Jedro

Po 5. členu ZDMV se od vozil, ki se pred prvo registracijo izvozijo ali dobavijo v drugo državo članico Evropske unije, DMV ne plačuje. V obravnavani zadevi je sporno vprašanje, ali gre za vozilo, ki je bilo izvoženo pred prvo registracijo, tako kot je predpisano v 11. členu ZDMV-UPB2. Iz upravnih spisov izhaja, da je bilo vozilo začasno registrirano v Republiki Sloveniji, kar izhaja iz registra vozil in prometnih listin in da je datum prve registracije 1. 2. 2007. To pomeni, da ne gre za vozilo, ki bi bilo izvoženo pred prvo registracijo, saj navedeni predpis (ZDMV-UPB2) ne loči med pojmoma začasno in redno registracijo, tako kot želi prikazati tožnik. Za vračilo DMV morajo biti izpolnjeni pogoji po davčnem predpisu oz. davčne ugodnosti lahko izhajajo le iz določb ZDMV-UPB2, ta pa v besedilu, kakršno je veljalo v času, ko je bilo vozilo izvoženo, pojma začasne registracije ni določal, temveč je pravico do vračila, vezal med drugim, le na pojem prve registracije v Republiki Sloveniji.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ zavrnil zahtevek tožnika za vračilo plačanega davka na motorna vozila (DMV) za motorno vozilo št. šasije WDD2210801A114664. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik 15. 3. 2007 vložil zahtevek za vračilo plačanega DMV za motorno vozilo in kot dokazilo predložil kopije ECL z dne 1. 2. 2007, zapisnik o prevzemu vozila z dne 31. 1. 2007, račun z istim datumom izdan kupcu vozila, obračun DMV za obdobje 12/2006 ter redni izpisek iz sodnega registra. Davčni organ je po vpogledu v register vozil in prometnih listin ugotovil, da je bilo navedeno vozilo pred izvozom oziroma dobavo, registrirano v Republiki Sloveniji. Davčni organ se sklicuje na 1. odstavek 11. člena Zakona o davku na motorna vozila (Uradni list RS, št. 72/2006 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZDMV), po katerem ima davčni zavezanec pravico do vračila plačanega davka, če pred prvo registracijo izvozi motorno vozilo, od katerega je bil plačan davek in če davčnemu organu predloži v tem členu navedena dokazila.

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopnega organa strinja. V konkretnem primeru gre za zahtevek za vračilo DMV v zvezi z vozilom Mercedes Benz S 320 CDI4 Matic, ki ga je tožnik prodal kupcu iz tujine po računu z dne 31. 1. 2007. Vozilo je bilo začasno registrirano v Republiki Sloveniji 1. 2. 2007, prometno dovoljenje je veljavno od 1. 2. 2007 do 16. 2. 2007 in kot lastnik je naveden kupec iz Prištine. Vozilo je bilo izvoženo iz Evropske skupnosti z ECL z dne 1. 2. 2007 in je iz žiga razvidno, da je vozilo zapustilo območje Republike Slovenije 2. 2. 2007. Iz podatkov je razvidno, da je bilo vozilo registrirano pred izvozom in sicer v Republiki Sloveniji dne 1. 2. 2007. Pritožbeni organ navaja, da je treba v konkretnem primeru uporabiti ZDMV-UPB2 (Uradni list RS, št. 72/06), ki velja in se uporablja od vključno 24. 5. 2006 dalje in navaja 11. člen navedenega predpisa, iz katerega je jasno razvidno, da mora biti izvoz v države nečlanice Evropske unije opravljen pred prvo registracijo motornega vozila, da ima posledično prodajalec takega vozila pravico zahtevati vračilo predhodno sicer že plačanega DMV, ob izpolnjevanju še drugih naštetih pogojev. Iz zakonskega besedila ni razvidno, da bi bila tako imenovana „začasna registracija vozila“ (npr. zaradi izvoza in podobno) izvzeta oziroma obravnavana tako, da bi zavezanec kljub izvozu vozil, ki so bila začasno registrirana v Sloveniji, imel pravico do vračila plačanega DMV, saj navedena zakonska določba ne razlikuje pojma „začasna“ in/ ali „trajna“ registracija, ampak vsebuje le splošen in vse registracije vozil obsegajoč pojem „registracija“.

