Jedro

Nasprotna udeleženka je predlagala, naj sodišče prve stopnje z vmesnim sklepom odloči o tem, ali je solastnina med strankama navidezna (gre za dejansko etažno lastnino) ali pa gre za pravo solastniško razmerje. Takega predloga ni mogoče razčleniti na "temelj" in "višino", zato izdaja vmesne odločbe na način, kot to želi nasprotna udeleženka, ne pride v poštev. Cilj tega postopka je, da so vsa vprašanja celovito obravnavana in je o zadevi enotno odločeno (prim. sklep VSL II Cp 2214/2018).

Ker ne gre za sklep, katerega izdajo bi zakon sploh predvideval, se nanj tudi ne more raztezati splošna določba prvega odstavka 363. člena ZPP. Če zakon ne predvideva izdaje odločbe, posledično ne predvideva niti pritožbe proti takšni odločbi. Pritožba bi bila tako dopustna le v primeru, če bi bilo z izdajo odločbe poseženo v strankine pravice, dolžnosti ali pravne interese (25. člen Ustave RS). Za to v obravnavanem primeru ne gre (prim. smiselno sklepe VSL II Cp 2088/2018, II Cp 988/2015 in I Cp 548/2008).

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog nasprotne udeleženke za izdajo vmesnega sklepa.

2.Zoper tak sklep se pravočasno pritožuje nasprotna udeleženka. Navaja, da je pred petimi leti podala predlog za razdružitev solastnine, na podlagi ogleda pa spoznala, da predlog vsebinsko ni primeren in predlagala ugotovitev, da gre za dejansko etažno solastnino. Sodišče je nato združilo dva postopka. Nasprotna udeleženka je bila tudi napotena na vložitev tožbe, da je njen delež večji od polovice. Zadevo je že obravnavalo tudi višje sodišče, ki je odločilo, da mora sodišče prve stopnje samo odločiti, ali bo delilo solastnino po SPZ ali pa vzpostavitvilo etažno lastnino. Namesto, da bi so sodišče nepremičnino ogledalo, pa je postavilo izvedenca z nalogo, da oceni(ta?) možnost delitve. Nasprotna udeleženka je, da ne bi prišlo do nepotrebnih stroškov izvedencev, predlagala izdajo vmesnega sklepa. Sicer razume, da sodišče o tem odloča samo, a ne bi smelo odločati samovoljno. Sodišče od odločitve višjega sodišča iz leta 2022 ni storilo ničesar več. Prav tako ne drži, da med strankama ni sporna pravna podlaga. Nasprotni udeleženki ni znan načrt vodenja postopka, zaradi česar je zaradi pravne varnosti in ekonomičnosti podala predlog za izdajo vmesnega sklepa.

3.Nasprotni udeleženec je odgovoril na pritožbo in predlagal njeno zavrnitev.

4.Pritožba ni dovoljena.

5.Vmesno sodbo in posledično smiselno tudi vmesni sklep lahko sodišče izda, ko pravdna stranka oziroma udeleženec v nepravdnem postopku izpodbija tako podlago kakor tudi višino zahtevka, pa je stvar glede podlage zrela za odločbo (315. člen Zakona o pravdnem postopku; ZPP, v nepravdnem postopku v zvezi z določbo 42. člena Zakona o nepravdnem postopku; ZNP-1).

6.Določba 315. člena ZPP, ki predvideva izdajo vmesne odločbe, je torej praviloma omejena na dajatvene zahtevke, pri katerih mora sodišče odločati tako o podlagi, to je kvalitativnem delu zahtevka, kot tudi o njegovi višini, to je o kvantitativnem delu zahtevka. V nepravdnih postopkih je sicer izjemoma dopusten vmesni sklep, vendar glede na vsebino zahtevkov predvsem pri denacionalizacijskih zahtevkih in postopkih zaradi določitve odškodnin (prim. sklep VSK I Cp 417/2015).

8.ZPP tudi sicer ne predvideva niti predloga, naj sodišče izda vmesno sodbo oziroma sklep, niti sklepa sodišča o takšnem predlogu. Z izpodbijanim sklepom je tako sodišče prve stopnje odločilo o pobudi, o kateri s sklepom ne bi bilo treba odločati in za takšno odločitev tudi ni bilo pravne podlage. S procesnega vidika je to enako, kakor če bi sodišče s sklepom odločilo o urgenci stranke ali o dopisu, naj sodišče vendarle razpiše narok. Ker ne gre za sklep, katerega izdajo bi zakon sploh predvideval, se nanj tudi ne more raztezati splošna določba 1. odstavka 363. člena ZPP. Če zakon ne predvideva izdaje odločbe, posledično ne predvideva niti pritožbe proti takšni odločbi. Pritožba bi bila tako dopustna le v primeru, če bi bilo z izdajo odločbe poseženo v strankine pravice, dolžnosti ali pravne interese (25. člen Ustave RS). Za to v obravnavanem primeru ne gre (prim. smiselno sklepe VSL II Cp 2088/2018, II Cp 988/2015 in I Cp 548/2008).

9.Položaj stranke je enak, kakor bi bil, če sodišče izpodbijanega sklepa ne bi izdalo (ampak bi molče nadaljevalo postopek brez odločanja o predlogu nasprotne udeleženke). Tudi v tem primeru stranka seveda ne bi imela pritožbe. Pritožbeno sodišče po vsem pojasnjenem vsebinsko o pritožbi tudi ne more odločati, saj za to ni pravne podlage. Vsebinska odločitev pa bi navsezadnje lahko ustvarila nemogoč pravni položaj. Potrditev zadeve bi pomenila enako stanje kot sedaj, razveljavitev pa sodišča prve stopnje ne bi z ničemer zavezovala k izdaji vmesnega sklepa. Tudi takšna odločitev bi bila torej brez pravnih posledic, za udeleženca pa brez koristi.

10.Pritožbeno sodišče razume, da stranki želita čimprejšnjo razrešitev njune zadeve, da bosta tako dosegli jasno opredeljen pravni položaj oziroma jasno opredeljeno razmerje med njima, ter s tem pomembno dobrino pravne varnosti. Vendar so pospešitvi postopka namenjena druga pravna sredstva oziroma postopki. Sodišče prve stopnje pa skladno z načelom odprtega sojenja udeležencema prav tako lahko pomaga pri razumevanju zadeve.

11.Pritožba po vsem pojasnjenem ni dovoljena in jo je pritožbeno sodišče zavrglo (smiselna uporaba 1. točke 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1). O stroških pritožbenega postopka bo odločilo sodišče prve stopnje glede na končni rezultat postopka.