Jedro

Tožnici je bila na temelju III. kategorije invalidnosti pravica do dela na drugem delu z omejitvami s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno priznana ob ugotovitvi, da ob nastanku invalidnosti ni bila vključena v obvezno zavarovanje, temveč je šlo za pasivno zavarovanje. Skladno z 21. členom ZPIZ-2 so osebe, ki so bile obvezno zavarovane, zavarovane za invalidnost, ki je posledica bolezni oziroma poškodbe zunaj dela tudi po prenehanju obveznega zavarovanja, če ob nastanku invalidnosti izpolnjujejo predpisano pokojninsko dobo za pridobitev teh pravic in niso uživalci starostne, predčasne ali invalidske pokojnine. Delno nadomestilo je bilo utemeljeno odmerjeno na podlagi 6. odstavka v zvezi z 2. odstavkom 86. člena ZPIZ-2 v višini 50 % od invalidske pokojnine, ki bi tožnici pripadala na dan nastanka invalidnosti. Tožbeni zahtevek na povečanje delnega nadomestila za 30 % ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbe bremenijo proračun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 26. 11. 2015 in št. ... z dne 8. 10. 2015 ter da se tožnici prizna delno nadomestilo, povečano za 30 %, od 19. 8. 2015 dalje. Nadalje je odločilo, da stroški tožnice bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica po pooblaščenki zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da ima stališče sodišča prve stopnje glede odmere nadomestila v višini 50 % od osnove res pravno podlago v določbi šestega odstavka 86. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)(1). Kljub temu pa bi moralo sodišče v konkretnem primeru neposredno uporabiti določbo 14. člena Ustave RS. Za neposredno uporabo Ustave ni potrebna predhodna ugotovitev, da je šesti odstavek 86. člena ZPIZ-2 v delu, ki se nanaša na določbo 18. in 21. člena ZPIZ-2 neustaven in nezakonit. Gre namreč za nezakonito razlikovanje med zavarovanci iz 18. in 21. člena ZPIZ-2 in zavarovanci, pri katerih se uporablja tretji odstavek 86. člena ZPIZ-2. Podana je kršitev načela enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS. Tožnica je oseba z dolgo zaposlitveno dobo, ki je bila na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi vključena v pokojninsko in invalidsko zavarovanje in bila kasneje nosilka samostojne podjetniške dejavnosti. Zdravstveni razlog je bil tisti, zaradi katerega je tožena stranka štela, da je tožnica zavarovana na podlagi 21. člena ZPIZ-2. Gre za subjektivno okoliščino, ki pa je ne moreš preprečiti niti se ji izogniti. Če se primerjata dve osebi, ki sta uvrščeni v III. kategorijo invalidnosti, pa ima ena pravico do razporeditve na druga dela in naloge, druga oseba pa te pravice nima, razlikovanje glede povišanja dodatka za 30 % ni skladno z določbo 14. člena Ustave RS. Invalid, ki nima možnosti, da se ga premesti na drugo ustrezno delovno mesto iz razlogov, ki niso na njegovi strani, ne sme biti obravnavan drugače, kot ostali invalidi, kar pomeni, da ne sme biti prikrajšan v svojih pravicah. Tožnica je tudi že v postopku pred sodiščem prve stopnje predlagala prekinitev postopka in sprožitev zahteve za presojo ustavnosti in zakonitosti šestega odstavka 86. člena ZPIZ-2. Omenjena določba je nesorazmerna tudi iz razloga določb 50. in 52. člena ZPIZ-2, ki nalaga državi obveznost, da pravno poskrbi za invalide, njihove pravice in jim skuša čimbolj približati življenje, ki je enakovredno osebam brez invalidnosti. Tožnica tudi pritožbenemu sodišču predlaga, da prekine postopek in začne pred Ustavnim sodiščem postopek za presojo šestega odstavka 86. člena ZPIZ-2 ali pa da neposredno uporabi določbe Ustave in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Priglaša tudi stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)(2) pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 26. 11. 2015, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 8. 10. 2015. Z omenjeno odločbo je bila tožnici priznana pravica do delnega nadomestila v znesku 323,39 EUR na mesec od 19. 8. 2015 dalje.

6. V zadevi je sporna odmera delnega nadomestila. Tožena stranka je namreč nadomestilo odmerila v višini 50 % invalidske pokojnine, ki bi tožnici pripadala na dan nastanka invalidnosti. Tožnica pa uveljavlja povečanje tega nadomestila za 30 %.

7. Iz dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in pa iz pisne dokumentacije v spisu je razvidno, da je bila tožnica z odločbo št. ... z dne 27. 8. 2015 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji je bila priznana pravica do dela na drugem delu z omejitvami: brez dela, kjer je potrebno pogosto angažiranje grobe moči rok, brez dela z levo zgornjo okončino nad 70 stopinj odročitve ali predročitve, s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno oziroma 20 ur tedensko od 19. 8. 2015 dalje. Nadalje je bilo še odločeno, da bo o pravici in višini delnega nadomestila odločeno s posebno odločbo. Na podlagi omenjene odločitve sta bili izdani izpodbijani odločbi tožene stranke. Tožnici so bile pravice iz invalidskega zavarovanja priznane ob ugotovitvi tožene stranke, da ob nastanku invalidnosti ni bila vključena v obvezno zavarovanje, temveč je šlo za t.i. pasivno zavarovanje. Skladno z 21. členom ZPIZ-2 so namreč osebe, ki so bile obvezno zavarovane, zavarovane za invalidnost, ki je posledica bolezni oziroma poškodbe zunaj dela tudi po prenehanju obveznega zavarovanja, če ob nastanku invalidnosti izpolnjujejo predpisano pokojninsko dobo za pridobitev teh pravic in niso uživalci starostne, predčasne ali invalidske pokojnine.

8. Tožnica je sicer v postopku pred sodiščem prve stopnje navajala, da naj bi bila obvezno zavarovana na podlagi 18. člena ZPIZ-2, kjer je urejeno obvezno zavarovanje na podlagi drugega pravnega razmerja. Skladno s prvim odstavkom 18. člena se obvezno zavarujejo osebe, ki v okviru kakšnega drugega pravnega razmerja opravljajo delo, razen če so uživalci pokojnine oziroma opravljajo začasno in občasno delo dijakov in študentov v skladu s predpisi, ki urejajo to delo. Iz podatkov v upravnem spisu ne izhaja, da bi bila tožnica v matično evidenco prijavljena na omenjeni pravni podlagi, razen tega pa kot to pravilno poudarja že sodišče prve stopnje v primeru, da bi šlo za zavarovanje na podlagi drugega pravnega razmerja, tožnica kot invalid III. kategorije invalidnosti ne bi mogla pridobiti pravic iz invalidskega zavarovanja. V drugem odstavku 69. člena ZPIZ-2 je namreč določeno, da zavarovanci iz 18. člena tega zakona pridobijo pravice iz invalidskega zavarovanja le na podlagi I. kategorije, v primeru razvrstitve v II. kategorijo pa le pravico do poklicne rehabilitacije. Ker tožnica s pritožbo omenjene ugotovitve sodišča prve stopnje (da gre v primeru tožnice za zavarovanko po 21. členu ZPIZ-2) niti ne izpodbija, zato tudi pritožbeno sodišče sprejema omenjeno ugotovitev sodišča prve stopnje.

9. Za odločitev v zadevi je torej odločilen odgovor na vprašanje, ali ima tožnica kot zavarovanka po 21. členu ZPIZ-2, pravico, da se ji že odmerjeno delno nadomestilo, poveča še za 30 %.

10. Glede odmere delnega nadomestila je potrebno uporabiti 86. člen ZPIZ-2, kjer je v 1. alineji drugega odstavka določeno, da se delno nadomestilo odmeri v odstotku, ki ustreza skrajšanju polnega delovnega časa, od invalidske pokojnine, ki bi zavarovancu pripadala na dan nastanka invalidnosti in sicer v višini 50 %, ko zavarovanec dela s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno oziroma 20 ur tedensko. Glede povečanja odmernega odstotka pa je v 1. alineji tretjega odstavka določeno, da se delno nadomestilo, odmerjeno po drugem odstavku 86. člena ZPIZ-2, poveča za 30 % v primeru, če zavarovanec ni več zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela in začne delati na drugem delovnem mestu. Skladno s šestim odstavkom 86. člena ZPIZ-2 se zavarovancu iz 15., 16., 17., 18., 19., 21. in 25. člena tega zakona, delno nadomestilo odmeri v višini, določeni v drugem odstavku tega člena (kar pomeni brez povečanja po tretjem odstavku istega člena).

11. Glede izplačevanja delnega nadomestila pa je potrebno uporabiti tudi določbo 2. alineje prvega odstavka 123. člena ZPIZ-2, kjer je določeno, da se delno nadomestilo odmerjeno po šestem odstavku 86. člena tega zakona (kot je bilo to tudi v primeru tožnice) izplačuje zavarovancu iz 21. člena tega zakona (pasivno zavarovanje) od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja in še za šest mesecev nazaj, vendar največ od nastanka invalidnosti.

12. Glede na navedene določbe za priznanje in odmero delnega nadomestila zavarovancu po 21. členu ZPIZ-2 ni določen pogoj, da zavarovanec začne opravljati delo s krajšim delovnim časom od polnega, kot je to zahtevano za druge zavarovance (prvi odstavek 122. člena ZPIZ-2). V sporni zadevi tožnica ni začela opravljati dela na drugem delovnem mestu s krajšim delovnim časom in z omejitvami kot so ji bile priznane z odločbo z dne 27. 8. 2015, temveč je od 24. 4. 2012 dalje prijavljena pri Zavodu RS za zaposlovanje, kar izhaja tudi iz njene zahteve za priznanje pravice do delnega nadomestila z dne 1. 9. 2015, ki se nahaja v dokumentaciji upravnega spisa in pa iz potrdila, ki ga je k tej zahtevi priložila tožnica in ki ga je izdal Zavod RS za zaposlovanje 1. 9. 2015. To pa pomeni, da tudi njen pravni položaj ni enak pravnemu položaju zavarovancev, ki jim je delno nadomestilo odmerjeno po tretjem odstavku 86. člena ZPIZ-2. 13. Glede na navedeno je torej tožena stranka nadomestilo utemeljeno odmerila na podlagi šestega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 86. člena ZPIZ-2 v višini 50 % od invalidske pokojnine, ki bi tožnici pripadala na dan nastanka invalidnosti. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da naj bi bila določba šestega odstavka 86. člena ZPIZ-2 v delu, ki se je nanašal na zavarovance iz 21. člena ZPIZ-2 neustavna, pa pritožbeno sodišče poudarja, da ima zakonodajalec široko polje proste presoje. V primeru pasivnega zavarovanja zakon rešuje primere, ko je bil nekdo v preteklosti dalj časa vključen v obvezno zavarovanje, kasneje pa statusa aktivnega zavarovanca nima več, ker je prekinil delovno razmerje, prenehal opravljati samostojno dejavnost oziroma je izgubil lastnost, na podlagi katere je bil vključen v obvezno zavarovanje. Če pri taki osebi nastane invalidnost kot posledica bolezni ali poškodbe izven dela in je ta oseba dopolnila potrebno gostoto pokojninske dobe, se šteje, da je invalidsko zavarovana za prej omenjena tveganja(3). Zakonodajalec je torej drugače uredil pravne položaje pasivnih zavarovancev od tistih, ki so vključeni v zavarovanje in ki začnejo opravljati delo s krajšim delovnim časom ter z omejitvami na drugem delovnem mestu. Ker tožnica, ki je prijavljena na Zavodu RS za zaposlovanje ni začela delati s temi omejitvami, v tem primeru torej tudi ni upravičena do povečanja delnega nadomestila še za 30 %, temveč je upravičena do odmere nadomestila v višini 50 % njene invalidske pokojnine. V tem primeru je tako razlikovanje dopustno, kar pomeni, da so neutemeljene pritožbene navedbe, da je taka ureditev v nasprotju z ustavo. Pritožbeno sodišče zato ni sprejelo predloga tožnice, da bi začelo postopek za presojo omenjene določbe pred Ustavnim sodiščem RS. Nenazadnje je tudi že Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-1)(4) v šestem odstavku 93. člena imel podobno določbo glede odmere delne invalidske pokojnine (ki je sedaj preimenovana v delno nadomestilo) za zavarovance iz 29. člena ZPIZ-1, torej ko gre za primer pasivnega zavarovanja.

14. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

15. Ker je bila pooblaščenki tožnice z odločbo Bpp 502/2016 z dne 20. 10. 2016 priznana brezplačna pravna pomoč za vložitev pritožbe, je pritožbeno sodišče upoštevaje prvi odstavek 154. člena ZPP odločilo, da stroški pritožbe bremenijo proračun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

(1) Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami.

(2) Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.

(3) Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju s komentarjem, GV, Inštitut za delovna razmerja, Ljubljana, 2000, str. 189. (4) Ur. l. RS, št. 106/99.