9.Ne držijo pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb, da prvi tožnik ključev vrat nikoli ni imel oziroma jih ni imel najmanj od leta 2014, ter da sodišče toženim strankam nalaga vzpostavitev stanja, ki nikoli ni obstajalo. Sodišče se je do tega obširno izreklo v 41., 42., 43., 45. in 49. točki obrazložitve. Tudi ne držijo pritožbene navedbe, da je med strankami tega postopka nesporno, da prvi tožnik ključa za vstop na dvorišče od leta 2014 ni imel in mu ni bil nikoli izročen. To dejstvo je bilo sporno, saj je tožnik v I. točki tožbe zatrdil, da je imel ključe ves čas od postavitve vrat do zatrjevanega motilnega dejanja v letu 2023, kar je sodišče prve stopnje v 1. točki sodbe tudi povzelo. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje v 28. točki obrazložitve povzelo izpovedbo prvega tožnika, dokazno oceno pa napravilo predvsem v 29. točki. Ne držijo pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožencev, da parkirno mesto skladno s pogodbo ni predmet najema, saj je v drugem odstavku 8. točke pravilno obrazložilo, da se obravnavanje tožbe zaradi motenja posesti omeji samo na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja ter je izključeno odločanje o pravici do posesti in pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti, ali odškodninskih zahtevkih, dokazno oceno v zvezi z najemno pogodbo in parkiranjem na manjšem delu dvorišča pa napravilo v 45. in 49. točki obrazložitve. Glede navedb tožencev, da je zemljišče, na katerem naj bi bilo parkirišče, premajhno, da bi na njem stal avtomobil, se je sodišče prav tako izreklo v drugem odstavku 8. točke in v 49. točki obrazložitve, predvsem pa se je o tem, da je bilo vozilo druge tožnice oziroma njenega partnerja parkirano na notranjem dvorišču, prepričalo z vpogledom v fotografije (A7, A8). Pritožbene navedbe, da se sodišče do zgoraj navedenih trditev in ugovorov tožencev ni opredelilo, s tem pa so smiselno zatrjevane postopkovne kršitve, torej da so umanjkali razlogi za odločitev sodišča, so ob povedanem neutemeljene.

Jedro

10.Toženci dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je imel prvi tožnik posredno posest, druga tožnica pa neposredno posest, vse na podlagi najemne pogodbe, najprej izpodbijajo z navedbami, da je za dostop do spornih vrat potrebna dovolilnica A. zaradi dvižnih stebričkov, v letu 2024 pa takšnega dovoljenja nista imela, zato je odpadel ekonomski interes za uveljavljanje posestnega varstva. V tem delu pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, ki je svoje ugotovitve podalo v 47. točki obrazložitve. To je, da je ekonomski interes za posestno varstvo treba presojati z vidika preprečitve in sankcioniranja samovoljnih posegov, ter da v konkretnem primeru še vedno obstoji. Glede na namen varovanja posesti je ekonomski interes tožnikov v tem, da se preprečijo samovoljni posegi tožencev v dvoriščna vrata, da torej ostane stanje, kot je bilo pred sporno menjavo ključavnic v juniju 2023. Poleg tega je bilo dokazno breme, da tožnika v letu 2024 ne bosta pridobila dovoljenja A., na tožencih. Te svoje trditve so morali dokazati s stopnjo prepričanja oziroma vsaj s stopnjo nadpovprečne verjetnosti. Ni sporno, da v času zaključka glavne obravnave postopek za pridobitev dovoljenja za leto 2024 še ni bil zaključen. Ali bosta tožnika dovolilnico lahko pridobila ali ne, je bodoče negotovo dejstvo. Ob zaključku glavne obravnave toženci vsaj s stopnjo nadpovprečne verjetnosti niso dokazali, da tožnika dovoljenja za leto 2024 ne bosta mogla pridobiti. Iz dopisa A. (B14) pa izhaja zgolj, da dovoljenje ni bilo več veljavno po 31. 12. 2023, in ne morebiti, da tožnika do njega v nadaljevanju ne bosta več upravičena.

Opravnavanje tožbe zaradi motenja posesti se omeji samo na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja ter je izključeno odločanje o pravici do posesti in pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti, ali odškodninskih zahtevkih.

