Jedro

Pravica do varstva osebnih podatkov je ustavna pravica (prvi odstavek 38. člena URS) vsakomur je zagotovljena pravica seznaniti se z osebnimi podatki, ki se nanašajo nanj in pravica do sodnega varstva ob njihovi zlorabi (tretji odstavek istega člena URS). ZVOP-1 v 1. točki 6. člena osebni podatek opredeljuje kot katerikoli podatek, ki se nanaša na posameznika, ne glede na obliko, v kateri je izražen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da mu mora tožena stranka plačati 1,900.000,00 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilno sodbo prvostopenjskega sodišča potrdilo.

3. Tožnik sodbo sodišča druge stopnje izpodbija z revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava, ki je podan v zvezi s presojo, da ni pasivne legitimacije tožene stranke. Protipravnost je res nujna predpostavka odškodninske odgovornosti tožene stranke, vendar sta sodišči prve in druge stopnje protipravnost zmotno iskali izključno v kršitvi Zakona o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju ZVOP-1), nista pa uporabili določbe 10. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki vsebuje splošno prepoved povzročanja škode, po kateri za odškodninsko odgovornost zadošča že tako ravnanje, ki je na splošno nedopustno. Ni potrebno, da ravnanje pomeni kršitev zakona; lahko je le v nasprotju z običajnimi normami obnašanja in dobrimi običaji. In v konkretnem primeru je tožena stranka ravnala prav v nasprotju z običajnimi normami obnašanja in dobrimi običaji, ko je preko agencije R. s.p. iz Š. opravila poizvedbe o tožnikovi novi zaposlitvi, češ, da je to storila zato, da bi razpolagala s podatki potrebnimi za morebitno vložitev predloga za izvršbo, če tožnik ne bi pravočasno izpolnjeval svojih obveznosti do nje. Tožnik je svoje obveznosti vedno izpolnjeval pravočasno in celo pred njihovo zapadlostjo, zato ravnanje tožene stranke ni bilo neobičajno in ne v skladu z dobrimi običaji.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožnik je bil do 31. 8. 2001 približno petnajst let zaposlen pri toženi stranki. S Sporazumom o prenehanju delovnega razmerja se je zavezal, da bo toženi stranki vrnil del stroškov podiplomskega študija, izpraznil njeno stanovanje in ji neodplačan del posojila, ki ga je vračal obročno, vrnil v polovico krajšem času od prvotno dogovorjenega. Da tožnik svojih obveznosti iz sporazuma ne bi izpolnjeval oziroma da bi z izpolnitvami zamujal, ni bilo ugotovljeno. Ne glede na to je tožena stranka detektivski agenciji naročila poizvedbe o toženčevi novi zaposlitvi z utemeljitvijo, da bi ta podatek potrebovala v primeru, če tožnik svojih obveznosti iz sporazuma ne bi pravočasno izpolnjeval, zaradi česar bi morala predlagati izterjavo svoje terjatve v izvršilnem postopku. Podatek o novi tožnikovi zaposlitvi je detektivu dal Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije. O tem med pravdnima strankama ni bilo spora.

7. Tožnik je trdil, da je bilo z nezakonitim poizvedovanjem o njegovi novi zaposlitvi poseženo v njegovo zasebnost, zaradi česar je utrpel duševne bolečine zaradi kršitve osebnostne pravice in zaradi posega v čast in dobro ime ter strah. Za prvi dve obliki nepremoženjske škode je zahteval po 850.000,00 SIT in za tretjo 200.000,00 SIT odškodnine, skupaj 1,900.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije tožene stranke: upravljavec osebnih podatkov, ki je tožnikove podatke posredoval toženi stranki brez tožnikovega soglasja in torej v nasprotju z ZVOP-1 je namreč tožena stranka. Pritožbeno sodišče se je s tako presojo strinjalo; poudarilo je, da je protipravno ravnanje mogoče očitati le Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ni pa mogoče protipravnosti očitati toženi stranki ali detektivski agenciji, ki je po tožeči stranki zaprošene informacije pridobila skladno z 8. členom Zakona o detektivski dejavnosti (v nadaljevanje ZDD).

