Jedro

Ob ugotovitvi prvega sodišča, da tožnik kljub utrpeli poškodbi v letu 1999 vse do predmetnega škodnega dogodka ni imel nikakršnih težav s kolenom, niti ni bilo potrebno nobeno zdravljenje, predhodnih nemih degenerativnih sprememb ni mogoče šteti kot pravno relevanten sovzrok v tem postopku ugotovljene tožnikove škode, ki jo je utrpel v predmetnem škodnem dogodku.

Kadar niti za sodišče niti za stranke ni sporno, kdo je tožeča in kdo tožena stranka, napačna označba katere od strank ne more imeti usodnih procesnih posledic.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku odškodnino v višini 6.574,24 EUR z zakonskimi obrestmi, kot je to podrobneje navedeno v izreku sodbe. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, toženi stranki pa naložilo, da tožniku povrne pravdne stroške. S popravnim sklepom pa je prvo sodišče svojo prej navedeno sodbo popravilo v uvodu in izreku tako, da je pravilno opredelilo naziv tožene stranke.

Proti obema odločbama je tožena stranka vložila pritožbi. V obeh pritožbah uveljavlja vse dovoljene pritožbene razloge, pri čemer predlaga razveljavitev popravnega sklepa in zavrženje tožbe.

V pritožbi proti popravnemu sklepu navaja, da je sodišče preko popravnega sklepa odpravljalo napake pri vsebinskem odločanju, ne pa le popravljalo očitne pisne pomote. V konkretnem primeru je bil tožbeni zahtevek naperjen zoper neobstoječo pravno osebo, tega tožbenega zahtevka tožeča stranka ni nikoli popravila, sodišče pa takšne pomanjkljivosti ne more popravljati preko popravnega sklepa. Pravne osebe, ki je navedena v izreku ni več in zato sodišče ne more učinkov sodbe skozi popravni sklep razširjati na drugo pravno osebo, pa tudi, če gre za pravnega naslednika prvotno tožene stranke. V vsem navedenem vidi pritožba kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, kot tudi kršitev iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 328. členom ZPP, kar naj bi vplivalo na pravilnost in zakonitost sklepa.

V pritožbi zoper sodbo pa tožena stranka prav tako sodbo izpodbija zato, ker tožena stranka, kot je navedena v sodbi ne obstaja. Tožena stranka, kot je navedena v sodbi, je namreč zaradi pripojitve prenehala obstajati, prava tožena stranka pa je lahko le njen univerzalni pravni naslednik. Tožnik tožbe izrecno ni popravil in je v predlaganem izreku oznaka tožene stranke ostala nespremenjena. Ta napaka tudi ni bila popravljiva, ker je tožnika zastopal odvetnik in ga prvo sodišče tudi ni bilo dolžno pozvati, da naj tožbo popravi. V nadaljevanju pa pritožba graja tudi prvostopno stališče o tem, da tožnik ni v ničemer soprispeval k nastanku škodnega dogodka. V tej zvezi graja dokazno oceno prvega sodišča in vztraja pri svojih dotedanjih trditvah, da je do dogodka prišlo tudi zaradi tožnikove nepazljivosti, ker je stopil na vrata kokošnjaka, torej na del, kamor ne bi smel stopiti. Meni, da je tožnikov soprispevek 20 %. Nadalje tožena stranka meni, da bi bilo treba odškodnino zaradi pomanjkanja vzročne zveze bistveno znižati. Sodišče bi namreč moralo pri določitvi zneska odškodnine upoštevati tožnikove predhodne degenerativne spremembe, kar nenazadnje izhaja tudi iz mnenja izvedenca. Po mnenju pritožbe je glede vprašanja sovzročnosti sodna praksa z redkimi izjemami enotna in upošteva vpliv degenerativnih sprememb k nastanku škode. Pri tem se tožena stranka sklicuje na določene sodne odločbe, ki jih citira. Izpodbija tudi stroškovno odločitev, ker meni, da so tudi zaradi zavrnjenega dela zahtevka nastali določeni stroški. Vrednost spora pri celotnem vtoževanem znesku znaša 500 točk po Odvetniški tarifi, vrednost spora pri upoštevanju prisojenega zneska pa le 400 točk. Nejasen naj bi bil tudi izrek o pričetku teka zamudnih obresti od prisojenih pravdnih stroškov.

Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi proti popravnemu sklepu Tožnik je res vložil tožbo proti Z. h. S. d.d., C., torej proti pravni osebi, ki sedaj več ne obstaja. Vendar pa je tožena stranka v odgovoru na tožbo, ko je v točki 1 odgovora na tožbo sodišču sporočila, da je v tožbi označena tožena stranka prenehala obstajati zaradi pripojitve, izrecno izjavila, da vstopa v pravdo kot njena pravna naslednica pod nazivom A. S., Z. d. d.d., L. ...K. Vse od tedaj dalje je pravda tekla med tožnikom in pritožnico z označbo, kot je tožena stranka vpisana v sodni register. Dosledno je tako v svojih vlogah označeval toženo stranko tudi tožnik, pa tudi sodišče je v procesnih sklepih in v vabilih označevalo pravilno toženo stranko. Zapis naziva tožene stranke v uvodu sodbe in njenemu izreku je tako dejansko posledica očitne pisne pomote v navedbi imena oziroma naziva tožene stranke in ne sprememba odločitve. Prvo sodišče je torej imelo v določbi 1. odstavka 328. člena ZPP podlago za izdajo popravnega sklepa in z njegovo izdajo ni v ničemer kršilo postopkovnih določb. Pritožba proti popravnemu sklepu zato ni utemeljena.

O pritožbi proti sodbi Res je, da tožnik v tožbi ni pravilno označil tožene stranke, vendar pa je tožena stranka vložila odgovor na tožbo s pravilnim nazivom kot pravna oseba. Sam nepravilen zapis v uvodu tožbe (zapis tožene stranke v samem tožbenem zahtevku je nepotreben in brezpredmeten) pa ni nujno odločilen. Pomembno je predvsem, kako sta opredelitev stranke razumela sodišče in tožena stranka. Napaka pri zapisu imena in naslova prebivališča te ali one stranke oziroma njena opredelitev ne more vselej povzročiti napake, ki bi imela za posledico bistveno kršitev postopka. Kadar niti za sodišče, niti za stranke ni sporno, kdo je tožeča in kdo tožena stranka, potem napačna označba katere od strank ne more imeti usodnih procesnih posledic. Odpraviti jo je mogoče s pravilno označbo stranke, pri čemer je bistveno, da ne gre za spremembo osebe stranke, ampak le za drugačno označbo osebe, ki je že ves čas stranka postopka, ki je to vseskozi vedela in v skladu s to vlogo tudi ravnala ter se udeleževala postopka. V konkretnem primeru identiteta tožene stranke niti za tožnika, niti za toženo stranko, niti za sodišče, ni bila sporna (glej tudi odločbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 701/2004). Dodati je še, da je bila tožba vložena dne 3.3.2006, torej pred uveljavitvijo novele Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D). Ta zakon v 4. odstavku 130. člena določa, da se določba 2. odstavka 108. člena zakona ne uporablja, če je bila vloga vložena pred uveljavitvijo zakona. Čeprav je torej tožbo, v kateri je napačno opredeljena tožena stranka vložil odvetnik, bi ga moralo sodišče pozvati, da vlogo ustrezno popravi. To pa v konkretnem primeru ni bilo potrebno in ni pomembno, ker je sama tožena stranka tožbeno pomanjkljivost sanirala s pravilno opredelitvijo svojega naziva v odgovoru na tožbo, v katerem je izrecno zapisala, da vstopa namesto označene tožene stranke kot njena pravna naslednica. Nenazadnje pa je opozoriti, da je tožena stranka z nazivom A. S, Z. d.d., K, tudi vložila pritožbo proti sodbi, v kateri je bila kot tožena stranka navedena Z. h. S. d.d., C., L. Tudi v pritožbenem postopku se je torej pritožnica prepoznala kot pravdna stranka in subjekt tega pravdnega postopka. V zvezi s pomanjkljivim nazivom tožene stranke v tožbi torej niso podane v pritožbi očitane bistvene kršitve določb postopka in zato v tem delu pritožba ni utemeljena.

