Jedro

Ker carinski zakon niti zakon o obrestni meri zamudnih obresti ne določata nobenih izjem glede nastanka zamude in plačila zamudnih obresti, če pride do zamude plačila uvoznih dajatev, objektivne težave zavezanca ne morejo vplivati na nastanek zamude.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke proti odločbi Carinarnice Ljubljana, št. ... z dne 17.2.1993, s katero ji je bilo naloženo plačilo zamudnih obresti za nepravočasno plačano carino in drugih uvoznih davščin za ocarinjeno blago po deklaraciji št. ... z dne 6.9.1991, deklaraciji št. ... z dne 17.9.1991 in računih carinske uprave št. ... in ... v višini 8.763.739 SIT, ki se nanašata na dokončno izvršeno carinjenje začasno uvožene opreme za Z.k. banko P. V obrazložitvi navaja, da tožeča stranka kot zavezanec ni pravočasno poravnala carinskih in drugih uvoznih davščin, zato so ji bile utemeljeno in pravilno zaračunane obresti po 1. in 2. členu zakona o obrestni meri zamudnih obresti (Uradni list RS, št. 14/92). Ker za prepozno poravnane uvozne dajatve od 7.12.1991 do 27.3.1992 obresti niso bile zaračunane, ni bil potreben obračun po odloku o poračunu zamudnih obresti za davke, prispevke, carine in druge uvozne davščine (Uradni list RS, št. 47/92).

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je carinske in druge uvozne dajatve res poravnala z zamudo, vendar zamude ni zakrivila sama, kar bi tožena stranka morala upoštevati. V obravnavani zadevi je šlo za začasen uvoz opreme v zakup za uporabnika iz AP K. Tožeča stranka je prosila toženo stranko za navodilo za rešitev takih in podobnih primerov, vendar le-tega ni prejela (navodilo je bilo izdano šele februarja 1992). Zato se je odločila za dokončno carinjenje uvožene opreme, katero je dala ocariniti 6.9.1991 in 17.9.1991, saj je kupec zagotovil, da bo plačal vse uvozne dajatve. V mesecu novembru 1991 je carinarnica izdala račune za plačilo carine, ker pa tožeča stranka ni prejela plačila kupca, ni takoj poravnala uvoznih dajatev. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je izpodbijano odločbo preizkusilo v okviru tožbenih razlogov.

Tožeča stranka ne izpodbija ugotovitve, da je v obravnavani zadevi carinski zavezanec. Priznava tudi, da je prišla v zamudo s plačilom uvoznih dajatev in tudi višini obračunanih obresti ne ugovarja. Zatrjuje le, da razlogov za zamudo ni zakrivila sama, saj kupec kljub danemu zagotovilu ni pravočasno poravnal svojih obveznosti, zato tudi sama ni mogla pravočasno plačati uvoznih dajatev. Carine in druge uvozne dajatve morajo biti plačane v predpisanem roku. Kadar carine in druge uvozne davščine, ki se zaračunavajo v carinskem postopku, niso plačane v predpisanem roku se zaračunajo zamudne obresti (268. in 269. carinskega zakona, Uradni list SFRJ, št. 10/76, 36/79, 52/79, 12/82, 61/82, 7/84, 25/85, 36/86, 28/88, 40/89, 70/89, 21/90). Toda navedeni zakon niti že citiran zakon o obrestni meri zamudnih obresti, po katerem so bile zaračunane te zamudne obresti, ne določata nobenih izjem glede nastanka zamude in plačila zamudnih obresti, če pride do zamude plačila uvoznih dajatev, zaradi objektivnih težav zavezanca. Zato tudi po mnenju sodišča okoliščine, zaradi katerih je tožeča stranka prišla v zamudo s plačilom uvoznih dajatev, ne morejo vplivati na nastalo obvezo plačila zamudnih obresti, zaradi prepozno plačanih uvoznih dajatev.

Iz navedenih razlogov je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih.

V skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) je sodišče carinski zakon in zakon o upravnih sporih smiselno uporabilo kot republiška predpisa.