Jedro

Odločanje o ukrepih, ki jih predlaga tožnica, kot tudi odločanje o ukrepih, ki naj zagotovijo odločitev sodišča brez nepotrebnega odlašanja, po izrecnih zakonskih določbah sodi v pristojnost okrožnega sodišča in glede navedeno določbo 126. člena Ustave RS pomeni odločitve, ki jih nosilci sodne veje oblasti sprejemajo za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti. To pomeni, da po 3. členu ZUS-1 ne gre za upravne akte v smislu tega zakona, in to tudi v primeru, ki bi v kontekstu upravne odločbe pomenil tako imenovani "molk organa", ko namreč pristojno sodišče odločbe ni izdalo v predpisanem roku.

Izdaja začasne odredbe je smiselno vezana na uvedbo in tek upravnega spora, kar pomeni vloženo tožbo, ki je uspešno prestala predhodni preizkus.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožnica je pri naslovnem sodišču vložila tožbo, v kateri navaja, da je skupaj z dvema sovlagateljema pri Okrožnem sodišču v Ljubljani dne 19. 10. 2018 vložila predlog za izrek ukrepov po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini, ki ga je naknadno tudi dopolnjevala. Od tega je minilo že en mesec, vendar od sodišča ni prejela še nobenega odgovora, čeprav gre za nujno in prednostno zadevo. Zahteva ugotovitev, da so bile kršene pravice do „nepotrebnega odlašanja in sodnega varstva“, do enakosti pred zakonom in do osebnega dostojanstva in varnosti. Podrobno povzema okoliščine, ki so pripeljale do vložitve predloga, in sodišču predlaga, naj prepreči čezmerno trajanje postopka, s tem, da z izdajo začasne odredbe na ustrezen način začasno uredi sporno pravno razmerje. Predlaga izrek vrste ukrepov, ki po vsebini pomenijo prepoved približevanja in zadrževanja in sicer za maksimalno obdobje dvanajstih mesecev. Zahteva tudi, naj ji toženka plača "strošek, nastal v upravnem sporu", skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožba ni dovoljena.

3. Za pričetek in tek upravnega spora mora biti izpolnjena vrsta temeljnih pogojev (tako imenovanih procesnih predpostavk), ki jih Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) med drugim določa v prvem odstavku 36. člena. Če ti pogoji niso izpolnjeni, sodišče po tej zakonski določbi tožbo zavrže s sklepom, med drugim, če akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt (četrta točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

4. Po tretjem členu ZUS-1 upravni akti niso odločitve, ki jih nosilci sodne veje oblasti sprejemajo za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti. Po prvem odstavku 126. člena Ustave RS pristojnosti sodišč določa zakon, v konkretnem primeru Zakon o preprečevanju nasilja v družini (v nadaljevanju ZPND), ki za izrek ukrepov, kakršne predlaga tožnica, v 19. členu predpisuje pristojnost sodišča, v drugem odstavku 22.a člena pa kot stvarno pristojno za izrek takih ukrepov določa okrožno sodišče. Tudi v primeru, če stranka meni, da sodišče nepotrebno odlaša z odločanjem, Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO) določa pristojnost sodišča, ki obravnava zadevo, oziroma predsednika tega sodišča (prvi odstavek 5. člena ZVPSBNO).

5. Tako odločanje o ukrepih, ki jih predlaga tožnica, kot tudi odločanje o ukrepih, ki naj zagotovijo odločitev sodišča brez nepotrebnega odlašanja, torej po izrecnih zakonskih določbah sodi v pristojnost okrožnega sodišča in glede na prej navedeno določbo 126. člena Ustave RS pomeni odločitve, ki jih nosilci sodne veje oblasti sprejemajo za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti. To pomeni, da po prej navedenem 3. členu ZUS-1 ne gre za upravne akte v smislu tega zakona, in to tudi v primeru, ki bi v kontekstu upravne odločbe pomenil tako imenovani "molk organa", ko namreč pristojno sodišče odločbe ni izdalo v predpisanem roku.

6. V zvezi s tem tožnica ne more uveljavljati niti posega v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, saj prvi odstavek 4. člena ZUS-1 sodno varstvo v upravnem sporu iz tega razloga omejuje na primere, ko ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Kot je bilo že obrazloženo, je v tožničinem primeru sodno varstvo zagotovljeno v postopkih pred krajevno pristojnim okrožnim sodiščem, zato ga ne more zahtevati še v upravnem sporu.

7. Kot že rečeno, sodišče v takem primeru po četrti točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrže s sklepom, po tretjem odstavku istega člena pa tak sklep izda senat. 8. Tožnica je zahtevala tudi izdajo začasne odredbe, torej sklepa, s katerim lahko sodišče na tožnikovo zahtevo do izdaje pravnomočne odločbe začasno uredi stanje glede na sporno pravno razmerje (drugi in tretji odstavek 32. člena ZUS-1). Vendar pa je izdaja začasne odredbe smiselno (tako po prvem odstavku 32. člena ZUS-1, ki odločanje veže na vloženo tožbo, kot tudi po trajanju začasne odredbe do izdaje pravnomočne odločbe) vezana na uvedbo in tek upravnega spora, kar pomeni vloženo tožbo, ki je uspešno prestala predhodni preizkus. Kot je bilo obrazloženo, tak pogoj v obravnavani zadevi ni izpolnjen, saj je bila tožba zavržena kot nedovoljena, zato ni izpolnjen niti temeljni pogoj za obravnavo zahteve za izdajo začasne odredbe. Sodišče je zato tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo.

9. Tožnica je v tožbi sicer zahtevala povračilo stroškov upravnega spora, vendar ob tem ni navedla, da bi ji tudi dejansko nastali kakršnikoli stroški, zato sodišče o tej njeni zahtevi ni moglo odločati po vsebini.