11.V nadaljevanju pritožbe toženci izpodbijajo dokazno oceno, da je imel prvi tožnik ključe od dvoriščnih vrat, ter da je imel soposest vrat in dvorišča. Zatrjujejo, da je v letu 2014 ključe prevzela le druga tožnica. Tudi te pritožbene navedbe so neutemeljene. Sodišče prve stopnje je v 41., 43. in 49. točki obrazložitve ugotovilo, da je imel prvi tožnik že pred letom 2014 ključe spornih vrat, ki jih je pridobil od svoje matere in babice, ter da je v letu 2014 nove ključe prevzela druga tožnica kot najemnica, ta pa je izpovedala, da jih je prevzela tudi za prvega tožnika kot lastnika. Pravilno je zato verjelo prvemu tožniku, da so od postavitve dvoriščnih vrat in izročitve ključa dalje imeli dostop skozi dvoriščna vrata vsi, ki so "pasali k njegovi družini". Pravilna je tudi ugotovitev, da iz izjave o prevzemu ključev v letu 2014 izhaja, da jih je druga tožnica prevzela kot najemnica, na podlagi česar je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je z njimi lahko razpolagal tudi prvi tožnik. Navedeno je prepričljivo izpovedala druga tožnica, in sicer, da je bil samo en ključ, in če je ga prvi tožnik potreboval, ga je dobil pri njej, če nje ni bilo, je vzel ključ z žebljička, na katerem je v poslovnem prostoru visel. Nobenih dvomov torej ne more biti in je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je prvi tožnik vselej imel možnost dostopa skozi sporna vrata.

Sodišče daje posestno varstvo glede na zadnje (dejansko) stanje (so)posesti in ne glede na morebitne pravice do posesti oziroma prenehanje teh pravic.

12.Nadalje ne drži, da se sodišče ni opredelilo do navedbe tožencev, da je druga tožnica, ko je leta 2014 prevzela ključ, podpisala, da ga prevzema pod določenimi pogoji. Do tega se je sodišče prve stopnje opredelilo v 43., 44. in 48. točki obrazložitve. Je pa protispisna pritožbena navedba, da so se prevzemniki ključev zavezali, da bodo ključ vrnili, ko bodo to želeli drugi stanovalci. Navedeno iz izjave iz leta 2014 (B4) ne izhaja. Izhaja pa, da so bili ključi izročeni pod določenimi pogoji in če bodo ti kršeni, bo zahtevana vrnitev ključa.

Izrek

13.Prav tako niso utemeljene obširne pritožbene navedbe, da izjava iz leta 2014 (B4) predstavlja prekarij. Do tega se je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo v 44. točki obrazložitve. Prekarij je posebna vrsta posodbene pogodbe, kjer je dovoljena uporaba stvari do preklica (538. člen Obligacijskega zakonika - OZ). Po vpogledu v listino iz leta 2014 tudi pritožbeno sodišče ne more zaključiti, da je šlo za sklenitev posodbene pogodbe oziroma prekarij. A tudi če gre pritrditi tožencem, da je bila sklenjena posodbena pogodba, pritožbene navedbe prav tako niso utemeljene, saj je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da sodišče daje posestno varstvo glede na stanje zadnje posesti in se pri tem ne razpravlja o pravici do posesti. Če toženci menijo, da je bila v letu 2014 sklenjena posodbena pogodba, potem imajo zoper tožnika na razpolago ustrezne petitorne zahtevke, s katerimi bodo uredili razmerja iz te pogodbe. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta imela prvi tožnik in druga tožnica soposest spornih vrat in dela dvorišča v lasti tožencev za dostop in dovoz do svojih nepremičnin že pred letom 2014, kar se je po tem letu vse do tu zatrjevanih motilnih ravnanj nadaljevalo, zatrjevanje tožencev, da izjava iz leta 2014 predstavlja prekarij, s katerim so stranke svoje razmerje uredile drugače, za odločitev v posestni pravdi ni bistveno. Sodišče daje posestno varstvo glede na zadnje (dejansko) stanje (so)posesti in ne glede na morebitne pravice do posesti oziroma prenehanje teh pravic.

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, to je v točkah I., II. in IV. izreka, potrdi.

14.Poleg tega pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi če bi šlo za posodbeno pogodbo oziroma prekarij, ne drži, da se je druga toženka kot najemnica zavezala, da bo ključe vrnila, ko bodo to želeli toženci, saj kaj takega iz izjave iz leta 2014 (B4) ne izhaja, ampak bi za vrnitev ključev morala prekršiti pogoje, zapisane v izjavi, do česar ni prišlo, kar jasno izhaja iz izpovedb tožnikov in tožencev. Toženci tudi niso zatrjevali, katere vse pogoje iz izjave naj bi druga toženka prekršila, razen pogoja, da ji je bil ključ dan v osebno uporabo in je neprenosljiv. Glede tega pogoja je sodišče pravilno ugotovilo, da do kršitve ni prišlo, saj je druga tožnica ključ prevzela kot najemnica studia B., kar pomeni, da je do njega imel pravico tudi lastnik poslovnega prostora, to je prvi tožnik. Še več, po oceni pritožbenega sodišča je bil on prvenstveno upravičen do tega ključa. Da je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je dostop do njega vselej imel, je obrazloženo zgoraj.

