Jedro

Pristojni organ za BPP zaključuje, da zahteva tožnika za BPP ni razumna in nima verjetnega izgleda za uspeh, saj gre pri ravnanju A.A. za silobran, ki pa ni kaznivo dejanje, zato ni izpolnjen eden izmed zakonskih pogojev iz 24. člena ZBPP, in sicer da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, ki pa mora biti izpolnjen poleg finančnega in premoženjskega stanja prosilca.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani (v nadaljevanju: organ za brezplačno pravno pomoč) zavrnil prošnjo tožnika za dodelitev redne brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju: BPP) za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem I. in II. stopnje v kazenskem postopku in v postopku vložitve premoženjsko-pravnega zahtevka zoper A.A. zaradi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1). Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik 4. 12. 2014 vložil predmetno prošnjo. Organ za BPP je opravil vpoglede na podlagi 33. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP) v: Centralni register prebivalstva Republike Slovenije, obvestilo Okrajnega sodišča v Trbovljah, sklep ODT Ljubljana o zavrženju kazenske ovadbe. Pri odločanju pa je vpogledal tudi v listine, kot jih navaja pod točko 6 obrazložitve izpodbijane odločbe. Toženka se sklicuje na določbe 11. člena do 24. člena ZBPP. Navaja sklep ODT Ljubljana KT 2757/10/PM z dne 31. 12. 2014, iz katerega izhaja, da je bila kazenska ovadba, ki jo je vložil tožnik, zavržena, ker so podane okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon. Iz kazenske ovadbe Sektorja kriminalistične policije Policijske uprave Ljubljana (v nadaljevanju: SKP PU) z dne 28. 5. 2010, podano zoper tožnika, zaradi poskusa kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena v zvezi s 34. členom KZ-1, storjenega zoper A.A. ter zoper slednjega, zaradi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 122. člena KZ-1, storjenega zoper B.B. Tožnik je bil s tožbo Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 45594/2010 z dne 10. 5. 2011 spoznan za krivega zgoraj navedenih kaznivih dejanj. Sodba je postala pravnomočna 6. 12. 2011. Kot je pojasnjeno v sodbi, je bil A.A. v življenjski nevarnosti, zaradi česar je bil tožnik obsojen kaznivega dejanja poskusa uboja. Tožnika je večkrat udaril po telesu šele potem, ko je bil zaboden, torej v silobranu. Zato je na podlagi že navedenega v sklepu ODT Ljubljana pojasnjeno, da je opisano dejanje treba gledati enotno in da je A.A. dejanje storil v silobranu, kar pa ni kaznivo dejanje po prvem odstavku 22. člena KZ-1. Na podlagi vsega navedenega pristojni organ za BPP zaključuje, da zahteva tožnika za BPP ni razumna in nima verjetnega izgleda za uspeh, saj gre pri ravnanju A.A. za silobran, ki pa ni kaznivo dejanje, zato ni izpolnjen eden izmed zakonskih pogojev iz 24. člena ZBPP, in sicer da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, ki pa mora biti izpolnjen poleg finančnega in premoženjskega stanja prosilca.

Tožnik je vložil tožbo, v kateri navaja, da ga je A.A. poškodoval v lokalu C.. Tožnika je pretepal, brcal, in napadel sina B.B. Tožnika je napadel s kolom in je bežal pred njim. Na kolu ni tožnikovih prstnih odtisov, tožnik tudi ni imel noža. Za sina B.B. poudarja, da je bil pravnomočno obsojen na pogojno kazen. Navaja, da je A.A. vseskozi vpil, da bo pobil in poklal tožnikovo družino in da ni pošteno, da sodišče verjame ljudem, ki lažejo in so bili že kaznovani. Tožnik navaja, da je delovni invalid prve stopnje od leta 1996 ter da je bil pretepen, enako kot sin B.B. Tako je bil po krivici obsojen.

Toženka je poslala upravne spise, na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi toženke v izpodbijani odločbi strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1), glede tožbenih navedb pa dodaja: Tožnik v laični tožbi izpodbija odločitev organa za BPP in v njej pojasnjuje, da je bil po krivici obsojen. Navaja okoliščine konkretnega dogodka, v katerem ga je A.A. pretepel, brcal, slekel majico. Ko je prišel sin B.B., ga je takoj napadel in pretepel ter tožnika napadel s kolom, da je tožnik pred njim bežal. Gre z okoliščine konkretnega primera, v zvezi s katerim je bil tožnik pravnomočno spoznan za krivega poskusa kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena v zvezi s 34. členom KZ-1, storjenega zoper A.A.. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe je bilo v postopku ugotovljeno, da je bilo v obravnavanem primeru dejanje, ki ga je storil A.A. tožniku v tem dogodku, storjeno v silobranu. Dejanje, storjeno v silobranu, pa ni kaznivo dejanje (prvi odstavek 22. člena KZ-1).

Glede na ugotovitve, ki jih je podala toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe, se sodišče strinja z njenimi razlogi, da v obravnavanem primeru ni izpolnjen zakonski pogoj iz 24. člena ZBPP, in sicer, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati. Navedeni pogoj mora biti izpolnjen ob finančnem pogoju (prvi odstavek 24. člena ZBPP), ki pa se v obravnavanem primeru ni ugotavljal, saj za zavrnitev prošnje za BPP zadošča že, če eden od obeh predpisanih pogojev ni izpolnjen. Razlogi, ki jih toženka navaja in iz katerih izhaja, da tožnik nima verjetnega izgleda za uspeh, so v tem, da gre pri ravnanju A.A. iz navedenega dogodka za silobran, ki ni kaznivo dejanje (prvi odstavek 22. člena KZ-1). Iz dejanskega stanja glede na sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 45594/2010 z dne 12. 5. 2011 namreč izhaja, da je bil v konkretnem primeru A.A. s strani tožnika nedvoumno zaboden, njegovo življenje pa resno ogroženo, pri čemer ni mogel vedeti ali bo tožnik z napadom nanj nadaljeval, zato ravnanje A.A. ni mogoče šteti za kaznivo dejanje, kar je pojasnjeno tudi v sklepu ODT v Ljubljani z dne 31. 12. 2014, s katerim je bil kazenska ovadba tožnika zoper slednjega zavržena. Tožnik je bil z navedenim sklepom ODT v Ljubljani na podlagi prvega odstavka 60. člena ZKP poučen, da lahko sam začne kazenski pregon, česar pa tožnik ni storil oziroma kazenskega pregona ni prevzel. Iz opravljenih poizvedb toženke pri Okrajnem sodišču v Trbovljah namreč izhaja, da zoper A.A. ne teče kazenski postopek zaradi povzročitve lahke telesne poškodbe.

Na podlagi vsega navedenega tudi po presoji sodišča pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem I in II stopnje v kazenskem postopku vložitve premoženjsko-pravnega zahtevka zoper A.A. zaradi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe (prvi odstavek 22. člena KZ-1) nima verjetnega izgleda za uspeh. Toženka je pojasnila razloge zaradi katerih ocenjuje, da tožnik nima verjetnih izgledov za uspeh v zadevi, v kateri zahteva BPP. Sodišče se z njenimi razlogi strinja kot pravilnimi. Materialno-pravne določbe 24. člena ZBPP so pravilno uporabljene.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa tudi ni našlo kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.