Jedro

Presoja potrebnosti izdatkov izvršitelja (v razmerju do dolžnika) ni črno-bela presoja, marveč je treba zmeraj izhajati iz posebnosti oz. specifičnosti konkretnega primera, upoštevaje ob tem tudi, da namen prisilne izvršbe ni v tem, da se dolžnika kaznuje z dodatnimi nepotrebnimi izdatki.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da mora dolžnik upniku povrniti nadaljnje izvršilne stroške v znesku 243,20 EUR v roku osem dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje.

Zoper ta sklep se je pritožil upnik po svojem pooblaščencu, in sicer zoper tisti del sklepa sodišča prve stopnje, kolikor upniku niso bili priznani določeni stroški. Upnik je namreč v vlogi z dne 10.1.2012 priglasil stroške opravljenih izvršilnih dejanj v višini 256,20 EUR, v vlogi z dne 9.5.2012 pa stroške opravljenih izvršilnih dejanj v višini 157,63 EUR. Naslovno sodišče priglašenih stroškov ni priznalo v celoti, pri čemer upniku ni priznalo kilometrine, in sicer za del poti, ki jo je izvršitelj opravil iz Ljubljane do območja Okrajnega sodišča v Novi Gorici. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je zmotna. V določbi drugega odstavka 7. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) je predpisano, da se izvršitelji imenujejo za opravljanje službe izvršitelja na celotnem območju Republike Slovenije. S to določbo, ki je bila sprejeta z novelo ZIZ-E je bila ukinjena teritorialna pristojnost izvršiteljev. V predlogu zakona je zakonodajalec pojasnil tudi namen te določbe, in sicer, da je bila sprejeta zaradi večje učinkovitosti dela izvršiteljev, saj možnost, da izvršitelji opravljajo dejanja na celotnem področju države vzpodbuja k večji angažiranosti izvršiteljev za opravljanje službe izvršitelja. Upnik izpostavlja, da v kolikor izvršitelji v tem primeru ne bi bili upravičeni do povračila kilometrine, bi to gotovo negativno vplivalo na njihovo angažiranost za opravljanje službe izvršitelja. Stališče sodišča prve stopnje tudi nedopustno posega v pravice upnika. Izbira izvršitelja je namreč prepuščena upniku, ki ob upoštevanju dejstva, da zakon krajevne pristojnosti ne omejuje, lahko izbere kateregakoli izvršitelja v Republiki Sloveniji. Namen izvršilnega postopka je, da se od dolžnika izterja obveznost, ki jo ima do upnika na podlagi izvršilnega naslova. Pri tem ne gre prezreti, da ima dolžnik vedno možnost prostovoljno poravnati svojo obveznost in do oprave izvršilnih dejanj pride šele potem, ko dolžnik te možnosti ne izkoristi. Tudi zato ni mogoče od upnika zahtevati, da bo z izterjavo nečesa, kar mu pripada, imel stroške, katerih mu dolžnik ne bo dolžan povrniti, čeprav je upnik ravnal v skladu z določbami ZIZ. V vsakem primeru pa ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da kilometrina za prihod izvršitelja ni bil potreben strošek za izvršbo. Kilometrina je izdatek, ki je neločljivo povezan za opravljanje posameznega izvršilnega dejanja. Glede na omejeno svobodo upnika, da prosto izbere izvršitelja, sodišče potrebnosti kilometrine sploh ne more presojati. Sodišče ima na podlagi 38. člena ZIZ dolžnost presojati potrebnost posameznih stroškov, vendar mora v primeru, da ugotovi potrebnost posameznega izvršilnega dejanja, nujno priznati tudi vse izdatke, ki so bili z opravo tega dejanja povezani. Pritožba nadalje izpostavlja, da izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje nedopustno omejuje konkurenco med izvršitelji. Dejstvo je namreč, da upniki niso bili pripravljeni, niti dolžni nositi stroškov izvršilnega postopka, saj se ta postopek vodi izključno zato, ker dolžnik ni prostovoljno izpolnil svoje obveznosti. Zato mora dolžnik tudi nositi stroške postopka prisilne izterjave. Če bi prevladalo stališče sodišča prve stopnje, bi bili upniki prisiljeni izbirati izvršitelje s sedežem na območju sodišča, pristojnega za dolžnika. To pa bi bilo v nasprotju z določbami ZIZ, kot tudi z načelom prepovedi omejevanja konkurence, ki je eno izmed temeljnih načel Evropske unije. Podobno velja tudi za izračun obresti. Izvršitelj mora pred vsakim izvršilnim dejanjem izračunati višino terjatve. V nasprotnem primeru ne ve, koliko predmetov mora zarubiti, v primeru javne dražbe pa, ali bo prejeta kupnina zadoščala za poplačilo obveznosti. Izdelava obračuna obresti je zato sama po sebi nujna in tudi opravljena pri vsakem izvršilnem dejanju, ne glede na to, ali izvršitelj izračun priloži poročilu o opravljenih dejanjih ali ne. Če bi sodišče imelo dvom o tem, ali je bil obračun obresti narejen ali ne, bi moralo uporabiti pravilo o nepopolnih vlogah in izvršitelja pozvati k predložitvi obračuna.