15.In končno ni utemeljen zadnji pritožbeni ugovor, da je sodišče neutemeljeno verjelo izpovedbi druge toženke, da je kot zaposlena in najemnica dobila ključ za dostop čez dvorišče in parkiranje na dvorišču, saj je dvorišče v lasti tožnika premajhno za parkiranje. Zgoraj je obrazloženo, da je tožnica s fotografijami dokazala, da je na tem delu dvorišča parkirala (A7, A8). Če je dvorišče prvega tožnika kot lastnika premajhno in je parkirala še na delu dvorišča v lasti tožencev, to ne more biti predmet posestne pravde. Pomembno je, da je dokazala, da je (so)posest, na delu, kjer je parkirala, imela.

II. Prva, druga, tretja, peta in šesta tožena stranka nosijo svoje stroške pritožbenega postopka.

16.Toženci so se pridružili pritožbenim navedbam četrtega toženca zoper izpodbijani sklep. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da četrti toženec pritožbe ni podal, zato se do tega ni mogoče opredeliti.

Obrazložitev

17.Pravilno je torej ugotovljeno, da tožnika za dostop s spodnjega dela, to je s P., skozi sporna dvoriščna vrata do nepremičnin prvega tožnika že več let uporabljata zemljišče oziroma dvorišče tožencev, to je parcelo 0003. Glede na to, da med njimi prihaja do sporov, imajo toženci v petitorni pravdi možnost zahtevati varstvo lastninske pravice, prav tako imata tožnika možnost, da svoje pravice uredita v petitorni pravdi (služnostna pot) ali nepravdnem postopku (nujna pot). Tožence gre razumeti, da želijo zaščititi svojo lastninsko pravico, vendar pa, kot zgoraj navedeno, teh njihovih interesov v posestni pravdi, v kateri se zavaruje (zgolj) zadnje posestno stanje, ni bilo dopustno upoštevati.

1.V tej motenjski pravdi je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom tožencem naložilo, da vzpostavijo prejšnje stanje tako, da tožnikoma izročijo ključe novih ključavnic lesenih vrat notranjega dvorišča stavb na naslovu T. 38, P. 35 in P. 37 (I. točka izreka). Prepovedalo jim je nadaljnje motenje posesti tožnikov z menjavo ključavnic notranjega dvorišča zgoraj navedenih stavb, ter s takšnimi in podobnimi ravnanji oviranje dostopa in dovoza tožnikov do nepremičnin parcel 0000 0001 in 0000 0002 po nepremičnini tožencev parceli 0000 0003 (II. točka izreka). Kar sta tožnika zahtevala več ali drugače, je zavrnilo (III. točka izreka) in sklenilo, da toženci nosijo stroške postopka (IV. točka izreka).

18.Ob povedanem pritožbeno sodišče ugotavlja, da niti pritožbene trditve, niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve materialnega in procesnega prava niso podane, zato je pritožbo tožencev zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena v povezavi s 353. členom ZPP).

