Jedro

Predmet postopka je odločanje o razlastitvi. Ne gre torej za odločanje o civilnopravnem premoženjskem upravičenju, temveč za oblastveno odločanje o dovoljenosti prisilnega odvzema lastninske pravice. Zato sta organa pri določitvi vrednosti predmeta pravilno uporabila drugi odstavek 22. člena ZOdvT in štela, da vrednost spornega predmeta znaša 4.000,00 EUR.

O zahtevi za prevzem in o razlastitvi se lahko odloči (le) hkrati, v enem (istem) upravnem postopku razlastitve, v isti zadevi. Tako je šlo v obravnavanem primeru za eno (isto) upravno zadevo odločanja o razlastitvi, za en sam enovit upravni postopek, v katerem je bilo hkrati z razlastitvijo odločeno tudi o prevzemu preostalih nepremičnin. Organa sta zato pri odmeri stroškov pravilno upoštevala vrednost (le) enega spornega predmeta.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Upravna enota Kranj (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je v postopku razlastitve nepremičnin v lasti tožnice, uvedenem na zahtevo razlastitvene upravičenke A., v katerem je bila izdana odločba št. 352-37/2011-165 z dne 24. 3. 2016, s sklepom št. 352-37/2011-166 z dne 13. 5. 2016 (v nadaljevanju prvostopenjski sklep) odločila še o stroških pravnega zastopanja tožnice, in sicer (v delu, ki je relevanten za ta upravni spor), da je razlastitvena upravičenka A. dolžna tožnici plačati stroške pravnega zastopanja v postopku razlastitve nepremičnin parc. št. 1639/4, 1639/7 in 1640/2, vse k.o. ..., v višini 1.213,80 EUR, v roku 30 dni po dokončnosti tega sklepa na fiduciarni račun njenega pooblaščenca (1. točka izreka prvostopenjskega sklepa). Iz obrazložitve sklepa v zvezi s 1. točko izreka izhaja, da organ vrednosti predmeta ni mogel določiti po prvem odstavku 22. člena Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT), zato je skladno z drugim odstavkom 22. člena ZOdvT upošteval, da znaša vrednost predmeta 4000,00 EUR, pri odmeri stroškov pa uporabil količnik 1. Pri tem se sklicuje na 13. člen ZOdvT in Tarifo ZOdvT. Ob upoštevanju predloženega stroškovnika tožnice, ZOdvT in Tarife ZOdvT je odločil, da je tožnica upravičena do povrnitve stroškov pravnega zastopanja v skupnem znesku 1.213,80 EUR.

2. Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je tožničini pritožbi zoper 1. točko izreka prvostopenjskega sklepa z odločbo št. 35020-25/2012-MOP-12 z dne 5. 7. 2016 (v nadaljevanju drugostopenjska odločbe) delno ugodilo tako, da je znesek "1.213,80 EUR" odpravilo in ga nadomestilo z novim zneskom "1.259,80 EUR" (1. točka izreka drugostopenjske odločbe). V nadaljevanju je drugostopenjski organ toženki naložil, da tožnici povrne stroške pritožbenega postopka v višini 109,20 EUR v 15 dneh od prejema te odločbe, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka drugostopenjske odločbe), višji zahtevek za povrnitev stroškov pritožbenega postopka pa je kot neutemeljen zavrnil (4. točka izreka drugostopenjske odločbe). V obrazložitvi odločbe v zvezi z izpodbijanima 1. in 4. točko izreka je glede ugotavljanja vrednosti predmeta in s tem povezano odmero stroškov postopka navedel, da gre v predmetni zadevi za neocenljivo zadevo po drugem odstavku 22. člena ZOdvT, saj gre pri razlastitvi za odločanje o pravici, o njenem prisilnem odvzemu, ne pa za odločanje o premoženju oziroma denarni terjatvi, njeni vrednosti, izvoru ali upravljanju, zato ne gre za premoženjsko zadevo, ampak za pravico oziroma obveznost razlastitvene zavezanke, ki je ni mogoče vrednostno izraziti. Glede uporabe količnika 1 je dopolnil obrazložitev prvostopenjskega organa tako, da je navedel, da so v obravnavani zadevi tožnici nastali stroški predvsem z zastopanjem na ustnih obravnavah in na podlagi dveh vlog, povezanih z zahtevkom po 99. členu Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1), pri tem pa je šlo za uresničevanje načela zaslišanja stranke in pojasnitev zahtevkov, ne pa za pisanje ali utemeljevanje zelo zahtevnih pravnih razlag, ali za pisanje, pri katerem bi bilo potrebno uporabiti tuje pravne vire, ali posebno specialistično pravno znanje, ali tuj jezik, ter da je bila zato uporaba količnika 1 glede na obseg odvetniških storitev in njihovo težavnost utemeljena in pravilna. Drugostopenjski organ je ob uporabi pravilne pravne podlage tožnici priznal še razliko do že priznanih potnih stroškov, to je 46,08 EUR oziroma zaokroženo 46,00 EUR in za ta znesek povečal že priznane stroške iz 1. točke izreka prvostopenjskega sklepa, tako da znaša skupna višina vseh priznanih stroškov tožnice 1.259,80 EUR. V zvezi s povračilom pavšala za PTT storitve po tarifni številki 6002 Tarife ZOdvT je pojasnil, da je prvostopenjski organ pravilno odločil, da se prizna le enkratno povračilo pavšala za PTT storitve, saj gre za pavšal, ki ga lahko odvetnik v isti zadevi, v enem upravnem postopku razlastitve, prejme le enkrat. Ob upoštevanju predloženega stroškovnika ter drugega odstavka 22. člena ZOdvT, količnika 1, ki ga je uveljavljala sama tožnica, in Tarife ZOdvT, je drugostopenjski organ odmeril še pritožbene stroške v znesku 218,38 EUR, zaokroženo na 218,40 EUR. Upoštevaje, da je tožnica le delno uspela s pritožbo, kar je drugostopenjski organ ocenil na 50 %, je tožnici priznal pritožbene stroške v višini 109,20 EUR in jih naložil v plačilo A. kot razlastitveni upravičenki, višji stroškovni zahtevek pa kot neutemeljen zavrnil. 3. Tožnica v tožbi navaja, da sta upravna organa napačno določila vrednost spornega predmeta in posledično nepravilno odmerila stroške postopka. Meni, da nista navedla razlogov, zakaj vrednosti spornega predmeta ne bi bilo mogoče določiti skladno z 21. členom ZOdvT, niti skladno s prvim odstavkom 22. člena ZOdvT, to pa pomeni kršitev po 7. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Navaja, da sta zmotno zaključila, da vrednosti predmeta ni mogoče določiti, ker lastninske pravice naj ne bi bilo mogoče vrednostno izraziti. Po njenem mnenju je treba vrednost predmeta določiti v višini vrednosti premoženja, na katerem obstaja lastninska pravica. Navaja, da sta upravna organa prezrla, da sta se obravnavala dva zahtevka, zato sta sporna predmeta dva. Glede na to bi morala ločeno ugotoviti vrednost spornega predmeta v zvezi z zahtevo za razlastitev in zahtevo za prevzem nepremičnin. Pri določitvi vrednosti predmeta je treba uporabiti 40. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), pri tem pa je odločilna vrednost nepremičnin. Če upravna organa ne bi uporabila 40. člena ZPP, pa bi morala skladno s 30. členom Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) uporabiti prosti preudarek na način, da bi presodila vse okoliščine, te pa obsegajo tudi vrednost nepremičnin po pogodbi in katastru. Dalje navaja, da je uporaba količnika 1 nepravilna in neobrazložena, sklepa in odločbe pa ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja kršitev po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Drugostopenjski organ je okoliščine, ki so v 13. členu ZOdvT navedene kot podlaga za priznanje nagrade, ki je višja od srednje vrednosti, zmotno štel za okoliščine, ki upravičujejo povračilo nagrade v srednji vrednosti. V obravnavanem primeru gre za povprečni primer, zato se nagrada v razponu po tarifni številki 2200 Tarife ZOdvT glede na 13. člen ZOdvT odmeri po količniku 1,5. Organa sta bistveno kršila pravila postopka, nepopolno ugotovila dejansko stanje in zmotno uporabila 13. člen ZOdvT. Meni tudi, da ji skladno s 14. členom ZOdvT pripada pavšal po tarifni številki 6002 Tarife ZOdvT v višini 20 EUR za vsak postopek, torej 2x20 EUR, saj sta se v konkretnem primeru vodila postopek po zahtevi za razlastitev in postopek po zahtevi za prevzem nepremičnin. Dalje še navaja, da je drugostopenjski organ s 4. točko izreka svoje odločbe nepravilno in nezakonito odmeril nagrado za odvetniške storitve po ZOdvT. Zmotno je uporabil drugi odstavek 22. člena ZOdvT za določitev vrednosti spornega predmeta. Po njenem mnenju pri pritožbenem odločanju v zvezi z odločitvijo o povračilu stroškov ni odločilno, o čem je tekel upravni postopek, saj je predmet takega pritožbenega postopka neodvisen od glavnega predmeta predhodnega postopka razlastitve. V primeru zahtevka za povračilo stroškov gre za denarni zahtevek, zato je za vrednost spornega predmeta treba upoštevati znesek pritožbeno še spornih stroškov postopka, kar je v pritožbi tudi določno opredelila, to je 4.686,68 EUR. Navaja, da je drugostopenjski organ pravilno povzel določbo četrtega odstavka 105. člena ZUreP-1, vendar je v nadaljevanju zmotno uporabil načelo odmere stroškov postopka sorazmerno z uspehom. Takega pravila ZUP ne vsebuje, zlasti ne v 114. členu. Pritožbene stroške bi moral odmeriti v višini 262,30 EUR in ne le 109,20 EUR. Predlaga, naj sodišče tožbi ugodi, sklep in odločbo v izpodbijanih delih odpravi in zadevo v tem obsegu vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, toženki pa naloži povrnitev stroškov upravnega spora v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Toženka je sodišču poslala dokumente upravnega spisa, na tožbo pa ni odgovorila.

