Jedro

Ko gre za dodelitev otrok v varstvo in vzgojo ob razvezi zakonske zveze, sodišče ne more upoštevati želje staršev, kolikor te niso skladne s koristmi otrok.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank in dodelilo hčerko N. v varstvo in vzgojo materi, sina G. pa očetu.

Tožnici je naložilo plačevanje preživnine za sina G. od 1.3.1997 dalje po 21.000,00 SIT mesečno, tožencu pa enako preživnino za hčerko N. Odločitev o dodelitvi otrok v varstvo in vzgojo je oprlo na usklajeno izvedeniško mnenje izvedencev klinično psihološke stroke dr. T. P. in prof. dr. P. P., na mnenje Centra za socialno delo D. in na izpovedbi prič psihologinj V. G. H. ter N. B. Pri tem je upoštevalo koristi otrok in njuno željo o tem, pri katerem od staršev želita ostati po razvezi zakonske zveze.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je zavrnilo obe pritožbi in potrdilo sodbo prve stopnje. Na pritožbo tožene stranke pa je razveljavilo prvostopni sklep o začasni odredbi.

Proti sodbi druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo. Izpodbija odločitev o dodelitvi sina G. v varstvo in vzgojo očetu in v zvezi s tem tudi odločitev o preživnini. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni sodbo druge stopnje v izpodbijanem delu in odloči, da se oba otroka dodelita v varstvo in vzgojo materi, tožencu pa naloži plačevanje preživnine. Navaja, da ji po ugotovitvah v postopku ni mogoče ničesar očitati v zvezi z vzgojo otrok, kar pa za toženca ne velja. Ponavlja očitke na račun toženca in poudarja negativen vpliv prevelike navezanosti sina G. na stare starše. Nasprotuje temu, da bi bila otroka ločena, posebno zato, ker sta dvojčka. V zvezi s tem se sklicuje na izvedeniško mnenje dr. P.. Nasprotuje vsklajevanju mnenj izvedencev in meni, da bi moralo sodišče ugoditi njenemu predlogu in zaslišati tretjega izvedenca. Osporava mnenje, da bi bila sprememba okolja za sina G. škodljiva, in zagotavlja, da bi se pri njej hitro vživel. Tožena stranka v revizijskem odgovoru zavrača revizijske navedbe in predlaga, da sodišče zavrne revizijo kot neutemeljeno.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki pa se o njej ni izjavilo (3. odst. 390.čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljnjem ZZZDR) v 78. členu določa, da mora biti odločitev o dodelitvi otrok v varstvo in vzgojo ob razvezi zakonske zveze med starši, skladna s koristmi otrok. Po določbi 12. člena Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah in 105. čl. ZZZDR pa mora sodišče upoštevati tudi otrokove želje. Oboje, koristi otrok in njune želje v zvezi z dodelitvijo, je sodišče prve stopnje ugotovilo v obširnem in skrbno izpeljanem dokaznem postopku. Pri tem je moralo tehtati med odločitvijo, da ohrani sedanje stanje in s tem razdvoji otroka dvojčka, ali pa, da da prednost njunemu skupnemu življenju pri materi in s tem iztrga sina G. iz okolja, na katero je zaradi skupnega življenja s starimi starši izredno navezan. Odločitev za prvo možnost je podprta z usklajenim mnenjem obeh izvedencev dr. P. in prof. dr. P., pa tudi z mnenjem centra za socialno delo D. in obeh psihologinj, ki sta se z otrokoma poklicno ukvarjali. Vsi omenjeni so obravnavali navedeno dilemo. Temu vprašanju sta tudi oba izvedenca posvetila svoja usklajevalna posvetovanja in sta ugotovila, da bi bila sprememba za ml. G. preveč tvegana, ker bi lahko povzročila hujšo bolezensko simptomatiko.

Vendar sta poudarila, da toženec kot oče prevzema odgovornost za podporo otrokovih razvojnih potreb in procesov v smeri samostojnosti, pri čemer je nujna strokovna pomoč. Razumljivo je sicer tožničino prepričanje, ki temelji na materinski ljubezni, da bi bilo mogoče premagati napovedane težave, če bi bil sin dodeljen njej, vendar pa strokovno mnenje izvedencev in obeh psihologinj tega prepričanja ne potrjuje. Sodišče ne more upoštevati želja staršev, kolikor te niso skladne s koristmi otrok. V obravnavani zadevi pa je nedvomno v interesu otroka odločitev, s katero se je mogoče izogniti tveganju nastopa hujših bolezenskih posledic pri njem.

Izvedenca dr. P. in prof. dr. P. sta svoji izvedeniški mnenji uskladila. Po ponovni proučitvi podatkov in po medsebojnem posvetovanju sta o vprašanjih, na katera se nanaša njuna stroka, sprejela skupno stališče. V tem ni nič napačnega. Predvsem je tak postopek v skladu z določbo 1. odst. 261. čl. ZPP, ki ureja skupno mnenje več izvedencev. Razen tega je tak način reševanja strokovnih vprašanj smotrn. Skupno stališče izvedencev praviloma pomeni za sodišče zanesljivejšo oporo za reševanje strokovnih vprašanj, kot pa tehtanje med različnimi mnenji. V obravnavanem primeru sta oba izvedenca pravilno izhajala iz koristi otrok. Ko sta po usklajevanju soglašala o bistvenih vprašanjih, je sodišče utemeljeno oprlo svojo odločitev na njuno mnenje. To tem bolj, ker se vsklajeno mnenje vsebinsko sklada z mnenjem Centra za socialno delo in obeh zaslišanih psihologinj.

Očitki na račun toženca so bili v dosedanjem postopku preverjeni, vendar po ugotovitvi obeh sodb toženec ni neprimeren za varstvo in vzgojo sina, četudi so se nekateri očitki izkazali za utemeljene. Gre za dejanske ugotovitve, ki temeljijo na mnenjih obeh izvedencev in na poročilu Centra za socialno delo D. Izpodbijanje dejanskih ugotovitev pa v revizijskem postopku ni mogoče (3. odst. 385.čl. ZPP). Zato revizijsko sodišče teh navedb ni moglo upoštevati.

Glede na navedeno temelji izpodbijana odločitev o dodelitvi v varstvo in vzgojo ml. sina G. očetu na pravilni uporabi materialnega prava (78. in 105. čl. ZZZDR ter 12. čl. Konvencije o otrokovih pravicah). Tožeča stranka uveljavlja tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka v zvezi z vsklajevanjem izvedeniških mnenj obeh izvedencev, vendar ti očitki niso utemeljeni (1. odst. 261.čl. ZPP). Revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti na bistveno kršitev določb postopka po 10.tč. drugega odst. 354.čl. ZPP (386.čl. ZPP), a te kršitve ni ugotovilo. Zato je revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na 1. odst. 166. in 1. odst. 155. čl. ZPP. Odgovor na revizijo ni prispeval k rešitvi zadeve. Zato stroški zanj niso bili potrebni in jih mora trpeti tožena stranka sama.