Jedro

Tožniki so t. i. navadni sosporniki. V takem primeru je treba sodno takso za predlog za dopustitev revizije odmeriti vsakemu tožniku posebej, in sicer glede na vrednost njegovega zahtevka.

Po drugem odstavku 41. člena ZPP se ne določi le stvarna pristojnost, ampak tudi vrednost spornega predmeta, ki je relevantna za odmero sodne takse.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Vrhovnega sodišča II DoR 210/2022 z dne 2. 6. 2022.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Tožeča stranka je vložila predlog za dopustitev revizije zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru I Cp 27/2022 z dne 15. 3. 2022, v zvezi z odločbo Okrajnega sodišča v Ilirski Bistrici z dne 3. 6. 2021. Sodišče prve stopnje je v pretežnem delu tožbeni zahtevek zavrnilo, delno je ugodilo le zahtevku 15. tožnika in naložilo toženki, da mu v 15-ih dneh plača 400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 3. 2009 dalje do plačila. Višje sodišče je pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Vrhovno sodišče je 21 tožnikov, ki so vložili predlog za dopustitev revizije, vsakega posebej s plačilnim nalogom z dne 18. 5. 2022 pozvalo k plačilu sodne takse za postopek o predlogu za dopustitev revizije po tarifni številki 1131 Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) v znesku 80,00 EUR.

3. Zoper prejete plačilne naloge so predlagatelji vložili pravočasne ugovore, ki jih je Vrhovno sodišče s sklepom z dne 2. 6. 2022 zavrnilo.

4. Zoper ta sklep predlagatelji vlagajo pritožbo.

**Povzetek bistvenih pritožbenih navedb**

5. Pritožniki navajajo, da bi sodišče moralo upoštevati 20. člen ZST-1 in sešteti vrednosti spornih predmetov in nato od tega zneska (92.141,70 EUR) odmeriti enotno sodno takso za vse predlagatelje v višini 557,00 EUR, kar bi za vsakega predlagatelja posebej pomenilo 26,52 EUR. Pri tem se sklicujejo na 20. člen ZST-1 in ustaljeno sodno prakso. Obrazložitev sodišča v sklepu o ugovoru je napačna, saj se v skladu z 19. členom ZST-1 za ugotavljanje vrednosti zahtevka oziroma predmeta smiselno uporablja določbe pravdnega postopka, če ni v tem zakonu drugače določeno. A ZST-1 v 20. členu določa drugače in je specialnejši predpis. Poleg tega se drugi odstavek 41. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) uporablja za potrebe določitve stvarne pristojnosti in ne za odmero takse. Nadalje menijo, da imajo zahtevki tožnikov isto pravno in dejansko podlago, saj zahtevek temelji na predpisih in na Poravnavi z Občino ..., ki je bila sklenjena za vse tožnike skupaj. Odmera za vsak zahtevek posebej ni pravična, saj so sodišča do sedaj odločala le enkrat in izdala sodbo le za vse tožnike. V poštev pride torej le pravilo seštevanja spornih predmetov, kot določa 20. člen ZST-1, saj gre za isti postopek na isti stopnji in ne ZST-1 in ne ZPP ne določata drugače. Sodna praksa, na katero se sklicuje Vrhovno sodišče, ni primerljiva. Predlagajo razveljavitev sklepa in ponovno odmero takse.

**O neutemeljenosti pritožbe**

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Po četrtem odstavku 34.a člena ZST-1 je zoper sklep o ugovoru zoper plačilni nalog dopustno v petnajstih dneh od vročitve sklepa vložiti pritožbo.

8. Uvodoma Vrhovno sodišče pritrjuje stališču izpodbijanega sklepa, da so tožniki ti. navadni sosporniki, saj njihovi zahtevki temeljijo na enaki pravni, ne pa tudi dejanski pravni podlagi. S tem so njihovi zahtevki medsebojno neodvisni oziroma samostojni. Tožniki so namreč preko krajevne skupnosti vlagali v javno telekomunikacijsko omrežje in vsak posebej zahtevajo vračilo vlaganj, čeprav na podlagi ene poravnave, ki jo je sklenila Občina ... Relevantna pravna podlaga je Zakon o vračanju vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje.

9. V takem primeru pa je treba sodno takso za predlog za dopustitev revizije, kot je Vrhovno sodišče obrazložilo že v izpodbijanem sklepu in svoji prejšnji sodni praksi (glej npr. sklep II DoR 250/2014 z dne 22. 1. 2015), odmeriti vsakemu tožniku posebej, in sicer glede na vrednost njegovega zahtevka. Drugi odstavek 19. člena ZST-11 pri določitvi vrednosti spornega predmeta odkazuje na smiselno uporabo pravil pravdnega postopka. Določba prvega odstavka 20. člena ZST-1, po kateri se v istem postopku na isti stopnji vrednosti več spornih predmetov seštejejo, razen če zakon ne določa drugače, pa za obravnavano zadevo ne velja, saj kot rečeno ne gre za isti postopek na isti stopnji. Kot že navedeno, je treba namreč zahtevke tožnikov obravnavati samostojno in ločeno.

10. Prav tako je Vrhovno sodišče v citiranem sklepu že potrdilo, da se v takem primeru po drugem odstavku 41. člena ZPP ne določi le stvarna pristojnost, ampak tudi vrednost spornega predmeta, ki je relevantna za odmero sodne takse. Ta člen določa, da se pristojnost, če imajo zahtevki v tožbi različno podlago ali če se uveljavljajo zoper več tožencev, določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Po določbi 41. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 19. člena ZST-1 se torej posamezni zahtevki ne seštevajo, ampak pri taksni odmeri ohranjajo svojo samostojnost. V tem pogledu so primerljive tudi zadeve (sicer višjih sodišč), na katere se sklicuje sodišče v izpodbijanem sklepu.

11. Navedeno je narekovalo zavrnitev pritožbe.

12. Senat je odločitev sprejel soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Za ugotavljanje vrednosti zahtevka oziroma predmeta se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, če ni v ZST-1 določeno drugače (drugi odstavek 19. člena ZST-1).