Jedro

Tožnica je zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine vložila dne 6. 11. 2012, zato se ji starostna pokojnina v skladu z drugim odstavkom 157. člena ZPIZ-1 lahko izplačuje za največ šest mesecev za nazaj, torej od 1. 6. 2012 dalje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 23. 10. 2013 ter da se tožnici prizna odškodnina v višini neizplačanih pokojnin od 1. 11. 2010 do 31. 5. 2012, ki bi ji pripadale, če bi se upokojila že 1. 11. 2010. 2. Zoper sodbo je po pooblaščencu pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da bi moralo sodišče dejanska vprašanja ugotavljati z izvedencem finančne stroke, kot je to tudi predlagala. Zaradi neizvedbe tega dokaza je sodba preuranjena. Sodišče tudi ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so zaključki in ugotovitve sodišča povsem protispisni. To pa pomeni, da je podana kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti. Tako tudi ni podana kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka ZPP, kot to v pritožbi uveljavlja tožnica. V sodbi ni pomanjkljivosti, zaradi katerih se ta ne bi mogla preizkusiti, saj vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi pa so jasni in si med seboj niso v nasprotju. To pa pomeni, da pritožba neutemeljeno zatrjuje obstoj bistvenih kršitev postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica v pritožbi tudi ne konkretizira, kateri razlogi izpodbijane sodbe so si med seboj v nasprotju oziroma so protispisni.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 23. 10. 2013, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnice zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 19. 2. 2013. V reviziji pa je bil prvi odstavek prvostopenjske odločbe spremenjen tako, da ima tožnica pravico do starostne pokojnine v znesku 371,68 EUR na mesec od 1. 6. 2012 dalje. Od 1. 1. 2013 dalje starostna pokojnina znaša 372,05 EUR na mesec. Starostna pokojnina po drugostopenjski odločbi z dne 23. 10. 2013 se tožnici izplačuje od 1. 11. 2013 dalje, s tem da se že izplačani zneski starostne pokojnine ne poračunajo.

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče dejansko stanje razčiščevati s postavitvijo sodnega izvedenca finančne stroke. Sodišče prve stopnje je imelo na razpolago vse potrebne podatke, da je lahko preizkusilo odločitev tožene stranke. Tožnica je vložila zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine 6. 11. 2012 in na podlagi takrat veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) je tožena stranka odločila o pravici do starostne pokojnine. S prvostopenjsko odločbo je bila tožnici priznana pravica do starostne pokojnine v višjem znesku in sicer v znesku 378,71 EUR na mesec od 1. 6. 2012 dalje ob ugotovitvi, da je dopolnila 62 let, 7 mesecev starosti in 14 let, 4 mesece in 23 dni pokojninske dobe, ter 8 let, 9 mesecev in 5 dni dodane dobe. Starostna pokojnina ji je bila odmerjena v višini 38 % pokojninske osnove izračunane na podlagi 13 letnega mesečnega povprečja plač oziroma osnov zavarovanja. Po vložitvi pritožbe pa je tožena stranka istočasno ob odločanju o utemeljenosti pritožbe opravila tudi revizijo prvostopenjske odločbe. Za tako postopanje je imela pravno podlago v določbi četrtega odstavka 173. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami), kjer je določeno, da če je zoper odločbo območne enote zavoda vložena pritožba, se odloči o reviziji in pritožbi z isto odločbo. V 174. členu pa so določeni učinki revizije. Skladno z drugim odstavkom se v reviziji lahko odločba prve stopnje potrdi, spremeni, odpravi ali razveljavi, s tem da odločba o pravici iz obveznega zavarovanja izdana v revizijskem postopku, učinkuje s prvim dnem naslednjega meseca po izdaji (tretji odstavek 174. člena). V revizijskem postopku je tožena stranka po dopolnjenem dokaznem postopku ugotovila, da pokojninska doba skupaj z dodano dobo znaša 23 let, 3 mesece in 13 dni. Upoštevani so bili tudi manjkajoči podatki za leta 1975, 1991 in 1992, zato je bila pokojninska osnova izračunana na podlagi 15 letnega mesečnega povprečja plač iz obdobja 1975 - 1992 in sicer v višini 929,20 EUR. Spremenil se je tudi odmerni odstotek in sicer je drugostopenjski organ namesto 38 % upošteval 40 % za 15 let, 4 mesece in 23 dni pokojninske dobe. Tožnici je bila od 1. 6. 2012 priznana pokojnina v višini 371,68 EUR na mesec z nadaljnjimi uskladitvami, ki pa se glede na to, da gre za odločitev v revizijskem postopku, izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po izdaji drugostopenjske odločbe, torej od 1. 11. 2013 dalje. Vse omenjeno je sodišče prve stopnje tudi ustrezno obrazložilo. Pritožba niti ne vsebuje razlogov, kateri podatek oziroma katera dejstva so ostala nerazčiščena in zakaj bi bilo potrebno dejansko stanje razčiščevati s postavitvijo sodnega izvedenca finančne stroke. Sodišče je v obrazložitvi sodbe skladno z 287. členom ZPP tudi obrazložilo, da je izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca finančne stroke zavrnilo glede na oceno, da pridobitev izvedenskega mnenja ni potrebna za razjasnitev dejanskega stanja.

7. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da je tožnica vložila zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine 6. 11. 2012 in da v tem primeru glede na določbo drugega odstavka 157. člena ZPIZ-1, se ji pokojnina lahko izplačuje največ za šest mesecev za nazaj, torej od 1. 6. 2012 dalje.

8. Tožnica je postavila tudi zahtevek na plačilo odškodnine, ki ga je sodišče prve stopnje presojalo po določbi 196. člena ZPIZ-2 v zvezi z določbami Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami). Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je za odškodninsko obveznost potrebno, da so podani vsi elementi odškodninske odgovornosti. V sporni zadevi pa po stališču sodišča prve stopnje ni izkazan element protipravnosti. Pritožbeno sodišče s tako argumentacijo soglaša, saj toženi stranki v sporni zadevi ni mogoče očitati, da je pri podajanju informacij o izpolnjevanju pogojev za starostno upokojitev ravnala protipravno, kot je to podrobno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Tudi v pritožbi tožnica v zvezi z odškodninsko odgovornostjo pritožbenih navedb ne konkretizira. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tudi odškodninski zahtevek utemeljeno zavrnilo.

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.