Jedro

Pojem dejanske etažne lastnine oziroma navidezne solastnine se je razvil v sodni praksi. Vrhovno sodišče RS je pojasnilo, da dejanska etažna lastnina upošteva dejansko izvrševanje (formalne) solastninske pravice na posameznih delih večstanovanjske zgradbe (dejanskih etažah, stanovanjih). Med dejanskim izvrševanjem pravice in njenim formalnim, zemljiškoknjižnim videzom obstaja kvalitativen razkorak. Dejansko izvrševanje solastninske pravice namreč ustreza izključni lastninski oblasti posameznih solastnikov na realnih (in ne idealnih) delih nepremičnine. Takšno izvrševanje je kvalitativno drugačno in gre dlje od siceršnjega dogovora solastnikov o načinu rabe solastne nepremičnine. Zato dejstvo, da je v zemljiški knjigi vpisana solastnina, še nikakor ne pomeni, da gre tudi resnično za solastnino in ne za dejansko etažno lastnino, kot zgrešeno meni pritožnik, ko se sklicuje na zemljiškoknjižne vpise.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Nasprotni udeleženec je dolžan predlagateljem v roku 15 dni povrniti 74,66 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v postopku vzpostavitve etažne lastnine odločilo, da je elaborat izvedenca mag. J. D. z dne 8. 2. 2019 s popravkom z dne 18. 2. 2020 primerna podlaga za izvedbo katastrskih vpisov.

2. Zoper sklep se pritožuje nasprotni udeleženec in med drugim navaja, da ne gre za vzpostavitev etažne lastnine, ampak za delitev solastnine. Ne gre za etažno lastnino niti navidezno solastnino. Med strankami so glede razdelitve »solastninskih razmerij« velika razhajanja. Prišlo je do samovoljnih dograditev in mnogih dogovorov, ki so se nekateri uresničili, drugi pa ne.

3. Predlagatelji so na pritožbo odgovorili in predlagajo njeno zavrnitev ter zahtevajo povrnitev krivdno povzročenih stroškov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpodbijani sklep temelji na določbi šestega odstavka 13. člena Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča,1 po kateri sodišče, ko ugotovi, da je strokovna podlaga primerna za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru in katastru stavb, o tem izda sklep. Predmet izpodbijanega sklepa je (le) ugotovitev, da je elaborat, ki ga je izdelal izvedenec geodetske stroke, primerna strokovna podlaga za evidentiranje sprememb v katastru. Obliko, vsebino in druge pogoje za izdelavo elaborata določa Pravilnik o vpisih v kataster stavb.2 Pritožba izpolnjenosti teh pogojev sploh ne napada obrazloženo; ne zatrjuje, da bi bili ključni podatki o stavbi (npr. površina, koordinate, višina, število etaž, parcelna številka – primerjaj 2. do 6. člen Pravilnika) napačni ali da elaborat ne bi izpolnjeval tehničnih in vsebinskih pogojev iz 10. in 21. člena Pravilnika.

6. Na več mestih je iz pritožbe razbrati, da nasprotni udeleženec ne soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da so izpolnjeni pogoji za vodenje postopka po ZVEtL-1, ker da ne gre za dejansko etažno lastnino, temveč za »klasično solastnino.« V zvezi s tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da so predlagatelji v več vlogah obširno utemeljili svoje stališče, zakaj gre za dejansko etažno lastnino oziroma navidezno solastnino (predlog z dne 19. 12. 2016, vloga z dne 10. 7. 2017), na te navedbe pa nasprotni udeleženec nikoli ni odgovoril s konkretnimi argumenti, temveč le s trditvijo, da gre za solastnino. Tudi pritožba se omeji na golo ponavljanje, da ne gre za dejansko etažno lastnino, temveč solastnino. Pritožbena navedba, da ne gre za etažno lastnino, ker »niso izpolnjeni osnovni pogoji, ki jih zahteva zakon v prvih desetih členih,« je povsem nerazumljiva; ne le, da pritožnik ne pove, kateri pogoji niso izpolnjeni in zakaj ne, ne pojasni niti, kateri zakon ima v mislih.

7. Pojem dejanske etažne lastnine oziroma navidezne solastnine se je razvil v sodni praksi. Vrhovno sodišče RS je pojasnilo,3 da dejanska etažna lastnina upošteva dejansko izvrševanje (formalne) solastninske pravice na posameznih delih večstanovanjske zgradbe (dejanskih etažah, stanovanjih). Med dejanskim izvrševanjem pravice in njenim formalnim, zemljiškoknjižnim videzom obstaja kvalitativen razkorak. Dejansko izvrševanje solastninske pravice namreč ustreza izključni lastninski oblasti posameznih solastnikov na realnih (in ne idealnih) delih nepremičnine. Takšno izvrševanje je kvalitativno drugačno in gre dlje od siceršnjega dogovora solastnikov o načinu rabe solastne nepremičnine. Zato dejstvo, da je v zemljiški knjigi vpisana solastnina, še nikakor ne pomeni, da gre tudi resnično za solastnino in ne za dejansko etažno lastnino, kot zgrešeno meni pritožnik, ko se sklicuje na zemljiškoknjižne vpise.

