki jo lahko sanira višje sodišče samo (šesta alineja 358. člena ZPP in prvi odstavek 347. člena ZPP). Finančna uprava RS je zoper tožečo stranko v postopku davčne izvršbe izdala sklep o davčni izvršbi (B11) na denarno terjatev, ki jo je tožeča stranka imela do tožene, in zajema štiri terjatve v zneskih 10.600,00 EUR. Na podlagi ugovora tožene stranke je Finančna uprava s sklepom z dne 29. 4. 2016 (B8) le temu ugodila in davčno izvršbo na denarno terjatev ustavila ter izvedene postopke izvršbe razveljavila. V razlogih odločbe je navedeno, da je potrebno postopek izvršbe ustaviti in razveljaviti izvedena dejanja, ker je rubljena terjatev ugasnila.
11. Navedena sklepa Finančne uprave RS po presoji višjega sodišča ne dokazujeta da so vtoževane terjatve prenehale s pobotom. V postopku davčne izvršbe ni matično področje za ugotovitev ali je terjatev tožeče stranke do tožene res ugasnila na podlagi pobota, o tem tudi ni bilo odločeno v izreku sklepa. Navedena sklepa ne pomenita, da je bilo o obstoju terjatev tožeče stranke do tožene stranke že pravnomočno razsojeno, ampak imajo navedene listine dokazno vrednost kot ostale listine, s katerimi sta pravdni stranki dokazovali tožbene in ugovorne trditve. Sklepa sama po sebi zato ne dokazujeta, da je do pobota prišlo, kot si razlaga pritožba.
12. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede bistvenih kršitev določb postopka, ker sodišče prve stopnje ni ugodilo predlogu tožene stranke, da tožeči stranki v skladu z 227. členom ZPP naloži predložitev listin, ki bi naj predstavljale posamezne pogodbe med tožečo stranko in poslovnimi partnerji, pregled knjiženja terjatev in obveznosti tožeče stranke do tožene ter postavitev izvedenca finančne stroke, ki lahko ugotovil ali knjiženi poslovni dogodki tožene stranke sovpadajo s knjiženji tožeče stranke. Kaj natančno bi naj te posamezne pogodbe predstavljale in kaj želi tožena stranka z njimi dokazovati, slednja ni pojasnila in je njena trditvena podlaga v tem pogledu pomanjkljiva. Prav tako pa višje sodišče ugotavlja, da je na to zahtevo tožene stranke tožeča stranka v drugi pripravljalni vlogi odgovorila, da je stečajni upravitelj ob začetku stečaja prejel pomanjkljivo poslovno dokumentacijo in da je bil po navedbah prejšnjega poslovodstva računalnik, na katerem se je vodilo računovodstvo zadnja štiri leta pred začetkom stečaja, uničen. Tožena stranka navedenih trditev ni prerekala, zaradi česar se štejejo za priznane (drugi odstavek 214. člena ZPP). Glede na to bi bil dokazni predlog z izvedencem finančne stroke neprimeren, saj računovodske listine tožeče stranke iz spornega obdobja očitno sploh ne obstajajo več. Iz istega razloga tudi ne držijo pritožbene navedbe, da je zaradi nepredložitve listin prišlo do do prevalitve procesnega dokaznega bremena na tožečo stranko glede obstoja medsebojnega pobota. Višje sodišče še dodaja, da se v spisu izmed pogodb, ki jih navaja tožeča stranka tudi sicer nahajajo: najemna pogodba za poslovni prostor med tožečo stranko in A. A. (A14) ter pogodba o finančnem leasingu med tožečo stranko in B. d. o. o. (A18).
13. Pritožba nadalje izpodbija ugotovljeno dejansko stanje z navedbami, da sodišče prve stopnje ni obravnavalo in presojalo listin, zaslišalo zakonitih zastopnikov in postavilo izvedenca finančne stroke. S tako pavšalnimi trditvami pritožba ne more uspeti s pritožbenim razlogom zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Nanj višje sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, zato mora stranka tak pritožbeni razlog obrazložiti, navesti katero pomembno dejstvo je zmotno ugotovljeno in argumentirati zakaj je stališče sodišča prve stopnje napačno.2 Temu pa tožena stranka s pritožbo ni zadostila.
14. Pritožba tudi neuspešno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje glede obstoja interesne in poslovne povezanosti med zakonitima zastopnikoma obeh strank. Ne drži, da sodišče prve stopnje ne bi imelo opore za tak zaključek v listinah, saj je v spis predložena pogodba o najemu osnovnih sredstev tožeče stranke za najemnino 1.000,00 EUR + DDV mesečno (A5)3, pogodba o najemu poslovnih prostorov za najemnino 1,00 EUR mesečno (A6),4 prodajna pogodba za nakladno vozilo Manitu (A8) za bruto ceno 27.864,80 EUR. Tako ne vzdržijo pritožbene navedbe, da sodišče ni imelo listinske podlage za ugotovitev poslovno interesnih povezav med zakonitima zastopnikoma strank. Nenazadnje je tudi sama tožena stranka v odgovoru na tožbo zatrjevala, da sta si zakonita zastopnika medsebojno zaupala zaradi večletnega skupnega poslovanja.
