Jedro

Na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi s prvim odstavkom 424. člena ZKP tudi v postopku zaradi prekrška velja pravilo, da se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, preizkus pa je mogoč le, če je očitek določen in konkretiziran.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. D.M. je bil s plačilnim nalogom Policijske postaje Postojna z dne 23.2.2010, spoznan za odgovornega storitve prekrška po 1. točki prvega odstavka 99.a člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-1). Prekrškovni organ je storilcu izrekel globo 500 EUR.

2. Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga vrhovni državni tožilec zaradi kršitve prvega odstavka 99. člena ZTuj-1 na način določen v 4. točki 156. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Vrhovnemu sodišču predlaga, da spremeni izpodbijani plačilni nalog tako, da spozna D.M. za odgovornega prekrška po 1. točki prvega odstavka 96. člena ZTuj-1. B.

3. Zahteva za varstvo zakonitosti v postopku zaradi prekrška je izredno pravno sredstvo, s katerim lahko vrhovni državni tožilec (drugi odstavek 169. člena ZP-1) izpodbija odločbo, izdano na drugi stopnji oziroma vsako pravnomočno odločbo, če je prekršen ZP-1 ali predpis, ki določa prekršek (prvi odstavek 169. člena ZP-1). Na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi s prvim odstavkom 424. člena ZKP tudi v postopku zaradi prekrška velja pravilo, da se Vrhovno sodišče pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu omeji samo na preizkus tistih kršitev, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. To pomeni, da vložnik določa meje preizkusa izpodbijane pravnomočne odločbe s tem, ko zahteva njen preizkus v celoti ali v posameznem delu, in z uveljavljenimi razlogi iz prvega odstavka 169. člena ZP-1. Preizkus obstoja uveljavljene kršitve iz prvega odstavka 169. člena ZP-1 je mogoč le, če je očitek določen in jasno utemeljen oziroma konkretiziran. Da bi vložnik zadostil tej obveznosti, mora zato predvsem navesti konkretno vsebino očitka, to je okoliščine oziroma ravnanje, ki v posamezni zadevi tvori uveljavljeno kršitev pravne narave.

4. Obravnavana zahteva za varstvo zakonitosti ni povsem jasna glede uveljavljene kršitve 1. točke prvega odstavka 99. člena ZTuj-1 na način določen v 4. točki 156. člena 99 ZP-1. Zahteva je namreč vložena zoper plačilni nalog Policijske postaje Postojna z dne 23.2.2009, s katerim je bil D.M. spoznan za odgovornega prekrška po 1. točki prvega odstavka 99.a člena ZTuj-1. Zatrjevano kršitev utemeljuje vložnik zahteve s povzemanjem določbe 1. točke prvega odstavka 99. člena ZTuj-1, po kateri se z globo od 2.000 do 4.500 EUR kaznuje posameznik, ki omogoči ali pomaga ali poskusi omogočiti ali pomagati tujcu, da vstopi, potuje v tranzitu ali prebiva na ozemlju Republike Slovenije v nasprotju s prvim ali drugim odstavkom 13.a člena tega zakona in zaključi, da v obravnavanem primeru, ne gre za tak dejanski stan, temveč za dejstvo, da je obdolženi vstopil v Republiko Slovenijo s potno listino, katere veljavnost je potekla, torej v nasprotju z določbo 7. člena ZTuj-1 ter ima znake prekrška po 1. točki prvega odstavka 96. člena ZTuj-1. 5. Očitno je, da določba 1. točke prvega odstavka 99. člena ZTuj-1 z izpodbijanim plačilnim nalogom ni bila prekršena, saj je bil storilec spoznan za odgovornega storitve prekrška po 1. točki prvega odstavka 99.a člena ZTuj-1, po kateri se kaznuje z globo od 500 do 1.200 EUR posameznik, ki je državljan države članice Evropske unije, njegov družinski član ali družinski član slovenskega državljana, če vstopi v Republiko Slovenijo brez listine, potrebne za vstop. Iz kratkega opisa prekrška v plačilnem nalogu je razvidno, da je storilcu prekrška, ki je državljan Romunije, torej državljan države članice Evropske unije, potekla veljavnost potne listine, iz obrazložitve vložene zahteve pa ni razvidno, zakaj je navedena pravna opredelitev v obravnavanem primeru napačna.

6. Ob trditvi, da je pravna opredelitev napačna, zahteva z ničemer ne argumentira, zakaj je pravilna pravna opredelitev po 96. členu ZTuj-1 v primerjavi z 99.a členom ZTuj-1. Pravni vidik uveljavljene kršitve, kar predstavlja predmet preizkusa v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, je ob takšni vsebini zahteve povsem nepojasnjen. Vrhovno sodišče zato zahteve za varstvo zakonitosti ne more preizkusiti, ne da bi pravno neopredeljenemu očitku samo dodalo vsebino in s tem preseglo okvir dispozitivnosti iz prvega odstavka 424. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1. 7. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena Zakona o kazenskem postopku v zvezi s 171. členom ZP-1 zavrnilo kot neutemeljeno.