2.Toženci (razen četrtega toženca) sklep izpodbijajo v obsodilnem in stroškovnem delu, to je v I., II. in IV. točki izreka iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP). Navajajo, da je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do navedb, da prvi tožnik ključev vrat nikoli ni imel, oziroma jih ni imel najmanj od leta 2014. Kljub temu je tožencem naložilo naj vzpostavijo prejšnje stanje. Takšna odločitev je protispisna, saj stanje, za katerega sodišče tožencem nalaga naj ga vzpostavijo, nikoli ni obstajalo. Med strankami tega postopka je nesporno, da prvi tožnik ključa za vstop na dvorišče od leta 2014 ni imel in mu ni bil nikoli izročen. Prav tako se sodišče ni opredelilo do navedb, da parkirno mesto skladno z najemno pogodbo, ki sta jo v spis vložila tožnika, ni predmet najema. Pa tudi do tega ne, da je zemljišče, ki naj bi bilo parkirišče, premajhno, da bi na njem stal avtomobil. V nadaljevanju toženci izpodbijajo dokazno oceno sodišča. Najprej navajajo, da je za dostop z vozilom do vrat na dvorišče preko P. zaradi dvižnih stebričkov potrebno imeti dovolilnico Občine A. (A.). Tožnika te dovolilnice v letu 2024 nista pridobila, zato menjava ključavnice na večjih vratih in neizročitev ključa ne predstavljata motilnega ravnanja. S tem se tožnikoma nič ne onemogoča. Sodišče je dolžno upoštevati dejansko stanje ob koncu glavne obravnave, takrat pa tožnika dovolilnice nista imela, zato je odpadel ekonomski interes za uveljavljanje posestnega varstva, vsaj v delu, ki se nanaša na izročitev ključa velikih dvoriščnih vrat. V tem delu je izpodbijani sklep protispisen in neobrazložen. Nadalje navajajo, da je sodišče ugotovilo, da je ključ velikih vrat imela samo druga tožnica, pa je kljub temu odločilo, da ga je treba izročiti prvemu tožniku, ki ga nikoli ni imel oziroma vsaj od leta 2014 dalje ne. Ključe je dobila druga tožnica kot najemnica, prvi tožnik pa nikoli. Pritožba je upravičena že iz tega razloga. Sodišče se v izpodbijanem sklepu ni opredelilo do navedb, da je druga tožnica ključe prevzela in izjavo podpisala pod določenimi pogoji, kot vsi preostali prevzemniki, to je izključno za osebno in lastno uporabo, hkrati pa so se zavezali, da bodo ključe vrnili, ko bodo to želeli drugi stanovalci. Zakaj je sodišče štelo, da zapisan in podpisan dogovor ne velja, ni jasno. Toženci nadalje zatrjujejo, da so drugi tožnici v letu 2014 ključe izročili do preklica in zgolj v izključno uporabo. Iz listine o prevzemu ključev v letu 2014 izhaja, da so stranke sklenile prekarij. Sodišče nasprotno posest utemeljuje s pravnim nasledstvom, pri tem pa ne pojasni, zakaj ni upoštevalo podpisanega dogovora, ki vsebuje vse elemente prekarija. Nepomembno je, kako in zakaj so stranke odklepale vrata leta 1997, bistveno je, da so bili ključi v letu 2014 zamenjani in so stranke svoje razmerje uredile drugače. Ključi so bili izročeni pod točno določenimi zapisanimi pogoji, zato ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da za sklenitev prekarija letu 2014 ni bilo volje strank. Drugi tožnici so bili izročeni na posodo do preklica in ni šlo za posest, namen uporabe pa ni bil določen. Poleg tega se je zavezala, da bo ključe vrnila, ko bodo to želeli toženci. Toženci navajajo, da je dvorišče v lasti najemodajalcev premajhno za parkiranje, dovoljenja za parkiranje na dvorišču tožencev pa tožnika nista imela, zato na drugo toženko niso mogli prenesti več pravic, kot so jih imeli sami. Na koncu navajajo, da se pridružujejo pritožbenim navedbam četrtega toženca zoper izpodbijani sklep. Predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni in zahtevek zavrne, podredno, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ter priglašajo pritožbene stroške.

19.Toženci s pritožbo niso uspeli, zato nosijo svoje pritožbene stroške.

Tožnika na pritožbo nista odgovorila.

-------------------------------

1Pri čemer navedena razlika v datumih ni bistvena, saj je sodišče ugotovilo, da je bila tožba v obeh primerih vložena pravočasno, kar pritožbeno ni izpodbijano.

Pritožba ni utemeljena.

249., 50. in 51. točka obrazložitve.

5.V postopku ni bilo sporno, da sta imeli babica in mama prvega tožnika na T. 38 poslovni prostor B. Ni bilo sporno, da je prvi tožnik podedoval navedene nepremičnine, druga tožnica pa je prevzela opravljanje te dejavnosti kot B., C. C. s. p. Iz skice (A6) in foto posnetka (B14) je razvidno, da je do tega poslovnega prostora možno priti tako z "zgornje strani", to je T. (B15), kot s "spodnje strani", to je s P. (A10). Nadalje ni bilo sporno, da so s spodnje strani, to je s P., za dostop na dvorišče tožencev, to je na parcelo 0003, postavljena večja lesena vrata za dostop z vozili, v njih pa manjša lesena vrata za peš dostop (A10, A11, A12, A13). Ni bilo sporno, da so pravni predniki prvega tožnika in sedaj oba tožnika s spodnje strani lahko prihajali z vozili in peš le skozi ta vrata po parceli tožencev 0003 do parcel prvega tožnika 0001, na kateri stoji stavba 111 na naslovu T. 38, in 0002, ki predstavlja manjše dvorišče ob stavbi (A9). Nadalje ni bilo sporno, da je v letu 2014 prišlo do zamenjave ključavnice in ključa dvoriščnih dvokrilnih vrat, ter da je prišlo do izročitve ključev imetnikom ključev, med drugim tudi najemnici studia B., C. C., ki je prevzem 18. 1. 2014 v izjavi (B4) potrdila. Ni bilo sporno in toženci priznavajo, da so 14. 6. 2023 (trditve tožencev) oziroma 16. 6. in 19. 6. 2023 (trditve tožnikov) zamenjali ključavnici na večjih vratih za dovoz z vozili in manjših vratih za dostop na dvorišče ter novih ključev obeh ključavnic tožnikoma niso izročili.