Pritožba upnika ni utemeljena.

Izvršilni postopek je sodni postopek, v katerem upnik zahteva prisilno izvršitev sodne odločbe, in sicer zaradi tega, ker dolžnik obveznosti po sodni odločbi prostovoljno noče izpolniti. Zato mora dolžnik upniku na njegovo zahtevo povrniti tudi stroške, ki so bili potrebni za izvršbo (peti odstavek 38. člena ZIZ). To pa ne pomeni, da je upnik upravičen do povrnitve vseh stroškov, ki so mu nastali v izvršilnem postopku, marveč je upravičen le do povračila potrebnih stroškov. Dokončen obračun izvršitelja je po drugem odstavku 38.c člena ZIZ izvršilni naslov izvršitelja v razmerju do upnika. Vendar pa je pri odločanju o upnikovem predlogu za povračilo stroškov izvršitelja kot nadaljnjih izvršilnih stroškov potrebno ponovno presoditi, ali so bila opravljena dejanja izvršitelja potrebna v smislu določbe petega odstavka 38. člena ZIZ, oz. ali so bili vsi upnikovi stroški glede izvršitelja v razmerju do dolžnika potrebni in upravičeno obračunani. V tej zvezi je treba tudi upoštevati, da izvršitelj v izvršilnem postopku ni ne stranka ne zakoniti zastopnik ali pooblaščenec, katere od strank, temveč je oseba z javnimi pooblastili, ki v postopku nastopa na strani sodišča. Med upnikom in izvršiteljem torej ni enakega ali podobnega zaupnega razmerja, kot je to primer med stranko in pooblaščenim odvetnikom.

