Jedro

Obsojenec sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti le zaradi kršitev zakona, naštetih v prvem odstavku 420. člena ZKP, pri odločanju o zahtevi pa se sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, ki jih uveljavlja vložnik, kar je mogoče le, če je očitek kršitve jasen in določen.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Trebnjem je s sodbo K 71/2008-51 z dne 23. 6. 2008 obsojenko B. K. spoznalo za krivo kaznivega dejanja neplačevanja preživnine po prvem odstavku 203. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter ji izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere ji je določilo kazen štiri mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenka v preizkusni dobi treh let ne bo storila novega kaznivega dejanja in pod posebnim pogojem, da mora oškodovanki K. N. povrniti neplačano preživnino v višini 1.009,22 EUR v štirih mesecih po pravnomočnosti sodbe. S preostalim delom premoženjskopravnega zahtevka je sodišče oškodovanko napotilo na pravdo. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 1169/2009 z dne 2. 2. 2010 obsojenkino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojenki naložili plačilo stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenka zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi navaja, da je Višje sodišče v razlogih sodbe netočno povzelo njen zagovor na glavni obravnavi dne 31. 3. 2009, da je vedela, da mora plačevati preživnino, ker da se je slednje nanašalo na preživnine, ki jih je morala plačevati očetu njenih otrok, ne pa na obtožni predlog K. N., da se je oškodovanka šele tri leta po polnoletnosti odločila, da ji mora plačevati preživnino, da K. N. od leta 2007 živi v zunajzakonski skupnosti s partnerjem, ki jo je dolžan preživljati, česar sodišče ni preverilo, da sodišče ni sledilo njenemu zagovoru, da v treh letih ni prejela niti enega obvestila centra za socialno delo, da oškodovanka izpolnjuje pogoje za preživnino, niti oškodovanka v tem času centru za socialno delo ni sporočila njenega naslova, da ji ni dokazan namen storitve kaznivega dejanja, ter da je ves čas skrbela za svoje otroke, kolikor je bilo v njeni moči. Vrhovno sodišče prosi, da ji pomaga.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ugotavlja, da zahteva v celoti izraža nestrinjanje z dokazno oceno sodišča, kar ne more biti razlog za to izredno pravno sredstvo.

B.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno ter praviloma devolutivno in nesuspenzivno pravno sredstvo, s katerim je po pravnomočno končanem kazenskem postopku mogoče izpodbijati sodno odločbo ali postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitev materialnega ali procesnega zakona. Obsojenec sme izredno pravno sredstvo vložiti le zaradi kršitev zakona, naštetih v prvem odstavku 420. člena ZKP, pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti pa se sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP). To pomeni, da je dolžnost sodišča preizkusiti obstoj le tistih kršitev zakona, ki jih uveljavlja vložnik, to pa je mogoče le, če je očitek kršitve jasen in določen.

5. Meje preizkusa pravnomočne sodbe (odločbe) določa torej vložnik zahteve sam s tem, ko zahteva preizkus v celoti ali v posameznem delu z razlogi (prvi odstavek 420. člena ZKP), ki jih uveljavlja. Čeprav je določba prvega odstavka 424. člena ZKP zelo skopa, je popolnoma jasna, da je preizkus pravnomočne sodbe in odločanje o njej v dispoziciji stranke, kar pomeni, da je sodišče pri odločanju o zahtevi vezano na obseg izpodbijanja (del sodbe) in razloge za izpodbijanje (prvi odstavek 420. člena ZKP). Na predlog zahteve sodišče ni vezano oziroma le toliko, kolikor je pravilno postavljen in je v skladu z uveljavljenimi razlogi. Sodišče namreč tudi takrat, kadar je predlog zahteve napačno formuliran, če zahtevi ugodi, sprejme odločitev, ki je ob upoštevanju razlogov zahteve, ki so bili utemeljeni, v skladu z zakonom.

6. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008, v kateri je podalo podrobno razlago o naštetih vprašanjih in se tudi določno opredelilo, v kolikšni meri mora vložnik zahtevo utemeljiti, da bi zadostil trditvenemu bremenu, navedlo tudi, da dispozitivnost strankam nalaga, da poleg razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP navedejo razloge oziroma okoliščine, ki opredeljujejo in utemeljujejo uveljavljano kršitev zakona. Vložnik je dolžan kršitev zakona, ki jo zatrjuje, razločno pojasniti oziroma utemeljiti. Prav slednje je nujen pogoj za to, da bo sodišče lahko preizkusilo utemeljenost zahteve. Sodišče je pooblaščeno in dolžno preizkusiti obstoj kršitev, zaradi katerih je zahteva dovoljena, če se vložnik na njih določno sklicuje oziroma jih utemeljuje. Pri tem ni dovolj, da se sklicuje le na vrsto oziroma tip kršitve, ne da bi jo konkretiziral in substanciral razloge, iz katerih je bilo pravno sredstvo vloženo. Kolikor vložnik uveljavlja le zakonski razlog, iz katerega je mogoče vložiti zahtevo, ne navede pa kdaj oziroma kje v postopku oziroma v katerem delu sodbe naj bi bila kršitev storjena in ne navede vsebine kršitve, okoliščin oziroma ravnanja, ki tvorijo kršitev, ki jo kot zakonski razlog uveljavlja, sodišče ni dolžno samo preizkušati ali niso bile v postopku oziroma sodbi storjene kršitve takšne vrste, na kakršne se na splošno sklicuje zahteva. To bi pomenilo delovanje po uradni dolžnosti, kar je v nasprotju s konceptom tega izrednega pravnega sredstva, lahko pa tudi z voljo stranke.

7. Obsojenka v laični zahtevi za varstvo zakonitosti nobene od kršitev zakona, ki jih je mogoče uveljavljati s tem izrednim pravnim sredstvom, določno ne opredeli, ampak ponuja lastno oceno dejanskega stanja, ki se razlikuje od tiste v izpodbijani pravnomočni sodbi ter na tej podlagi zavrača odločitev sodišča. 8. Vložnica v zahtevi trdi, da je Višje sodišče v razlogih sodbe netočno povzelo njen zagovor na glavni obravnavi dne 31. 3. 2009, da je vedela, da mora plačevati preživnino, kar da se je nanašalo na preživnine, ki jih je morala plačevati očetu njenih otrok do njihove polnoletnosti, ne pa na obtožni predlog K. N., s čimer nakazuje na kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

9. Vrhovno sodišče ugotavlja, da zatrjevana kršitev ni podana. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 31. 3. 2009 na list. št. 50 spisa izhaja, da je obsojenka v zagovoru izpovedala, da ji je bilo s sodbo Temeljnega sodišča v Ljubljani z dne 11. 12. 1989 naloženo plačevanje preživnine za njene štiri otroke, med drugim tudi za K. N. Na izrecno vprašanje sodnice, ali je vedela, da mora plačevati otrokom preživnino do vsakega dvajsetega dne v mesecu, je obsojenka odgovorila pritrdilno ter v nadaljevanju zaslišanja dodala, da za oškodovanko ni plačevala preživnine, ker si tega ni zaslužila.

10. Vložnica v postopku pred sodiščem prve stopnje ni predlagala, da se opravijo poizvedbe, ali je oškodovanka v času, ko ji je bila dolžna plačevati preživnino živela v zunajzakonski skupnosti, in ali jo je bil njen morebitni zunajzakonski partner sposoben preživljati, zato tega z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more uspešno uveljavljati.

11. Obsojenka v zahtevi obsežno navaja, da se je oškodovanka šele tri leta po polnoletnosti odločila, da ji mora plačevati preživnino, da sodišče ni sledilo njenemu zagovoru, da v treh letih ni prejela niti enega obvestila centra za socialno delo, da oškodovanka izpolnjuje pogoje za preživnino, niti oškodovanka v tem času centru za socialno delo ni sporočila njenega naslova, da je nihče ni obvestil, da je oškodovanka zaključila srednjo šolo ter se vpisala na fakulteto, da center za socialno delo v skladu z zakonom ni storil vsega kar je potrebno za varstvo oškodovankinih pravic, da je bila z oškodovanko v prijateljskih odnosih, dokler ni od nje zahtevala 100 EUR mesečne preživnine, da ji po „materialni plati“ ni dokazan namen storitve kaznivega dejanja ter da je za svoje otroke skrbela po najboljših močeh. Z vsemi temi navedbami vložnica ponuja lastno dokazno oceno, ki se razlikuje od tiste v izpodbijani pravnomočni sodbi ter s tem uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar po drugem odstavku 420. člena ZKP ne more biti podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

C.

12. Vrhovno sodišče v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevanih kršitev ni našlo. Ugotovilo je, da je zahteva v veliki meri vložena zaradi nedovoljenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

13. Glede na izid postopka je obsojenka na podlagi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžna plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti in bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.