Jedro

Zdravniško spričevalo je akt strokovne narave, kot takega pa ga ni mogoče šteti za upravni akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1 kot prepozno zavrglo tožbo, s katero je tožnica izpodbijala zdravniško spričevalo tožene stranke z dne 30. 1. 2007. 2. V obrazložitvi sklepa sodišča prve stopnje ugotavlja, da je bilo izpodbijano spričevalo tožnici izdano po opravljenem usmerjenem obdobnem preventivnem zdravstvenem pregledu dne 30. 1. 2007. Ker niti iz navedb v tožbi niti iz priloženih listin ne izhaja, da tožnici sporno spričevalo ni bilo vročeno takoj po opravljenem pregledu, niti da za njegovo izdajo ni vedela, je tožbo, ki jo je vložila šele septembra 2008, vložila po izteku tridesetdnevnega roka iz prvega odstavka 28. člena ZUS-1, zato je sodišče tožbo kot prepozno zavrglo. Po določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 pa tožnica zato tudi ni upravičena zahtevati vračila stroškov postopka.

3. V pritožbi, ki jo vlaga zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, tožnica navaja, da bi jo moralo sodišče, če je ugotovilo, da tožba ne vsebuje navedb glede datuma vročitve spornega spričevala, pozvati na dopolnitev. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je po presoji Vrhovnega sodišča odločilo pravilno, ko je tožbo zavrglo, vendar pa bi moralo svojo odločitev opreti na ugotovitev, da izpodbijano zdravniško spričevalo ni upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. V prvem odstavku 2. člena ZUS-1 je določeno, da v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Po drugem odstavku navedenega člena je upravni akt upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti, ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Ker pa v obravnavani zadevi ni bilo odločeno o tožničini pravici, obveznosti ali pravni koristi, in se z zdravniškim spričevalom ne posega v tožničin upravni položaj, zdravniško spričevalo ni upravni akt, da bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Sporno spričevalo tudi ni bilo izdano v upravni stvari v smislu drugega odstavka 2. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj v predmetni zadevi ni s predpisom določeno, da organ v neki stvari vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo oziroma, če to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave stvari, torej ne more iti niti za upravno zadevo. Obravnavano zdravniško spričevalo je akt strokovne narave, kot takega pa ga ni mogoče šteti za upravni akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu. Sodišče prve stopnje bi zato moralo tožbo zavreči po 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 in ne kot prepozno na podlagi 2. točke istega odstavka citiranega člena vendar to ni takšna kršitev, zaradi katere bi bilo treba izpodbijani sklep razveljaviti.

6. Glede na navedeno so neupoštevne pritožbene navedbe v zvezi z pozivom na dopolnitev tožbe, zato se sodišče do njih ni opredeljevalo.

7. Ker pritožbene navedbe niso utemeljene in niso podani razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.