15. Pritožbi tako ni mogoče slediti, da je uspela dokazati prenehanje terjatve tožeče stranke s pobotom. Pritožba sicer vztraja z navedbami, da je terjatev tožeče stranke v celoti plačala na podlagi medsebojnih pobotov, ki so bili med strankama ustno dogovorjeni. V obdobju med 23. 3. 2014 do 9. 3. 2018 je v imenu in za račun tožeče stranke plačala skupni znesek 114.930,00 EUR in sicer do zapadlosti prvega obroka 31. 10. 2015 znesek 58.488,64 EUR.
16. Pogoji za pobot so vzajemnost, istovrstnost in zapadlost terjatve. Pobot ne nastane avtomatično ampak na podlagi pobotne izjave, ki predstavlja enostransko dejanje stranke. Trditveno in dokazno breme glede vseh predpostavk je na stranki, ki se na pobot sklicuje. Višje sodišče ugotavlja, da pritožba sploh ne zatrjuje, da je z domnevnim plačevanjem obveznosti za tožečo stranko, do nje pridobila terjatve, s katerimi je pobotala nasprotno obveznost. Skromne navedbe, da je plačevala obveznosti tožeče stranke v njenem imenu in za njen račun, ne zadostijo niti trditvenemu bremenu, na kakšen način so te terjatve nato sploh prešle na toženo stranko. Tožena stranka ne zatrjuje niti izpolnitve s subrogacijo (274. člen OZ) niti subrogacije po zakonu (275. člen OZ). Plačilo tuje obveznosti samo po sebi še ne pomeni, da je tisti, ki je obveznost izpolnil stopil v položaj prejšnjega upnika in lahko zahteva izpolnitev od dolžnika (prim. 191. člen OZ). Ker pritožba ne pojasni kako je sploh postala imetnica terjatev do tožeče stranke, ji zato ni mogoče slediti, da je pobotala terjatev tožeče stranke do nje z lastnimi nasportnimi terjatvami, ki jih je sama imela zaradi plačevanja na njen račun.
17. Prav tako pritožba ne pojasni kdaj je sploh podala pobotno izjavo, na podlagi katere bi naj prišlo do pobota. Z navajanjem, da je izvajala plačila v obdobju štirih let (med 2014 in 2018) ne more uspeti. Pobot namreč ne nastane avtomatično, ko so izpolnjeni pogoji zanj, ampak je potrebna pobotna izjava, ki pa je pritožba niti ne zatrjuje. Trditvena podlaga tožene stranke glede samih okoliščin pobota in domnevnega ustnega dogovora je bila preskopa. Tožena stranka bi morala navesti konkretne okoliščine glede dogovora o tem, da bo plačevala obveznosti za tožečo stranko in pridobila terjatve do nje, nadalje navesti katere terjatve je pridobila in kdaj je te terjatve plačala in kdaj, po tem ko so bili izpolnjeni pogoji za pobot, ter na kakšen način je dala pobotno izjavo, na podlagi katere je prišlo do prenehanja terjatve tožeče stranke na podlagi pobota. Zaradi tega bi tudi izvedba dokaza z zaslišanjem zakonitih zastopnikov pomenila nedovoljen informativni dokaz zaradi neustrezne trditvene podlage.
18. Tudi z bežnim in pavšalnim sklicevanjem na listine pregled knjižb (B5 in B6) ter izpiskom prometa bančnega računa pritožba ne more uspeti. Tožena stranka glede tega ni podala ustreznih trditev, kje v navedenih listinah je razvidno, da je do pobota prišlo in katere terjatve so bile pobotane. Ker so navedene listine zgolj dokaz, bi morala tožena stranka navesti kje v njih je razvidno, da je prišlo do pobota obveznosti. Ni namreč naloga sodišča, sploh pa ne višjega, da samo opravlja analizo predloženih dokazov, v tem primeru knjigovodskih listin.
19. S tem je višje sodišče odgovorilo na vse pomembne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Višje sodišče je samo odpravilo kršitev določb postopka, drugih kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti pa ni zaznalo. Zato je višje sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (358. člen ZPP).
20. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, mora pa tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Ti v skladu s priglašenim stroškovnikom in Odvetniško tarifo (OT) znašajo 1500 točk za odgovor na pritožbo (OT), materialni stroški v skladu z 11. členom OT oz. 25 točk in 22% DDV. Vrednost točke je 0,60 EUR. Skupno pritožbeni stroški tožene stranke znašajo 1.116,30 EUR. Zakonske zamudne obresti tečejo od poteka 15 dnevnega roka za izpolnitev dalje (prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena OZ ter 313. člen ZPP).
1 Sklep VSRS II Ips 722/2005 z dne 28. 2. 2008. 2 Jan Zobec v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 323. 3 Pogodba določa, da so delovna sredstva navedena v prilogi 1, ki je del pogodbe, vendar takšne priloge v spisu ni. 4 Pri čemer je tožeča stranka trdila, da vrednost poslovnih prostorov znaša 464.000,00 EUR in za to v spis vložila tudi cenilno mnenje.