Zveza:

6.Sodišče prve stopnje je kot odločilna dejstva v tem sporu štelo, ali sta bila tožnika pred zatrjevanim dejanjem (so)posestnika stvari, ali je bila njuna posest motena, ali so jo motili toženci in ali je bilo dejanje motilno ter samovoljno in protipravno. Toženci so zamenjavo ključavnic na večjih in manjših vratih priznali. Sporno v tem postopku pa je, ali so s tem storili motilno ter samovoljno in protipravno ravnanje, kar zanikajo. Zatrjujejo, da tožnika soposesti nista imela, da prvi tožnik že vrsto let ne živi in ne prihaja v nepremičnino na T. 38, niti spornega dela dvorišča ne koristi in ga ni imel v zadnji mirni posesti, druga tožnica, ki je bila v preteklosti soposestnica vrat in dvorišča, pa je mirno posest izgubila oziroma opustila.

Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 24, 25, 32, 33, 34, 35, 36 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 8, 324 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 538

7.Sodišče prve stopnje je izvedlo obširni dokazni postopek, vpogledalo v listine in predložene fotografije, zaslišalo pravdne stranke, razen petega toženca, ki se zaslišanja ni udeležil, ter priče D. D., E. E., F. F., G. G. in H. H. Po tako izvedenem dokaznem postopku je ugotovilo, (i) da sta imela tožnika do sporne zamenjave ključavnic v juniju 2023 ključe od dvoriščnih vrat, in sicer prvi tožnik kot posredni posestnik in druga tožnica kot neposredna posestnica, (ii) da je druga tožnica prejela ključe od vrat na podlagi zaposlitve pri pravni prednici prvega tožnika, to je njegove mame, in v nadaljevanju kot najemnica lokala, in sicer nazadnje leta 2014, (iii) da je druga tožnica kot neposredna posestnica do sporne zamenjave ključavnic v juniju 2023 dostopala peš in z vozilom skozi dvoriščna vrata po nepremičnini, parceli 0003 (večji del notranjega dvorišča), do stavbe na naslovu T. 38 in do nepremičnine parcele 0002 v lasti prvega tožnika, na dvorišču pa je tudi parkirala vozilo, (iv) ter da so toženci junija 2023 zamenjali ključavnico na dvoriščnih vratih, tožnikoma pa ključev novih ključavnic niso izročili, (v) s tem so drugi tožnici kot neposredni posestnici in prvemu tožniku kot posrednemu posestniku onemogočili peš dostop in uvoz z vozilom ter parkiranje na dvorišču. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenih dejstev zaključilo, da tožnika utemeljeno zahtevata posestno varstvo. Zato je njunemu zahtevku v pretežnem delu ugodilo, zavrnilo ga je v manjšem delu, kar pritožbeno ni izpodbijano.

Pridruženi dokumenti:*

8.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen v pravnem in dejanskem pogledu. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo kot je navedeno v izpodbijanem sklepu, zato ga pritožbeno sodišče na tem mestu ne bo povzemalo. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je prepričljiva, konsistentna, natančna in povsem ustreza napotilu iz 8. člena ZPP. Sodišče je zadevo temeljito raziskalo ter se izreklo o vseh trditvah in ugovorih pravdnih strank. Sklep vsebuje jasne in razumne razloge odločilnih dejstev, obrazložitev sklepa pa povsem ustreza napotilom iz 324. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sklepu sodišča prve stopnje ni treba ničesar dodati, prav tako mu ni očitati nobenih pomanjkljivosti ter ga iz tega razloga v celoti potrjuje. Ker je sodišče sprejelo pravilno odločitev, pritožbenemu sodišču vseh razlogov za takšno odločitev ni treba ponavljati in se v nadaljevanju opredeljuje do pritožbenih navedb.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.