5. Sodišče je tožbo poslalo v odgovor tudi Državnemu pravobranilstvu RS (sedaj Državno odvetništvo RS) kot zastopniku stranke z interesom A., ki na tožbo ni odgovorilo.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je sporna višina tožnici priznanih stroškov postopka razlastitve, v katerem je bila izdana odločba prvostopenjskega organa št. 352-37/2011-165 z dne 24. 3. 2016, in višina priznanih pritožbenih stroškov. Sporno je, ali sta organa pri odmeri stroškov pravnega zastopanja tožnice na podlagi predloženega stroškovnika in ZOdvT pravilno določila vrednost predmeta in nagrade v razponu ter ali je drugostopenjski organ pri odmeri pritožbenih stroškov pravilno določil vrednost predmeta in tožnici priznal pritožbene stroške po načelu uspeha v postopku.

8. Tožbeni ugovor, da je upravni organ prve stopnje napačno določil vrednost spornega predmeta po drugem odstavku 22. člena ZOdvT, drugostopenjski organ pa je temu nepravilno pritrdil, ter da organa nista navedla nobenih razlogov, zakaj vrednosti predmeta ne bi bilo mogoče določiti skladno z 21. členom oziroma s prvim odstavkom 22. člena ZOdvT, ni utemeljen. Prvi odstavek 22. člena ZOdvT določa, da če vrednosti predmeta ni mogoče določiti po določbah 21. člena tega zakona, se jo določi po prostem preudarku ob upoštevanju vseh okoliščin posameznega primera. Če vrednosti predmeta ni mogoče določiti niti v skladu s prejšnjim odstavkom, znaša vrednost predmeta 4.000 eurov. Ta znesek se lahko ustrezno zniža ali zviša, vendar ne sme preseči 500.000 eurov (drugi odstavek 22. člena ZOdvT). V obravnavanem primeru sta organa pri določitvi vrednosti predmeta pravilno uporabila drugi odstavek 22. člena ZOdvT in štela, da vrednost spornega predmeta znaša 4.000,00 EUR. Drugostopenjski organ je v tem delu dopolnil obrazložitev prvostopenjskega organa in jasno navedel razloge, zakaj pride v poštev uporaba drugega odstavka 22. člena ZOdvT. Pojasnil je, da odvzema pravice ni mogoče vrednostno izraziti. Tako ne drži tožbeni očitek, da organa o tem nista navedla nobenih razlogov in da je zato podana kršitev po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Z njegovimi razlogi soglaša tudi sodišče in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Predmet postopka je namreč odločanje o razlastitvi. Ne gre torej za odločanje o civilnopravnem premoženjskem upravičenju, temveč za oblastveno odločanje o dovoljenosti prisilnega odvzema lastninske pravice. Zato je pravno zmotno tudi tožbeno stališče, da bi morala organa uporabiti 40. člen ZPP, saj navedena določba določa ugotovitev vrednosti spornega predmeta v primeru, če se zahtevek nanaša na bodoče dajatve, ki se ponavljajo, za kar pa v obravnavani zadevi, kot pojasnjeno, ne gre.