Registracija vozila za izvoz po 3. odstavku 201. člena Zakona o varnosti v cestnem prometu (Uradni list RS, št. 133/06, v nadaljevanju ZVCP-1-UPB4) je začasna registracija, ki omogoča, da se vozilo kupljeno v Sloveniji, prepelje v drugo državo, kjer bo registrirano. Za začasno registracijo se izda prometno dovoljenje za čas, ki je potreben, da se vozilo prepelje v državo, kjer bo registrirano oziroma največ za 30 dni. Definicija registracije vozil pomeni po 1. odstavku 192. člena ZVCP-1-UPB4, vpis podatkov o registrski označbi, določenih podatkov o vozilu in lastniku, v evidenco registriranih motornih in priklopnih vozil. Po 6. odstavku 194. člena istega zakona se za registrirano vozilo izda prometno dovoljenje in predpisano število registrskih tablic. Po mnenju pritožbenega organa ima izvozna („začasna“ registracija) status registracije. V nadaljevanju pojasni, da bi razlaga določbe „prva registracija“ na način, da ne vsebuje začasnih registracij, pomenila vrsto neenakih davčnih obravnav zavezancev in zapletov. V praksi niso redni primeri, ko prodajalec izvozi vozilo oziroma opravi dobavo v drugo državo članico EU in ga začasno registrira, kupec takega vozila pa to vozilo že čez nekaj mesecev uvozi oziroma vnese nazaj v Slovenijo. Ob uvozu tega vozila oziroma vnosu v Slovenijo, se takšen kupec ne bi strinjal, da se mu odmeri takrat DMV, ker, npr. ZDMV-UPB2 določa, da se DMV obračuna ob prvi uporabi (ko se vozilo da prvič v promet) ali prvi registraciji danega vozila na območju Republike Slovenije (1. odstavek 3. člena ZDMV-UPB2). Kolikor bi se prodajalcu kljub temu, da je bilo vozilo ob dobavi oziroma izvozu že registrirano (sicer začasno) vrnil predhodno plačani DMV, kupec pa bi se ob ponovnem uvozu oziroma vnosu skliceval na navedeno določbo, bi prišlo do situacije, da zaradi nekonsistentne razlage zakonskih določb, DMV sploh nikoli ne bi bil plačan, kar pa ni bil namen zakonodajalca.