Pritožba pa tudi neutemeljeno graja prvostopno odločitev v zvezi s temeljem zahtevka oziroma zatrjevanim soprispevkom tožnika k nastanku škodnega dogodka. Prvo sodišče je povsem jasno in prepričljivo utemeljilo svojo odločitev v zvezi s temeljem zahtevka, nobenih nejasnosti in neskladij ni najti v razlogih prvostopne sodbe, kot tudi ne očitanih protispisnosti. Po prvostopnem sodišču ugotovljeno dejansko stanje pritožbeno sodišče v celoti sprejema. V izogib ponavljanju se tudi v celoti sklicuje na prvostopne razloge, v katerih je vsebovan odgovor na vse zadevne pritožbene trditve. V čem naj bi bilo tožnikovo ravnanje protipravno oziroma krivdno, tudi če je, upoštevajoč vse možne okoliščine, namesto na obod kokošnjaka stopil na njegova vratca, pritožba opredeljeno ne pojasni.

Pritožbeno sodišče sprejema tudi pravno stališče prvega sodišča v zvezi z vprašanje sovzročnosti oziroma upoštevanja vpliva degenerativnih sprememb na nastanek škodnih posledic in posledično višino odškodnine. Ob ugotovitvi prvega sodišča, da tožnik kljub utrpeli poškodbi v letu 1999 vse do predmetnega škodnega dogodka ni imel nikakršnih težave s kolenom, niti ni bilo potrebno nobeno zdravljenje, predhodnih nemih degenerativnih sprememb ni mogoče šteti kot pravno relevanten sovzrok v tem postopku ugotovljene tožnikove škode, ki jo je utrpel v predmetnem škodnem dogodku. Res je, da je v sodni praksi, zlasti starejši, ki jo citira tudi pritožba, najti drugačna stališča, vendar upoštevajoč novejše sodne odločbe, citirane v razlogih izpodbijane sodbe, ni mogoče šteti, da je stališče, kot ga je zavzelo prvo sodišče v razlogih izpodbijane sodbe odstop od uveljavljene sodne prakse. S stališčem prvostopnega sodišča o tem vprašanju pa se pritožbeno sodišče strinja. Če tožnik pred obravnavanim škodnim dogodkom ni imel nikakršnih zdravstvenih težav, je upravičen do celotne odškodnine za škodo, ki jo je v tem škodnem dogodku utrpel. Po presoji pritožbenega sodišča pa je prvo sodišče tudi ustrezno ovrednotilo višino odškodnine za utrpelo nepremoženjsko škodo po posameznih vtoževanih postavkah in prisojeni znesek odškodnine predstavlja ustrezno denarno zadoščenje, pri čemer prisojeni zneski ne odstopajo upoštevno od zneskov odškodnine, kot jih sodna praksa prisoja v podobnih primerih.

Pravilna je tudi stroškovna odločitev. Tožnik je že glede na vtoževani znesek v primerjavi s prisojenim praktično v celoti uspel v postopku, še toliko bolj pa bi to veljalo, če bi sodišče pri stroškovni odločitvi upoštevalo v praksi večkrat uporabljen kriterij uspeha v pravdi upoštevajoč posebej temelj in posebej višino zahtevka. V takšni situaciji je zato prvo sodišče pravilno uporabilo določbo 3. odstavka 154. člena ZPP, ko je štelo, da zaradi zavrnjenega dela zahtevka niso nastali posebni stroški. Kot posebne stroške namreč nedvomno ni mogoče šteti vpliv vrednosti spora na število odvetniških točk, od katerih se obračunavajo odvetniške storitve, to pa v konkretnem primeru zlasti ne zato, ker je prvotno višino vrednosti spora povzročila sama tožena stranka s tem, da je akontacijo nakazala šele po vložitvi tožbe. Tudi izrek o pričetku teka zamudnih obresti od prisojenega zneska pravdnih stroškov je dovolj jasen. Navedeno je, da je pravdne stroške dolžna tožena stranka plačati v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Jasno je, da zamuda nastane po izteku izpolnitvenega roka.

Glede na vse navedeno pritožbi nista utemeljeni in ju je zato pritožbeno sodišče zavrnilo.