Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Če dopolnilna norma nadomešča del opisa dejanja kot dogodka v stvarnosti, mora biti v opisu kaznivega dejanja jasno označena.
Ugotovi se, da je bila z izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje kršena določba prvega odstavka 240. člena Kazenskega zakonika na način iz 4. točke 372. člena Zakona o kazenskem postopku.
A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Celju je bil B. K. spoznan za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja ponareditve poslovnih listin po prvem odstavku 240. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), za katero mu je sodišče izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen štiri mesece zapora in preizkusno dobo dveh let, ter naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka. Obtožbo, da je storil kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ, je zavrnilo iz razloga po 2. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika bremenijo proračun. Višje sodišče v Celju je po uradni dolžnosti sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obsojenega B. K. oprostilo obtožbe, da je storil nadaljevano kaznivo dejanje ponareditve poslovnih listin po prvem odstavku 240. člena KZ in odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika bremenijo proračun.
2. Zoper pravnomočno sodbo je vrhovna državna tožilka vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in Vrhovnemu sodišču predlagala njeno ugotovitev v skladu z drugim odstavkom 426. člena ZKP.
3. Vrhovno sodišče je zahtevo vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki nanjo nista odgovorila.
B.
4. Vrhovna državna tožilka navaja, da je sodišče druge stopnje s spremembo sodbe v obsodilnem delu v oprostilno kršilo zakon, ker je štelo, da v krivdoreku izpodbijane sodbe citirana predpisa (Zakon o računovodstvu in Slovenski računovodski standardi) nista predpisa, ki določata vodenje obravnavanih poslovnih listin v smislu določbe prvega odstavka 240. člena KZ, in kot pravilno pravno podlago navedlo Zakon o davku na dodano vrednost in Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost. Navaja, da je glede na opis dejanja Zakon o računovodstvu skupaj s Slovenskimi računovodskimi standardi temeljni zakon, ki določa izdajo poslovne listine - računa. Zakon o davku na dodano vrednost, ki sicer predpisuje izdajo računa, je specialni zakon fiskalne narave, katerega cilj je zagotoviti identifikacijo zavezanca za obračun in plačilo DDV. V konkretnem primeru se obsojencu ni očitalo izogibanje plačila davka in neupravičena zahteva za povrnitev ali odbitek DDV, temveč izdajo listine, pomembne za poslovni promet z drugimi pravnimi osebami, za storitev, ki ni bila opravljena, to je vpis lažnih podatkov z namenom, da bi se prikazal obseg prometa v pravni osebi in s tem boljša boniteta ob sklenitvi drugih poslov. Glede na navedeno predlaga ugotovitev kršitve zakona.
5. Sodišče stori kršitev po 4. točki 372. člena ZKP, če glede dejanja, ki je predmet obtožbe, uporabi napačen kazenski zakon. Kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem odstavku 240. člena KZ stori, kdor lažno poslovno knjigo, listino ali spis uporabi kot resnično. Omenjena določba kazenskega zakona je blanketna norma, saj sama v celoti ne določa zakonskega stanu kaznivega dejanja, ampak se glede posameznih znakov sklicuje na norme z drugih pravnih področij: dopolnilne norme. Podrobnejša opredelitev zakonskih znakov se torej ugotavlja po že sprejetih predpisih. Blanketnost je v določbi 240. člena KZ izražena s tem, da sama ne našteva podrobneje raznih poslovnih knjig, listin in spisov ter drugih poslovnih listin, ki jih je potrebno voditi na podlagi zakona ali na podlagi drugih predpisov, izdanih na podlagi zakona, in so pomembne za poslovni promet z drugimi pravnimi in fizičnimi osebami ali so namenjene za odločitve v zvezi z gospodarsko ali finančno dejavnostjo, temveč se glede tega sklicuje na druge predpise. S tem v zvezi je Vrhovno sodišče v sodbi I Ips 4/94 z dne 16. 2. 1994 obrazložilo, da blanketna kazenskopravna norma in dopolnilna norma iz drugega predpisa tvorita tisto pravno celoto, ki jo sodišče uporabi glede na ugotovljeno dejansko stanje. Vprašanje, ali je podano kaznivo dejanje ali ne, se presoja po tem, ali iz dejanja, opisanega v obtožbi, izhajajo vsi znaki kaznivega dejanja, navedeni v obeh omenjenih normah. Vrhovno sodišče je v citirani sodbi še obrazložilo, da sodišče glede uporabe prava ni vezano na obtožbo, da lahko sodišče druge stopnje ob istem opisu dejanja pravno oceno iz sodbe sodišča prve stopnje tudi spremeni, zato niti ni nujno, da bi se pravne norme morale pripisovati v izrek pravnomočne sodbe. Slednje velja tako za blanketno kazenskopravno normo kot tudi za dopolnilno normo. Zato trditev, da dejanje ni kaznivo dejanje, če v njegovem opisu ni vključena (pravilna) označba dopolnilne norme, ne drži. Vendar pa v primerih, ko dopolnilna norma nadomešča tudi del opisa dejanja kot dogodka v stvarnosti, mora biti jasno označeno, katera je ta dopolnilna norma, saj lahko spreminjanje njene označbe že pomeni spreminjanje opisa kaznivega dejanja iz obtožbe.