Tožnikove navedbe glede neenakovrednega konkurenčnega položaja v primerjavi z dobavitelji iz drugih držav EU, npr. Nemčije, zavrača. V skladu s splošnimi evropskimi pravili lahko države članice takšne davke kot je DMV, predvidijo za pridobitev vozil v drugih državah članicah, vendar morajo način pobiranja davkov urediti tako, da ne ogroža prostega pretoka blaga in da ne zahtevajo ponovne vzpostavitve fiksnih meja med državami članicami. Področje obdavčenja avtomobilov v EU pa ni usklajeno. Države članice obdavčujejo avtomobile s tremi vrstami davkov, z davkom na dodano vrednost, z davkom ob registraciji, ki je primerljiva s slovenskim DMV, ter davkom na posest vozil, ki je primerljiva s slovenskim letnim povračilom za ceste, s tem, da se davek ob registraciji obračunava ob prvi registraciji v nacionalnem registru vozil. Višina davka ob registraciji pa je odvisna od cene, delovne prostornine motorja, starosti, vrste in porabe goriva emisij oziroma je splet več omenjenih dejavnikov. Pri tem se sklicuje na besedilo Poročevalca Državnega zbora Republike Slovenije št. 35 z dne 25. 3. 2004. Tožnik v tožbi izpodbija prvostopno odločbo zaradi kršitve pravil postopka, nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava (27. člen Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1). Tožnik ugotavlja, da je davčni organ ravnal zmotno, ko je neupravičeno zavrnil zahtevek za vračilo DMV v tej zadevi obravnavanega vozila, saj je vozilo izvozil in je po 11. členu ZDMV upravičen do vračila DMV. Ker je bilo vozilo prodano tuji osebi, je ta potrebovala začasno registracijo – izvozna registrska tablica za prevoz vozila od kraja nakupa do mejnega prehoda ter v nadaljevanju navaja definicijo začasne registracije po 201. členu ZVCP-1 ter se sklicuje na 11. člen ZDMV. Namen določb ZDMV je, da z DMV obdavči tista vozila, ki so namenjena za uporabo na slovenskem ozemlju, ne pa tudi tista, ki so namenjena za prodajo na tujih trgih, pri tem se sklicuje na pojasnilo DURS št. 426-12-10001/2005 z dne 6. 5. 2005. Navaja, da vozilo, ki ga je tožnik prodal tuji osebi, ni bilo namenjeno za uporabo na slovenskem ozemlju, kar tožnik dokazuje z ustrezno listino (ECL z dne 1. 2. 2007). Sporno vozilo se je moralo obvezno začasno registrirati v Sloveniji zaradi fizičnega prevoza vozila po cesti, s kraja nakupa vozila do mejnega prehoda (3. odstavek 201. člena ZVCP-1). Za takšne potrebe se po navedenem ZVCP-1 izda začasna izvozna registracija z veljavnostjo za največ 30 dni. Navaja, da je bilo vozilo začasno registrirano le z namenom prevoza do meje, kar dokazuje tudi datum računa kupcu in datum izvozne listine (31. 1. 2007 oziroma 2. 2. 2007), kar dokazuje, da je bilo vozilo izvoženo iz Slovenije v roku 2 dni od prevzema in da se vozilo ni uporabljalo v Sloveniji, temveč je bil osnovni namen izvoz vozila. Tožnik je ravnal ekonomsko racionalno, saj se kupec ne bi odločil za nakup vozila v primeru, da bi moral plačati še prevoz vozila z avtotransportom do mejnega prehoda. Razumevanje 11. člena ZDMV s strani davčnega organa sili tožnika v neracionalno poslovanje.

Meni, da je davčni organ zmotno in nepopolno ugotovil dejansko stanje, saj je enačil klasično prvo registracijo vozila z začasno izvozno registracijo vozila, ki je obvezna po 201. členu ZVCP-1, saj se pojem prva registracija – začasna izvozna registracija nikakor ne more upoštevati enako kot klasična prva registracija vozila, saj je že sam namen izvozne registracije izključno prevoz vozila do mejnega prehoda zaradi izvoza. Očita tudi kršitev nepravilne uporabe materialnega prava, in sicer ZDMV, ki določa, da se DMV ne plačuje za vozila, ki se izvozijo ter da se prva registracija po ZDMV ne sme enačiti z začasno izvozno registracijo, saj je namen teh registracij popolnoma različen. Primerjava, ki jo je opravil pritožbeni organ v zvezi z nemškim davkom, ki je nekaj 100 EUR, medtem, ko je tožnik plačal več kot 12.000,00 EUR davka, kaže, da gre za bistveno razliko v davku in za preprečitev konkurenčnosti na evropskem trgu ter preprečitev prostega pretoka blaga. Sklicuje se na predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah ZDMV z dne 20. 11. 2009, kjer zakonodajalec jasno navaja, da se plačani davek na motorna vozila vrne, kolikor se vozilo dobavi kupcu izven Slovenije oziroma odjavi iz evidence registriranih vozil v Republiki Sloveniji. Za vozila, ki so bila začasno do 30 dni registrirana v Sloveniji, se predvideva vračilo v višini 100 % plačanega davka, s čimer želi zakonodajalec odpraviti nejasno oziroma pomanjkljivo določbo glede vračila DMV.

Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči o stvari, podrejeno pa vrne zadevo organu prve stopnje v ponovni postopek ter da ugotovi kršitev pravil postopka v delu organa druge stopnje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka navedbe iz tožbe, v celoti vztraja pri svojih ugotovitvah in zaključkih ter predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov, razvidnih iz drugostopne odločbe. Glede tožbene navedbe, da je ZDMV v nasprotju z evropsko zakonodajo in da je dodaten dokaz tudi predlagana sprememba ZDMV, navaja, da področje obdavčenja avtomobilov Evropski uniji še ni usklajeno, morajo pa države članice EU pri pripravi predpisov upoštevati prost pretok kapitala, blaga, oseb in storitev. Drugostopni organ se strinja, da je iz predloga novele 11. člena ZDMV razvidno, da naj bi se od motornih vozil, ki so bila v Sloveniji začasno registrirana za največ 30 dni z namenom izvoza ali dobave v drugo državo članico, lahko v celoti vrne predhodno plačani DMV, ob izpolnjevanju določenih pogojev. Take določbe v ZDMV, ki velja in se uporablja vključno od 26. 5. 2004 dalje in je bil relevanten tudi v tožnikovem primeru, ni. Pri tem navaja, da je v predlogu Zakona o spremembah in dopolnitvah ZDMV urejena tudi situacija obdavčitve vozila, če se tako vozilo vrne v Slovenijo ter je jasno zapisano, da za motorno vozilo, od katerega je bil vrnjen davek v skladu z 11. členom novele velja, da za namene 3. člena tega zakona v Republiki Sloveniji še ni bilo registrirano, kar pomeni, da ko se tako vozilo vrne v Slovenijo, se šteje za vozilo, ki se v Sloveniji registrira prvič in se zanj odmeri davek. Prav to pa je bila ena izmed tistih ovir, zaradi katere se tudi tožnikovi zahtevi za vračilo davka ni ugodilo, saj te situacije sedaj veljavni predpis ne ureja in bi lahko prišlo do tega, da od danega vozila, ki se uporablja v Sloveniji, DMV ne bi bil nikoli plačan, kar je bilo tožniku pojasnjeno že v obrazložitvi drugostopne odločbe.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba, potrjena z drugostopno odločbo, pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi prvostopnega organa in tožene stranke strinja in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje (2. odstavek 71. člena ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja: Po 5. členu ZDMV-UPB2 (Uradni list RS, št. 72/2006), ki velja in se uporablja v obravnavanem primeru, se od vozil, ki se pred prvo registracijo izvozijo ali dobavijo v drugo državo članico Evropske unije, DMV ne plačuje. V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnik vložil 15. 3. 2007 zahtevek za vračilo DMV skladno z 11. členom ZDMV-UPB2, po katerem ima davčni zavezanec pravico do vračila plačanega davka, če pred prvo registracijo izvozi motorno vozilo, od katerega je bil plačan davek, ob pogoju, če davčnemu organu predloži dokazilo o plačilu ter izvozno carinsko deklaracijo potrjeno s strani carinskega organa, iz katere mora biti razvidno, da je motorno vozilo zapustilo carinsko območje Evropske skupnosti. V obravnavnem primeru ni sporno, da je bilo vozilo izvoženo iz Evropske skupnosti z ECL št. 1500 z dne 1. 2. 2007, iz katerega je razvidno, da je vozilo zapustilo območje Republike Slovenije 2. 2. 2007. Sporno pa je vprašanje, ali gre za vozilo, ki je bilo izvoženo pred prvo registracijo, tako kot je predpisano v 11. členu ZDMV-UPB2. Iz upravnih spisov izhaja, da je bilo vozilo začasno registrirano v Republiki Sloveniji, kar izhaja iz registra vozil in prometnih listin in da je datum prve registracije 1. 2. 2007. Navedeno pa tudi po mnenju sodišča pomeni, da ne gre za vozilo, ki bi bilo izvoženo pred prvo registracijo, saj navedeni predpis (ZDMV-UPB2) ne loči med pojmoma začasno in redno registracijo, tako kot želi prikazati tožnik, ko se sklicuje na definicijo začasne registracije po 201. členu ZVCP-1. Pomen in pojem začasne registracije po navedenem predpisu na obdavčitev po mnenju sodišča, v kolikor niso podlage dane tudi v ZDMV-UPB2, ne vpliva, saj morajo biti za vračilo DMV izpolnjeni pogoji po davčnem predpisu oz. davčne ugodnosti lahko izhajajo le iz določb ZDMV-UPB2, ta pa v besedilu, kakršno je veljalo v času, ko je bilo vozilo izvoženo, pojma začasne registracije ni določal, temveč je pravico do vračila, vezal med drugim, le na pojem prve registracije v Republiki Sloveniji. Navedeni pojem po ZDMV-UPB2 tudi po mnenju sodišča zajema vsakršno registracijo, torej tudi začasno registracijo. Zato sodišče zavrača tožnikove očitke, ko želi prikazati, da pojem začasne registracije, ne pomeni prve registracije. Kolikor so tožbeni ugovori enaki pritožbenim, jih sodišče iz istih razlogov kot tožena stranka zavrača. Ob takem stanju stvari je dokazovanje namena uporabe, ki je izven slovenskega ozemlja, brezpredmetno, saj na odločitev ne vpliva.