9. (Tudi) tožbeno razlogovanje, da sta bila v predmetni zadevi obravnavana dva zahtevka in da sta zato sporna predmeta dva, je po mnenju sodišča pravno zmotno. Po prvem odstavku 95. člena ZUreP-1 se postopek za razlastitev začne z vložitvijo zahteve razlastitvenega upravičenca. Če razlastitveni zavezanec v postopku razlastitve ugotovi, da bi z razlastitvijo dela njegovih nepremičnin zanj izgubila gospodarski pomen tudi lastninska pravica na ostalem delu njegovih nepremičnin, lahko zahteva, da razlastitveni upravičenec prevzame v last tudi te nepremičnine (prvi odstavek 99. člena ZUreP-1). Po citirani določbi lahko torej razlastitveni zavezanec poda zahtevo za prevzem preostalih nepremičnin zaradi izgube gospodarskega pomena (le) tekom postopka razlastitve in o njej upravni organ znotraj tega postopka tudi odloči. O zahtevi za prevzem in o razlastitvi se torej lahko odloči (le) hkrati, v enem (istem) upravnem postopku razlastitve, v isti zadevi. Tak zaključek podpira tudi določba ZUreP-1 o tem, da razlastitveni zavezanec vloži zahtevo za prevzem nepremičnin pri upravnem organu, ki vodi postopek razlastitve ter da mora upravni organ o tej zahtevi odločiti hkrati z odločitvijo o razlastitvi (drugi odstavek 99. člena ZUreP-1). Glede na povedano je tako šlo v obravnavanem primeru za eno (isto) upravno zadevo odločanja o razlastitvi, za en sam enovit upravni postopek, v katerem je bilo hkrati z razlastitvijo odločeno tudi o prevzemu preostalih nepremičnin. Organa sta zato pri odmeri stroškov pravilno upoštevala vrednost (le) enega spornega predmeta. Toženka je tako tudi pravilno priznala povračilo pavšala za PTT storitve po tarifni številki 6002 Tarife ZOdvT le enkrat, saj - kot je pojasnila - lahko ta pavšal odvetnik kot pooblaščenec stranke prejme v isti zadevi le enkrat (drugi odstavek 14. člena ZOdvT).

