Jedro

Po 2. odst. 3. člena, v zvezi s 1. odst. Tar. št. 2 ZST je tožeča stranka kot predlagatelj oziroma v pravdnem postopku tožnik dolžna plačati sodno takso za sodbo opr. št. ... z dne .... Ker pa je zoper sodbo vložila pritožbo, je dolžna tudi za pritožbo plačati sodno takso po 1. tč. 2. odst. 4. člena, v zvezi s 1. odst. Tar.št. 3 ZST.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje glede plačila takse za sodbo in pritožbo v višini 720.000,00 SIT in glede kazenske takse v višini 361.500,00 SIT razveljavi. V ostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena in izpodbijani sklep glede takse za sodbo in pritožbo v znesku 960.000,00 SIT, taksnega opomina v znesku 3.000,00 SIT ter kazenske takse v znesku 480.000,00 SIT potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka kot taksni zavezanec v predpisanem 15 - dnevnem roku od prejeme taksnega opomina ni plačala dolžne takse za sodbo in pritožbo v višini 1.680.000,00 SIT in za taksni opomin v višini 3.000,00 SIT. Zato je na podlagi 5. odst. 7. člena ZST, v zvezi z 29. in 30. členom ZST odločilo, da mora tožena stranka na dolgovano takso plačati še 50 % pribitka v znesku 841.500,00 SIT. Na podlagi določila 30. člena ZST je Agenciji Republike Slovenije za plačilni promet naročilo, da z računa taksnega zavezanca prenese znesek 2.524.500,00 SIT na račun sodnih taks. Zoper sklep se je tožeča stranka zavezanec pravočasno pritožila. Navedla je, da bi moralo sodišče prve stopnje, ker ni bila plačana sodna taksa za predlog za izvršbo, s predlogom ravnati kot z nepopolno vlogo in šteti, da je upnik predlog za izvršbo umaknil. Namesto tega je sodišče prve stopnje nadaljevalo s postopkom in v pravdnem postopku izdalo sodbo. Takse za sodbo ni plačala. Prav tako ni plačala takse za pritožbo, vendar je višje sodišče kljub temu o njej odločalo in izdalo sodbo. Niti okrožno niti višje sodišče ni postopalo po 40. členu ZIZ in s tem kršilo navedeno določilo. Navedel je še, da v primeru, če stranka opravlja pravdna dejanja pred okrožnim sodiščem po pooblaščencu, ki ni oseba iz 3. odst. 87. člena ZPP (odvetnik ali oseba, ki ima pravniški državni izpit), se šteje, da ta dejanja niso bila opravljena. Podpisani M.J. pa ni niti odvetnik niti nima opravljenega pravniškega državnega izpita. Pritožba je delno utemeljena. Tožeča stranka neutemeljeno trdi, da bi moralo izvršilno sodišče, ker sodna taksa za predlog za izvršbo ni bila plačana, šteti, da je skladno s 4. odst. 40 člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) predlog za izvršbo umaknila. Tožnica je namreč vložila predlog za izvršbo dne 17.5.1996, torej v času, ko je veljal še Zakon o izvršilnem postopku (ZIP), ki takšne določbe ni imel. Po 1. odst. 8. člena Zakona o sodnih taksah (ZST) pa neplačilo sodne takse ni ovira za sodni postopek ali opravo posameznega dejanja, če ni v zakonu ali tarifi drugače določeno. Ker v zakonu in tarifi v času vložitve predloga za izvršbo ni bilo določeno drugače, je sodišče prve stopnje pravilno postopalo in obravnavalo predlog za izvršbo. Po pravnomočnosti sklepa z dne 2.7.1996, s katerim je bil zaradi ugovora dolžnika (v tem postopku tožene stranke) razveljavljen sklep o izvršbi v 2. točki izreka, se je začel pravdni postopek. Zato niti Okrožno sodišče v Ljubljani niti Višje sodišče v Ljubljani nista mogli več upoštevati določb ZIZ-a, temveč določilo 1. odst. 8, člena ZST, po katerem neplačilo sodne takse ni ovira za sodni postopek. Tožeča stranka je tako dolžna plačati sodno takso za vse sodne odločbe, ki so bile izdane v posledici vloženega predloga za izvršbo in za pritožbo. Neutemeljene pa so tudi pritožničine trditve, da sodišče ne bi smelo upoštevati opravljenih dejanj zakonitega zastopnika tožeče stranke M.J., ker ta ni odvetnik niti nima opravljenega pravniškega državnega izpita. Tožeča stranka je namreč pravna oseba, ki svojo voljo izraža preko zakonitega zastopnika. Iz podatkov Sodnega registra Okrožnega sodišča v Ljubljani je razvidno, da je zastopnik tožeče stranke M.J. (32. členu ZGD). To pa pomeni, da so vsa dejanja, ki jih je opravil Mustapić Josip, opravljena za tožečo stranko. Določilo 3. odst. 87. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pa se nanaša zgolj na pooblaščence, v kolikor jih stranke v postopkih imajo (prim. 1. odst. 86. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), če je bil predlog za izvršbo vložen pred uveljavitvijo ZPP/99 dne 14.7.1999 (1. odst. 499. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Ker je bil predlog za izvršbo vložen že dne 17.5.1996 in ker je iz podatkov v spisu razvidno, da je tožeča stranka ves čas postopka nastopala sama, določilo 3. odst. 87. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ni bilo kršeno. Po 2. odst. 3. člena, v zvezi s 1. odst. Tar. št. 2 ZST je tožeča stranka kot predlagatelj oziroma v pravdnem postopku tožnik dolžna plačati sodno takso za sodbo opr. št. ... z dne .... Ker pa je zoper sodbo vložila pritožbo, je dolžna tudi za pritožbo plačati sodno takso po 1. tč. 2. odst. 4. člena, v zvezi s 1. odst. Tar.št. 3 ZST. V skladu z 2. odst. 3. člena, v zvezi s 2. točko 2. odst. 4. člena ZST je taksna obveznost tožeče stranke za sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. ... z dne ... nastala, ko ji je bil vročen prepis sodbe dne 12.3.1999 (povratnica pri list. št. 18), za pritožbo pa, ko je dne 19.3.1999 pritožbo vložila (2. točka 2. odst. 4. člena ZST). Iz sodišču vrnjene povratnice, ki je pripeta k listovni številki 33 sodnega spisa, je razvidno, da je tožnica prejela opomin za plačilo takse za sodbo v znesku 480.000,00 SIT in pritožbo v znesku 1.200.000,00 SIT, z opominsko takso v znesku 3.000,00 SIT, dne 26.1.2001. Iz pritožbe je razbrati, da taksna zavezanka dolžne takse ni plačala. Zato je ugotovitev sodišča prve stopnje, da sodna taksa za sodbo in pritožbo ni bila plačana, pravilna. Prav tako pa je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje o plačilu 50% kazenske takse, ki sloni na določbi 3. odst. 29. člena in 1. odst. 30. člena ZST. Iz obeh citiranih določil izhaja, da mora pravna oseba, kadar ne plača sodne takse v skladu s 4. odst. 26. člena ZST, plačati poleg dolžne takse še 50% pribitka nanjo kot kazensko takso, kar ugotovi sodišče s sklepom, ki ga pošlje v izvršitev tisti enoti Agencije Republike Slovenije za plačilni promet, ki vodi žiro račun taksnega zavezanca. Pri tem pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dolgovano sodno takso po višini nepravilno odmerilo. Sodna taksa za sodbo znaša ob vrednosti spornega predmeta 32.437.968,80 SIT v skladu s 1. odst., v zvezi s 6. odst. Tar. št. 2 ZST 20.000 točk oziroma ob vrednosti točke 15,00 SIT na dan odmere 300.000,00 SIT. Na podlagi e. točke 7. odst. Tar. št. 2 ZST se v takso za sodbo všteje taksa za sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Taksa za sklep o izvršbi znaša 20.000 točk, kar je ob vrednosti točke 12,00 SIT na dan odmere 240.000,00 SIT (2. odst. Tar. št. 1 ZST). Zato znaša sodna taksa za sodbo, upoštevaje sodno takso za sklep o izvršbi, 60.000,00 SIT. Sodna taksa za pritožbo pa znaša po 6. odst. Tar. št. 1, v zvezi s 1. odst. Tar št. 1 ZST 60.000 točk, kar je ob vrednosti točke 15,00 SIT 900.000,00 SIT. Sodna taksa za sodbo in pritožbo torej znaša 960.000,00 SIT in ne 1.680.000,00 SIT, kot je nepravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Iz teh razlogov je sodišče druge stopnje pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in sklep o prisilni izterjavi sodne takse razveljavilo glede plačila takse za sodbo in pritožbo v znesku 720.000,00 SIT in glede kazenske takse v znesku 361.500,00 SIT, v preostalem delu pa pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (3. tč. 365. člena ZPP).