Do uveljavitve novele ZIZ-E (Uradni list RS, št. 115/2006) je izvršilno sodišče po svoji presoji določilo izvršitelja (prvi odstavek 44.c člena ZIZ), in sicer so se izvršitelji imenovali za opravljanje službe izvršitelja za območje okrajnega sodišča (drugi odstavek 7. člena ZIZ). Po uveljavitvi novele ZIZ-E pa mora upnik v predlogu za izvršbo (pri kateri je treba opraviti neposredna dejanja izvršbe ali zavarovanja) navesti izvršitelja, ki naj ga sodišče določi za opravo izvršilnih dejanj, sicer sodišče s predlogom ravna kot z nepopolno vlogo (osmi odstavek 40. člena ZIZ), poleg tega pa se izvršitelji imenujejo za opravljanje službe izvršitelja na celotnem območju Republike Slovenije. Ta določba je bila resda vnesena v zakon zaradi doseganja večje učinkovitosti dela izvršiteljev (na kar utemeljeno opozarja obravnavana pritožba), pri čemer pa kot taka še ne pomeni, da so v razmerju med upnikom in dolžnikom vsakršni potni stroški izvršitelja (ne glede na sedež izvršitelja) takšni stroški, ki so tudi potrebni za izvršbo v smislu določbe petega odstavka 38. člena ZIZ. Sodišče mora presojo teh stroškov opraviti glede na konkretne okoliščine primera, pri čemer povračilo teh stroškov za dolžnika ne sme predstavljati kaznovalnega bremena, temveč gredo upniku (v razmerju do dolžnika) kot potrebni le tisti (potni) stroški v zvezi z izvršiteljevimi opravili, ki bi jih upnik moral imeti; ne glede na to, katerega izvršitelja je v predlogu za izvršbo navedel za opravo neposrednih dejanj izvršbe. V konkretnem primeru pa je upnik zoper dolžnika s sedežem na območju Okrajnega sodišča v Novi Gorici predlagal izvršitelja s sedežem v Ljubljani, pri tem pa je kot sredstvo izvršbe za poplačilo svoje denarne terjatve predlagal prodajo dolžnikovih premičnih stvari (iz sklepa o izvršbi izhaja, da je bila predlagana izvršba z rubežem in cenitvijo dolžnikovih premičnih stvari na naslovu dolžnika v B. ali kjer koli drugje). Glede na to, da upnik v času vložitve izvršilnega predloga očitno ni razpolagal z nobenimi podatki, da ima dolžnik premične stvari razen na svojem naslovu oz. sedežu konkretno še kje drugje, je po mnenju pritožbenega sodišča razumna in upravičena ocena sodišča prve stopnje, da povečani izdatki za prihod izvršitelja iz Ljubljane do sedeža dolžnika (ki se nahaja na območju Okrajnega sodišča v Novi Gorici) v obsegu 160 km po ceni 0,37 EUR na km (izvršilno sodišče je upniku priznalo te izdatke v obsegu 40 km po ceni 0,37 EUR na km) ne predstavljajo stroškov, ki so bili potrebni za izvršbo v smislu določbe petega odstavka 38. člena ZIZ. V tej zvezi je namreč izvršitelj iz Ljubljane dvakrat opravil določena izvršilna opravila v zvezi s predlagano premičninsko izvršbo na dolžnikovem naslovu v B. Drugačna bi bila seveda pravna situacija, če bi upnik v predlogu za izvršbo predlagal premičninsko (ali nepremičninsko) izvršbo na dolžnikove stvari, ki jih ima dolžnik (tudi) na kakšnem drugem koncu Republike Slovenije. Presoja potrebnosti omenjenih izdatkov izvršitelja (v razmerju do dolžnika) torej ni črno-bela presoja, marveč je treba zmeraj izhajati iz posebnosti oz. specifičnosti konkretnega primera, upoštevaje ob tem tudi, da namen prisilne izvršbe ni v tem, da se dolžnika kaznuje z dodatnimi nepotrebnimi izdatki. Pravica upnika, da v predlogu za izvršbo določi izvršitelja iz kateregakoli kraja države (ki ga nato tudi v sklepu o izvršbi potrdi izvršilno sodišče – tretji odstavek 44.a člena ZIZ), ne pomeni, da so povečani izdatki izvršitelja s prihodom na sodišče (oz. kraj oprave izvršilnega dejanja) iz oddaljenega kraja vselej tudi potrebni izdatki. Iz tega razloga je zato sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi upravičeno presojalo utemeljenost sporne kilometrine, pri čemer takšna konkretna presoja ni predstavljala posega v upnikovo pravico do izbire izvršitelja, niti ni v nasprotju z načelom prepovedi omejevanja konkurence, kot to zmotno ocenjuje obravnavana pritožba.

Prav tako pritožbeno sodišče ocenjuje, da izvršilno sodišče upniku upravičeno ni priznalo stroškov izvršitelja za izračun obresti, ker ta izračun ni bil priložen. Kateri izvršiteljevi stroški so bili potrebni, lahko sodišče ugotovi le na podlagi izvršiteljevega poročila in obračuna in pod pogojem, da so temu poročilu oz. obračunu predložene vse listine, ki izkazujejo posamično opravljeno storitev (1. in 2. odstavek 38.c člena ZIZ). V tej zvezi tudi nima prav pritožnik, da bi moralo sodišče prve stopnje v tej fazi postopka izvršitelja (ki ni stranka postopka) pozvati k predložitvi popolnega obračuna. Če je upnik izvršitelju plačal neko storitev, za izvedbo katere izvršitelj ni predložil listine, ki izkazuje njeno izvedbo, je to rizik, ki bremeni upnika in ki ga ni mogoče stroškovno prevaliti na dolžnika.

Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo upnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje.