Jedro

V konkretnem primeru tožnica (upravnica) tudi po pozivu sodišča nesklepčnosti tožbe ni odpravila. V celoti so izostale trditve o načinu delitve stroškov med etažne lastnike.

Neopredeljeno sklicevanje upravnice na račune, ob siceršnji pomanjkljivi trditveni podlagi, ni dovolj za utemeljenost zahtevka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 89204/2013 z dne 31. 5. 2013 razveljavi tudi v prvem in tretjem odstavku izreka sklepa in se tožbeni zahtevek zavrne.

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnica iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi tožnice ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma da sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi zahtevku tožnice in zadevni sklep o izvršbi obdrži v celoti v veljavi, s stroškovno posledico. Navaja, da je sodišče prve stopnje protispisno ugotovilo vsebino vlog tožeče in tožene stranke (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) in kršilo drugi odstavek 214. člena ZPP glede priznanja navedb. Iz tožničine vloge je razvidno, da je upravnica večstanovanjske stavbe, kjer ima toženka stanovanje, in da v predmetnem postopku vtožuje stroške po opredeljenih računih, s katerimi so zaračunani stroški upravljanja, deratizacija, vzdrževanje kotlovnice, košnja, skupna elektrika in mesečna akontacija ogrevanja. Toženka je dejansko podala zgolj pavšalen in nerelevanten ugovor. Toženka sploh ni nasprotovala računom, ampak je nasprotovala terjatvi glede stroškov ogrevanja po dejanski uporabi, ki pa jo v predmetnem postopku tožnica ne vtožuje, vtožuje zgolj plačilo akontacije ogrevanja. Tožnica je opredelila, da se tudi v primeru, če je med ogrevalno sezono poraba manjša, mesečna akontacija plačuje enako, česar toženka ni prerekala. Toženka ni uveljavljala, da ni dolžna, ampak da ni dolžna plačati tako visokih stroškov. Tožnica je preplačilo upoštevala kot dobropis pri rednem (nevtoževanem) dolgu toženke. Izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Na vse navedbe toženke iz ugovora zoper sklep o izvršbi je tožnica odgovorila z dopolnitvijo tožbe in ni mogoče sprejeti zaključkov, da tožnica kakšnih relevantnih dejstev ni prerekala. Sodišče kot del trditvene podlage upošteva tudi trditve, ki jih je tožnica kot upnica navedla v predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine (tako II Cpg 354/2014). Tožnica je v predlogu za izvršbo navedla, da terjatev vtožuje na podlagi računov, ki jih je citirala, navedla je zneske in datume zapadlosti in te še enkrat opredelila in se na njih sklicevala v dopolnitvi tožbe (ter jih tudi priložila), v kateri je navedla, kaj vse je predmet oziroma vsebina računov. Specifikacija terjatev tožnice je nedvomno podana v citiranih računih. Sodišče je posledično kršilo 212. člen ZPP. Tožnica je v tako sestavljenih vlogah, ki skupaj tvorita tožbo, identificirala svoj zahtevek po posamezni postavki. Če je sodišče menilo, da je takšna opredelitev zahtevka in sklicevanje na posamezne postavke v posameznem računu ni dovolj konkretizirana, da bi bilo mogoče odločati o višini terjatve po posameznih postavkah, bi moralo v okviru materialno procesnega vodstva pozvati tožnico za postavitev ostalih nespornih postavk po višini. Tožnica je v postopku pred sodiščem prve stopnje nastopala brez pravnega pooblaščenca. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo z opredelitvijo, da je zahtevek nesklepčen. Kršilo je 30. člen SZ-1 in 197. člen OZ. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je bila vročena toženki, ki pa nanjo ni podala odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodba, s katero je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Sodišče prve stopnje je materialnopravno pravilno presodilo, da je tožba nesklepčna. S tem v zvezi je bistvena obrazložitev sodišča prve stopnje, da tožnica (upravnica) stroškov ni konkretizirala. Sodba sodišča prve stopnje razloge o odločilnih dejstvih ima in je pritožbeni očitek o nasprotnem neutemeljen.

7. Upravnik mora pojasniti, na kakšen način je prišel do izračuna zneska, ki odpade na lastnika po posamezni vtoževani postavki. Za sklepčnost tožbe zadošča, da upravnik v tožbi navede, katere stroške vtožuje, za katero obdobje in način delitve stroškov med etažne lastnike(1).

8. Tem zahtevam tožnica ni zadostila. V konkretnem primeru tožnica (upravnica) tudi po pozivu sodišča nesklepčnosti tožbe ni odpravila. V celoti so izostale trditve o načinu delitve stroškov med etažne lastnike, teh tudi ni v predlogu za izvršbo, ki ga posebej izpostavlja pritožnica.

9. Pritožnica se neutemeljeno zavzema, da del tožbenih navedb predstavljajo tudi dokazi (konkretno računi v prilogah). Ni namreč naloga sodišča, da samo iz prilog razbira načine obračuna in višino posameznih stroškov, četudi bi to lahko storilo. To je naloga tožnice, zato neopredeljeno sklicevanje upravnice na račune, ob siceršnji pomanjkljivi trditveni podlagi, ni dovolj za utemeljenost zahtevka(2).

10. Ob povedanem se za neodločilno izkaže 7. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, ki obravnava (ne)prerekana dejstva in s tem v zvezi uveljavljane (relativne) bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Odgovoriti je zgolj, da ugovori toženke lahko vplivajo le na utemeljenost tožbenega zahtevka kot posledico dokaznega postopka in ne na sklepčnost tožbe(3). Tožnica uveljavlja tudi relativno bistveno kršitev določbe 212. člena ZPP. Razumeti je, da smiselno uveljavlja, da je njena tožba sklepčna, kar pa ne drži. Tudi sicer relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka v sporih majhne vrednosti niso zakonsko upošteven pritožbeni razlog.

11. Glede na to, da je bil tožbeni zahtevek zavrnjen iz razloga nesklepčnosti, tudi ni potrebna dodatna obravnava pritožbenih navedb, ki zadevajo plačilo akontacije ogrevanja. Očitka, da pred sodiščem prve stopnje ni imela pooblaščenca, pa pritožnica, ki jo v pritožbenem postopku zastopa pooblaščenka, ne izpelje, zato dodatna obravnava ni potrebna, ob tem, da je tožnica sama navedla, da je upravnica, torej se profesionalno ukvarja z dejavnostjo.

12. Sodišče prve stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

14. V skladu s petim odstavkom 458. člena ZPP je v zadevi odločil sodnik posameznik.

Op. št. (1): Primerjaj odločbi VSRS III Ips 13/2012, III Ips 5/2012, odločbo VSL I Cp 3445/2014. Op. št. (2): Primerjaj 10. točko obrazložitve III Ips 5/2012. Op. št. (3): Primerjaj odločbi VSRS III Ips 13/2012, III Ips 5/2012.