Na drugačno odločitev ne vpliva sklicevanje tožnika na Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na motorna (Uradni list RS, št. 9/2010, v nadaljevanju ZDMV-C), ki je začel veljati 1. 3. 2010 in ki pozna tudi pojem začasne registracije, saj se navedeni predpis v obravnavani zadevi ne more uporabiti. Davčni organ je pojasnil razloge za spremembo, ki so razvidni tudi iz Poročevalca državnega zbora (EPA 474 V z dne 23. 6. 2009), ki dopušča izjemo za motorna vozila, ki so bila v Republiki Sloveniji le začasno registrirana zaradi izvoza oziroma dobave ter se kot datum začetka uporabe šteje datum registracije vozila, kar za namene 3. člena ZDMV-C pomeni, da vozilo še ni bilo registrirano in da se tako vozilo v primeru, ko se vrne v Slovenijo, šteje za vozilo, ki se v Sloveniji registrira prvič in se zanj odmeri davek, kar pomeni, da je treba spremembo 11. člena brati skupaj z določbo spremenjenega 3. člena ZDMV-C. Ker potemtakem niso izpolnjeni pogoji za vračilo davka po ZDMV-UPB2 in je bil navedeni materialni predpis pravilno uporabljen, niso utemeljeni očitki tožnika, da izpolnjuje pogoje za vračilo, saj je bilo vozilo izvoženo pred prvo registracijo, po povedanem pa tudi ne drži očitek, da gre za nejasno določbo ZDMV-UPB2 glede vračila DMV. Pritožbeni organ je odgovoril na vse pritožbene navedbe tožnika in pojasnil razloge za neupoštevanje pritožbe, pri tem se je skliceval na pravilne materialne podlage, zato sodišče zavrača očitek tožnika glede kršitev pravil postopka pritožbenega organa.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (1. odstavek 63. člena ZUS-1).

Sodišče je odločalo na nejavni seji (1. odstavek 59. člena ZUS-1), ker relevantne okoliščine, ki so pomembne za odločitev o obravnavni zadevi niso sporne, sporno je pravno vprašanje, za katerega pravilno odločitev glavna obravnava ni potrebna. Sodišče ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, ker glede na povedano, za to ni pravne podlage.

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.