8. Pritožbeno sodišče pa dodatno ugotavlja, da pritožnikovo nasprotovanje vzpostavitvi etažne lastnine (poleg tega, da je povsem neargumentirano) tudi nasprotuje njegovim poprejšnjim procesnim izjavam (venire contra factum proprium), gre torej za procesno ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. V odgovoru na predlog z dne 12. 6. 2017 (list. št. 17) je nasprotni udeleženec med drugim navedel, da se bo po delitvi solastnine vsaki stranki določen del nepremičnine vknjižil kot etažna lastnina; prav to zasledujejo s tem postopkom tudi predlagatelji. Na naroku 10. 8. 2018 (list. št. 58) je pooblaščenec nasprotnega udeleženca izrecno izjavil, da je »solastna nepremičnina delno razdeljena po etažah,« kar zopet pritrjuje tezi predlagateljev, da gre za dejansko etažno lastnino. Nadalje je na istem naroku izrecno izjavil (prav tam), da se strinja, da izvedenec izdela elaborat etažne lastnine in nadalje, da se strinja, da »se kompletna stavba v vseh etažah etažira in v skladu s solastniškimi deleži določi izključna lastnina posameznih solastnikov ...« (prav tam). Glede na take izjave je sedanje nasprotovanje etažiranju ne le neargumentirano in neutemeljeno, temveč pomeni tudi zlorabo procesnih pravic.

9. Pritožbene navedbe, da so med strankami glede razdelitve »solastninskih razmerij«4 velika razhajanja, da je prišlo do samovoljnih dograditev in mnogih dogovorov, ki so se nekateri uresničili, drugi pa ne itd., so ne le vsebinsko prazne in nerazumljive, temveč tudi ne povedo, kakšno zvezo naj bi ti spori (glede katerih pritožbeno sodišče ne dvomi, da obstajajo) imeli z vprašanjem, ali gre za dejansko etažno lastnino ali ne. Še manj pa je videti zveze med temi spori in – v tem pritožbenem postopku edino relevantnim – vprašanjem, ali je elaborat primerna podlaga za evidentiranje sprememb v katastru. Pritožba tudi ne pojasni, zakaj naj bi za razrešitev spornih razmerij bila bolj primerna delitev solastnine5 kot pa vzpostavitev etažne lastnine. Kadar gre za dejansko etažno lastnino, takih razmerij ni mogoče reševati z institutom delitve solastnine.6 Vzpostavitev etažne lastnine po določbah ZVEtL-1 tudi ni ovira, da udeleženci svojih pravic nato ne bi varovali še v pravdi (prvi odstavek 35. člena ZVEtL-1),7 zato je neutemeljeno nasprotovanje nasprotnega udeleženca, da se izvede postopek etažiranja po ZVEtL-1. 10. Pritožbeno sklicevanje na postopek I P 200/2005 je neutemeljeno; tudi, če je v nekem drugem postopku ena od predlagateljic zatrjevala, da gre za solastnino, to nima nobenega vpliva na odločitev v tej zadevi, saj to niso bile trditve o dejstvih, temveč pravno naziranje stranke. Kot že povedano, so v tem postopku predlagatelji obširno argumentirali, zakaj menijo, da gre za dejansko etažno lastnino, nasprotni udeleženec pa temu ni zoperstavil nobenih vsebinskih argumentov.

11. Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sprejelo pravilno odločitev in ni zagrešilo niti v pritožbi uveljavljanih niti uradoma upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku8) kršitev določb postopka, zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (druga točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

12. V nepravdnem postopku (kar je tudi postopek po ZVEtL-1) je osnovno načelo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (prvi odstavek 40. člena ZNP-1). Udeleženec mora ne glede na izid postopka povrniti drugi stranki stroške, ki jih je povzročil po svoji krivdi (peti odstavek 40. člena ZNP-1). Krivdno načelo je v nepravdnem postopku torej izjema, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v tem primeru podana. Kot izhaja iz prejšnjih odstavkov, je pritožba nasprotnega udeleženca v veliki meri pavšalna in vsebinsko prazna, poleg tega pa je pritožnikovo nasprotovanje etažiranju v nasprotju z njegovimi prejšnjimi izrecnimi izjavami (na naroku 10. 8. 2018). To ravnanje venire contra factum proprium, združeno s pomanjkanjem kakršnega koli vsebinskega izpodbijanja pravilnosti odločitve o primernosti elaborata, po oceni pritožbenega sodišča pomeni zlorabo procesnih pravic. Zato je nasprotni udeleženec dolžan predlagateljem povrniti stroške odgovora na pritožbo: 100 točk nagrade, kar ob vrednosti točke 0,6 EUR in upoštevanju 2 % PTT pavšala ter 22 % DDV znese skupaj 74,66 EUR.

1 Uradni list RS, št. 34/2017, v nadaljevanju ZVEtL-1. 2 Uradni list RS, št. 73/2012, 87/2014 in 66/2016, v nadaljevanju Pravilnik. 3 Sklep VSRS II Ips 137/2019. 4 Razdeli se lahko le stvar v solastnini, ne pa »solastninsko razmerje.« Slednje se z delitvijo solastne stvari ukine, likvidira. 5 Pri čemer je nasprotni udeleženec izrecno predlagal fizično delitev nepremičnine (odgovor na predlog, list. št. 17). Vzpostavitev etažne lastnine je najbolj učinkovit in eleganten način fizične delitve (tudi solastne) nepremičnine. 6 Sklep VSL I Cp 1867/2019; glej tudi sklepe VSL I Cp 231/2020, I Cp 686/2019 in II Cp 1706/2019. 7 VSRS Sklep II Ips 137/2019. 8 Uradni list RS, št. 16/2019, v nadaljevanju ZNP-1.