Jedro

Ob iztrošenosti avtomobila zaradi starosti kot objektivizirani postavki, na katero je kupec vozila lahko računal, ni mogoče uporabiti določb ZOR (čl. 482/1) o skriti napaki, ker je kmalu po nakupu bilo treba avto generalno popraviti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da mora tožniku plačati tolarsko protivrednost zneska 3.500 DEM po borznem tečaju, veljavnem na dan izdaje sodbe (27.2.1992) z zamudnimi obrestmi od 1.4.1991 do 27.2.1992 po obrestni meri, po kateri so se obrestovale vpogledne devizne hranilne vloge v DEM, od 27.2.1992 dalje, vse do plačila, pa zakonitne zamudne obresti po zakonu o obrestni meri. Pritožbi tožene stranke proti takšni sodbi je sodišče druge stopnje delno ugodilo in sodbo tako spremenilo, da je tožencu naložilo, da mora tožniku plačati tolarsko protivrednost 3.500 DEM po srednjem tečaju banke Republike Slovenije, višji zahtevek iz tega naslova pa je zavrnilo. V ostalem je pritožbo zavrnilo kot netuemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Toženec proti tej sodbi vlaga revizijo iz razlogov 1. in 3. točke 1. odstavka 385. člena ZPP in predlaga, naj revizijsko sodišče sodbi nižjih sodišč razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Kljub delni spremembi sodbe sodišča prve stopnje zadeva ni zakonito razrešena. Na pritožbene navedbe o bistvenih kršitvah določbah pravdnega postopka ni v celoti dogovorjeno. O drugem podrejenem zahtevku ni odločeno (bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 354. člena v zvezi s členom 2/2 ZPP) Gre tudi za prekoračitev tožbenega zahtevka, saj je glede obresti tožniku priznano več kot je zahteval. Ugotovljeno dejansko stanje omogoča dejansko in tudi pravno presojo, da je pri okvarah pogonskega agregata osebnega avtomobila šlo za skrito napako v smislu določbe 1. odstavka 482. člena ZOR. Pri tem revizija opozarja na izpoved P.J., predlaga pa tudi angažiranje izvedenca avtomehanične stroke, ki bi z ustreznim pojasnilom in potrditvijo obstoja skrite napake omogočil pravilno uporabo materialnega prava.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Dva ali več tožbenih zahtevkov, ki so v medsebojni zvezi, lahko uveljavlja tožnik z eno tožbo tudi tako, da naj sodišče ugodi naslednjemu zahtevku, če spozna, da tisti zahtevek, ki ga uveljavlja pred njim, ni utemeljen (2. odstavek 188. člena ZPP). Podrejena zahtevka sta bila v obravnavanem primeru postavljena pogojno. Če ne obvelja glavni, naj se ugodi prvemu podrejenemu, če ne obvelja prvi podrejeni, naj se ugodi drugemu. Če bi bilo ugodeno glavnemu zahtevku na plačilo 3.500 DEM, o podrejenih zahtevkih ne bi bilo mogoče odločati; ker pa je bil glavni zavrnjen in je bilo ugodeno prvemu podrejenemu, ni bilo potrebe po odločanju o drugem podrejenem tožbenem zahtevku. Zato uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 354. člena v zvezi z 2. odstavkom 2. člena ni podana.

Glede revizijske trditve o prekoračitvi tožbenega zahtevka obvelja določba 2. odstavka 385. člena ZPP. Revizija je namreč zaradi prekoračitve tožbenega zahtevka dopustna samo, če je bila ta kršitev storjena šele v postopku pred sodiščem druge stopnje. Ne glede na siceršnjo dvomljivost revizijske teze o prekoračitvi tožbenega zahtevka podatki spisa ne omogočajo sklepanja, da bi sodišče druge stopnje zagrešilo očitano kršitev; že sodišče prve stopnje je namreč ob ugoditvi prvemu podrejenemu tožbenemu zahtevku glede zamudnih obresti odločilo, da tečejo po obrestni meri za vpogledne devizne hranilne vloge za čas od 1.4.1991 do 27.2.1992. Obe sodišči sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. O skriti napaki po določbi 1. odstavka 482. člena ZOR je mogoče govoriti tedaj, ko se pokaže, da ima kupljena stvar takšno napako, ki je z običajnim pregledom pri prevzemu stvari kupec ni mogel opaziti. Uporaba omenjenega pravnega pravila torej terja pojasnitev ustreznih okoliščin, ki se nanšajo na kupljeno stvar, njene lastnosti, voljo in izjave strank ob sklepanju pogodbe, na izročitev, na okolnosti v zvezi z uporabo kupljene stvari po izročitvi in na naravo odkrite napake. Ugotovljena dejanska podlaga daje ustrezne odgovore, ki so na nižjih stopnjah omogočili dokazno oceno o tem, da je generalno popravilo avtomobilskega motorja bilo potrebno zaradi njegove iztrošenosti in ne glede na morebiti neustrezno vgrajeno oljno črpalko. Pri tem pa sta starost vozila in število prevoženih kilometrov objektivizirani postavki, nesporno znani ob nakupu (menjavi vozil). Revizijska graja materialnega prava torej v resnici predstavlja grajo na nižjih stopnjah sprejete dokazne ocene, kar pa glede na določbo 3. odstavka 385. člena ZPP ne more biti predmet revizije. Ob tem revizija s ponavljanjem že v pritožbi predlagane dopolnitve dokazovanja z izvedencem avtomehanske stroke celo direktno uveljavlja sicer nedopustno revizijsko novoto. Obvelja torej sklepanje sodišča druge stopnje, da gre "za primer, ko je avtomobil prenehal delovati zaradi iztrošenosti, da bi na to dejstvo lahko toženec sam računal in da v tej zvezi tožnik ni tožencu zatrjeval takšnih lastnosti vozila, na katerih podlagi bi bilo mogoče računati, da bo lahko avto brezhibno deloval".

Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (eventualna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP), jo je bilo treba zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP in ZOR na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).