10. Glede tožbenega očitka o neobrazloženosti uporabe količnika 1 pri odmeri stroškov postopka tudi sodišče ugotavlja (enako kot že drugostopenjski organ), da tega prvostopenjski organ ni pojasnil, vendar je drugostopenjski organ skladno z določbami ZUP (251. člen) v tem delu ustrezno dopolnil obrazložitev v svoji odločbi in s tem po presoji sodišča odpravil pomanjkljivost prvostopenjske odločitve. Pojasnil je, da je vpogledal v predloženo dokumentacijo in ugotovil, da so stroški nastali predvsem z zastopanjem na ustnih obravnavah in na podlagi dveh vlog, ki sta povezani z zahtevkom iz naslova 99. člena ZUreP-1 ter da je šlo za uresničevanje načela zaslišanja strank in pojasnitev zahtevkov, ne pa za pisanje ali utemeljevanje zelo zahtevnih pravnih razlag, ali za pisanje, pri katerem bi bilo potrebno uporabiti tuje pravne vire, ali posebno specialistično pravno znanje, ali tuj jezik, ter da je zato uporaba količnika 1 glede na obseg odvetniških storitev in njihovo težavnost, kot izhaja iz dokumentacije, utemeljena in pravilna. Zakaj je, upoštevaje (primeroma) navedene okoliščine iz 13. člena ZOdvT, v konkretnem primeru utemeljena uporaba količnika 1 pri določanju nagrade v razponu, je drugostopenjski organ po presoji sodišča ustrezno obrazložil. Zato očitana bistvena kršitev pravil postopka ni podana. Naziranje tožnice, da z razlogi, ki jih organa navajata za uporabo količnika 1 (v smislu 13. člena ZOdvT), ni mogoče utemeljiti odstopa od uzakonjenega pravila za povprečni primer, ter da okoliščin, ki so v 13. členu ZOdvT navedene kot podlaga za priznanje nagrade, ki je višja od srednje vrednosti, ne gre šteti za okoliščine, ki upravičujejo povračilo nagrade v nižji vrednosti, je po mnenju sodišča napačno. Kadar so nagrade določene v razponu, se po 13. členu ZOdvT nagrada v posameznem primeru določi po pravičnem preudarku, ob upoštevanju vseh okoliščin, predvsem obsega in težavnosti odvetniške storitve, uporabe tujih pravnih virov, posebnega strokovnega znanja z izvenpravnih področij, pravnega specialističnega znanja ali tujega jezika, pomena zadeve ter prihodkov in premoženjskih razmer stranke. V povprečnem primeru se določi srednja vrednost nagrade v razponu. Iz citirane določbe tako jasno izhaja, da se v posameznem primeru določi količnik in s tem nagrada v razponu po pravičnem preudarku, ob upoštevanju vseh okoliščin konkretne zadeve, pri čemer so okoliščine primeroma navedene. Da je drugostopenjski organ pri presojanju odločitve o nagradi uporabil (pravičen) preudarek, kot to narekuje ZOdvT, iz izpodbijane odločbe, kot prej navedeno, izhaja. Zato očitana kršitev materialnega zakona (ZOdvT) ni podana.

11. V zvezi z odmero pritožbenih stroškov se je drugostopenjski organ po presoji sodišča pravilno oprl na drugi odstavek 22. člena ZOdvT in štel, da vrednost predmeta znaša 4.000 EUR. Kot izhaja iz obrazložitve, je to sprejel na podlagi zaključka, da gre za neocenljivo zadevo, za odločanje o pravici, ne pa za odločanje o višini zahtevka. S tem se sodišče strinja. V predmetnem pritožbenem postopku se je namreč presojalo odmero stroškov, ki so tožnici nastali v postopku razlastitve, torej v zvezi z odločanjem o glavni stvari, ki pa je, kot prej pojasnjeno, v tem primeru neocenljiva zadeva. Razlogovanje tožnice, da pri pritožbenem odločanju naj ne bi bilo odločilno, o čem je tekel upravni postopek, po mnenju sodišča ne drži. Prvostopenjski organ je namreč odločil o stroških in izdal sklep v okviru in znotraj razlastitvenega postopka, torej v isti upravni zadevi razlastitve. Zato ugovor tožnice o zmotni uporabi drugega odstavka 22. člena ZOdvT ni utemeljen. Drugostopenjski organ je pri odločanju o pritožbenih stroških tudi pravilno upošteval načelo uspeha in to ustrezno pojasnil. Ob tem sodišče dodaja, da za odločitev o pritožbenih stroških četrti odstavek 105. člena ZUreP-1 sicer ni pravilna pravna podlaga, ampak je to določba prvega odstavka 114. člena ZUP, ki obravnava vprašanje kritja stroškov postopka, v katerem je udeleženih več strank z nasprotujočimi si interesi, in sicer po načelu uspeha v postopku. To pravno podlago pa je drugostopenjski organ, kot povedano, tudi vsebinsko uporabil in se nanjo dejansko oprl ter pritožbene stroške tožnici pravilno priznal po načelu uspeha. Zato v konkretnem primeru (zgolj) napačno navedena pravna podlaga na presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe ne vpliva.

12. Ker je glede na obrazloženo sodišče presodilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

13. O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče (med drugim) tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.