6. V obravnavanem primeru je v opisu kaznivega dejanja navedeno, da je obsojenec v poslovne listine - račune, ki se morajo izdajati po Zakonu o računovodstvu in po Slovenskih računovodskih standardih in so pomembne za poslovni promet z drugimi pravnimi osebami, vpisal lažne podatke, s tem, da je dne 2. 6. 2005 in 3. 6. 2005 v C., kot direktor pravne osebe N. d. o. o., izdal dva računa, v katerih je lažna vsebina, da so bile za družbo M. d. o. o., opravljene pravne storitve - svetovanje na področju delovnih razmerij in izdelave elaborata v skladu s ponudbo in pogodbo, obakrat v vrednosti 7.000.000,00 SIT in DDV v znesku 20 % oz. 1.400.000,00 SIT, oba računa podpisal, ju opremil s štampiljko družbe N. d. o. o. in ju poslal naslovniku. To je storil kljub temu, da storitve niso bile opravljene. Obsojenec je torej storil očitano kaznivo dejanje z izdajo računov z lažno vsebino družbi M. d. o. o., zaradi dviga bonitete družbe. Opis dogodka, naveden v izreku sodbe, ki je bil predmet presoje, je torej razumljiv in omogoča presojo, ali so v njem navedena vsa dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja po prvem odstavku 240. člena KZ. Pri tem je sodišče v abstraktnem opisu kaznivega dejanja kot dopolnilno normo uporabilo Zakon o računovodstvu in Slovenske računovodske standarde (Uradni list RS, št. 107/2001 z dne 22. 12. 2001), ki urejata vodenje knjigovodskih listin.
7. Zakon o računovodstvu in Slovenski računovodski standardi pojma račun sicer ne opredelita, ne opredeli ga niti noben drug zakon niti podzakonski akt. Slovenski računovodski standard št. 21 knjigovodsko listino definira kot v posebni obliki sestavljen zapis o poslovnem dogodku, ki spreminja sredstva, obveznosti do njihovih virov, prihodke in odhodke. Glede na pojem računa po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (SSKJ), to je pisno sporočilo dolžnega zneska za kupljeno blago ali naročeno storitev, je torej račun ime knjigovodske listine, ki izraža vsebino v njem izkazanem poslovnem dogodku. Tako je tudi stališče sodne prakse (glej sklep II 74/2005 z dne 23. 11. 2006, sodba U 1979/2004 z dne 24. 10. 2006).
8. Glede na to, da morajo knjigovodske listine poslovne dogodke izkazovati verodostojno in pošteno, saj so pomembne listine z vidika evidentiranja prihodkov v poslovne knjige in kontroliranja poslovnih dogodkov, ki jih izpričujejo, je v Slovenskih računovodskih standardih št. 21, v točki 21.12. v drugem odstavku določeno, da je knjigovodska listina verodostojna, če se pri kontroliranju pokaže, da strokovno usposobljene osebe, ki niso sodelovale v poslovnih dogodkih, lahko na njeni podlagi popolnoma jasno in brez kakršnihkoli dvomov spoznajo naravo in obseg poslovnih dogodkov. Podlago za presojo, ali je listina takšna, da ustreza kriteriju verodostojne knjigovodske listine, predstavljajo torej določbe Slovenskih računovodskih standardov št. 21 in ne Zakon o davku na dodano vrednost, kot zmotno ugotavlja sodišče druge stopnje. Zgolj na dejstvu, da je v prvem odstavku 33. člena Zakona o davku na dodano vrednost obveznost izdajanja računov izrecno navedena, Zakon o računovodstvu in Slovenske računovodske standarde pa navajata le pojem knjigovodska listina, ne gre zaključiti, da je Zakon o davku na dodano vrednost tisti zakon, ki ureja vodenje obravnavane poslovne listine - računa, saj račun vendarle je knjigovodska listina. Zakon o davku na dodano vrednost namreč ureja sistem in obveznost plačevanja davka na dodano vrednost na ozemlju Republike Slovenije, v konkretnem primeru pa se obsojencu nista očitala izogibanje plačilu davka ali neupravičena zahteva o povrnitvi DDV. Sodišče je ugotovilo, da je bil zaradi izdaje dobropisov storniran DDV, ki ga je kot izstopnega prijavila družba N. d. o. o., ter da je bil storniran tudi vstopni DDV in je bil na koncu rezultat vsega nič. Ker sta navedena računa kar nekaj časa izkazovala lažne podatke o tem, da ima družba razmeroma visoko terjatev do druge pravne osebe, kar so nedvomno pomembni podatki za poslovni promet z drugimi pravnimi osebami, sta dvigovala bonitete družbe. Da je šlo za fiktivne račune je potrdil tudi obsojenec, ki je izpovedal, da mu je dvig bonitete prišel prav ob najemu leasingov in da storitve dejansko niso bile opravljene. Glede na očitek obsojencu, da je lažne poslovne listine uporabil kot prave, ni mogoče trditi, da je bil kazenski zakon kakorkoli kršen v škodo obsojenca, ker naj bi se sodišče prve stopnje, izhajajoč iz blanketne narave prvega odstavka 240. člena KZ, sklicevalo na napačne dopolnilne predpise (Zakon o računovodstvu in Slovenski računovodski standardi). Na podlagi napačnega zaključka je sodišče druge stopnje v nasprotju z zakonom obsojenca oprostilo obtožbe.
9. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je bila z izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje kršena določba prvega odstavka 240. člena KZ na način iz 4. točke 372. člena ZKP.