8. Revident trdi, da je bilo v postopku pred sodiščema prve in druge stopnje materialno pravo zmotno uporabljeno v zvezi z vprašanjem protipravnosti. Po njegovem prepričanju je toženi stranki mogoče protipravnost očitati iz dveh razlogov: prvi je v tem, da je sploh naročila pribavo podatka o njegovi novi zaposlitvi ter s tem kršila njegovo pravico do zasebnosti, drugi pa je v tem, da je pribavo podatka naročila detektivu in s tem posegla v njegovo čast in dobro ime (in mu po tožbenih trditvah povzroča tudi strah).

9. Pravica do varstva osebnih podatkov je ustavna pravica (prvi odstavek 38. člena Ustave Republike Slovenije, v nadaljevanju URS): vsakomur je zagotovljena pravica seznaniti se z osebnimi podatki, ki se nanašajo nanj in pravica do sodnega varstva ob njihovi zlorabi (tretji odstavek istega člena URS). ZVOP-1 v 1. točki 6. člena osebni podatek opredeljuje kot katerikoli podatek, ki se nanaša na posameznika, ne glede na obliko, v kateri je izražen. Ne vsi, a številni posamezni osebni podatki ali nizi le-teh se združujejo v različnih zbirkah (na primer v evidencah o državljanstvu, o stalnem bivališču, o obsodbah, v zdravstvenih kartotekah in podobno). Mednje sodi tudi evidenca Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije o zavarovancih, ki poleg ostalih (osebnih) podatkov vsebuje tudi podatek o zaposlitvi zavarovancev. ZVOP-1 v 8. členu določa, da se osebni podatki lahko obdelujejo le, če obdelavo osebnih podatkov in osebne podatke, ki se obdelujejo, določa zakon, ali če posameznik v obdelavo privoli. Obdelavo v smislu ZVOP-1 skladno z določbo 3. točke njegovega 6. člena ne zajema le pridobivanje, zbiranje in shranjevanje, pač pa tudi vpogled, uporaba, razkritje s prenosom, sporočanje, širjenje ali drugo dajanje na razpolago. V konkretnem primeru je upravljalec podatek o tožnikovi zaposlitvi razkril detektivu, ki je bil v mandatnem razmerju s toženo stranko. Ravnanje zavoda kot upravljavca osebnih podatkov (6. točka 6. člena ZVOP-1) je bilo, ker za razkritje podatka ni imel podlage v zakonu in ker ni bilo privolitve tožnika, nedvomno protipravno, kot sta pravilno presodili sodišči prve in druge stopnje. Drugače pa je glede tožene stranke. Tožena stranka je z detektivsko agencijo sklenila mandatno pogodbo, s katero se je detektivska agencija zavezala ugotoviti tožnikovo novo zaposlitev. Podelitev takega mandata detektivski agenciji pa ne more biti že sama po sebi protipravna in sicer ne glede na to, kako se protipravnost interpretira (ali zadošča kršitev načela prepovedi povzročanja škode iz 10. člena OZ, kot uveljavlja revident, ali kot kršitev pravne norme, ko sta jo razumeli sodišči prve in druge stopnje). Bistveno je, da je tožena stranka detektivski agenciji zgolj naročila pridobitev podatka o tožnikovi zaposlitvi, ni pa določila načina pridobitve tega podatka in torej tudi ne načina, ki bi pomenil kršitev tožnikove informacijske zasebnosti. Ker ni vsebovala trditve, da je tožena stranka naročila detektivski agenciji pribavo spornega podatka prav od upravljavca osebnih podatkov, je bila tožba nesklepčna. Zahtevek za plačilo odškodnine zaradi kršitve informacijske zasebnosti je bil tako materialnopravno pravilno pravnomočno zavrnjen.

10. Nujna predpostavka odgovornosti tožene stranke za tožnikove duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti in za strah je protipravnost toženkinega ravnanja. Iz v prejšnji točke že pojasnjenih razlogov sklenitev mandatne pogodbe z detektivsko agencijo ne pomeni protipravnega ravnanja. Materialno pravo (prvi odstavek 154. člena in 200. člen ZOR) tudi glede teh dveh oblik nepremoženjske škode ni bilo uporabljeno zmotno.

11. Ker je revizija neutemeljena, jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).