Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP se obdolženca lahko oprosti plačila stroškov postopka, če mu je bil zagovornik postavljen, pa bi bilo ogroženo njegovo vzdrževanje ali vzdrževanje oseb, ki jih je obdolženec dolžan vzdrževati, če bi moral zagovorniku plačati nagrado in potrebne izdatke. V takem primeru se odvetnikovi stroški in nagrada izplačajo iz proračunskih sredstev. Gre torej za obliko brezplačne pravne pomoči, ki je urejena v posebnem zakonu.
Tožba se zavrne.
Z izpodbijano odločbo je organ za brezplačno pravno pomoč zavrnil tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v kazenskem postopku Okrožnega sodišča v Mariboru, št. II Kpr 56749/2013. Organ za brezplačno pravno pomoč je ugotovil, da je zoper tožnika v teku kazensko preiskovalni postopek zaradi storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). To je kaznivo dejanje, za katerega je predpisana kazen zapora od enega do desetih let, tožniku pa je bil v navedeni kazenski zadevi odrejen pripor. Ker je tožnik sam pooblastil zagovornika, mu le-ta ni bil dodeljen po uradni dolžnosti po 70. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Po presoji organa za brezplačno pravno pomoč je v obravnavanem primeru potrebno uporabiti 3. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Tožnik je v navedeni kazenski zadevi upravičen do obvezne obrambe po določilih ZKP, če si zagovornika ne izbere sam. To pomeni, da bi bil tožniku postavljen zagovornik, če si ga ne bi izbral sam, po uradni dolžnosti. Dejstvo, da si je tožnik sam izbral odvetnika, ne more vplivati na odločitev organa za brezplačno pravno pomoč. Če je prosilcu za brezplačno pravno pomoč odrejen pripor, ZKP predvideva način zagotovitve strokovne brezplačne pravne pomoči. Res je sicer, da obvezna obramba še ne pomeni, da je zagovornik za obdolženega brezplačen, vendar pa lahko sodišče kljub temu obdolženca oprosti plačila stroškov postopka, saj prvi odstavek 97. člena ZKP določa, da če je bil obdolžencu zagovornik postavljen, pa bi bilo ogroženo njegovo vzdrževanje ali vzdrževanje oseb, ki jih je obdolženec dolžan vzdrževati, in bi moral zagovorniku plačati nagrado in potrebne izdatke, se ti izplačajo iz proračunskih sredstev. Ker torej ZKP predvideva način kako lahko socialno ogrožen obdolženec dobi brezplačno pravno pomoč, je po mnenju organa za brezplačno pravno pomoč uporaba ZBPP izključena. Enako je odločilo tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi X Ips 379/2010 z dne 2. 12. 2010 in Upravno sodišče RS v zadevi I U 1819/2012 z dne 19. 12. 2012. Tožeča stranka se v vloženi tožbi s takšno odločitvijo ne strinja. Meni, da sta brezplačna pravna pomoč in dodelitev zagovornika po uradni dolžnosti različni kategoriji, ki jih urejata tudi različna zakona. Bistvena razlika je že v tem, da mora v primeru obsodilne sodbe obdolženec povrniti stroške zagovarjanja po uradni dolžnosti. Sodišče sicer lahko obdolženca oprosti plačila stroškov kazenskega postopka, vendar le iz razloga, če bi bilo zaradi njihovega plačila ogroženo vzdrževanje obdolženca ali oseb, ki jih je dolžan vzdrževati. Ti razlogi, ki se upoštevajo v izreku sodbe, so povsem drugačni od razlogov za odobritev brezplačne pravne pomoči, kjer se upoštevajo povsem konkretno predpisani podatki o višini prosilčevih dohodkov v času vložitve prošnje. Povsem različni pa so tudi razlogi za prenehanje oziroma odvzem pravic do zagovornika po odredbi sodišča ali pri odobreni brezplačni pravni pomoči. Pri brezplačni pravni pomoči si lahko prosilec izbere izvajalca sam, pri odreditvi zagovornika po uradni dolžnosti pa te možnosti nima. Meni, da bi moral organ za brezplačno pravno pomoč odločiti o tožnikovi prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči po določilih ZBPP. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne pristojnemu organu v nov postopek.
Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni spis.
Tožba ni utemeljena.
Organ za brezplačno pravno pomoč je v predmetni zadevi zavrnil tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči s sklicevanjem na 3. člen ZBPP, ki določa, da je z zakonom lahko brezplačna pravna pomoč urejena drugače, kot je urejena z ZBPP, če je glede na vrsto postopka in glede na oblike pravne pomoči to potrebno. V primerih, ko se uveljavlja brezplačna pravna pomoč po posebnem zakonu, se določbe ZBPP uporabljajo le glede vprašanj, ki niso urejena s posebnim zakonom. Upravičenec, ki mu je bila odobrena brezplačna pravna pomoč po posebnem zakonu, ne more te pravice v isti zadevi in za isto obliko pravne pomoči uveljavljati po ZBPP.
70. člen ZKP določa, da mora imeti obdolženec zagovornika ves čas, dokler traja zoper njega odrejeni pripor. Če si obdolženec zagovornika ne vzame sam, mu ga predsednik sodišča postavi po uradni dolžnosti. 97. člen ZKP pa določa, da če je bil obdolžencu zagovornik postavljen, pa bi bilo ogroženo njegovo vzdrževanje ali vzdrževanje oseb, ki jih je dolžan preživljati, če bi moral plačati zagovorniku nagrado in potrebne izdatke, se ti izplačajo iz proračunskih sredstev.
Tudi po presoji sodišča je odločitev organa za brezplačno pravno pomoč, da se tožnikova prošnja za odobritev brezplačne pravne pomoči zavrne, ker je tožnik upravičen do postavitve zagovornika po uradni dolžnosti v kazenskem postopku, pravilna. Z ZBPP se uresničuje pravica do sodnega varstva po načelu enakopravnosti upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničiti (prvi odstavek 1. člena ZBPP). Brezplačna pravna pomoč je urejena v ZBPP, lahko pa tudi v kakšnem posebnem zakonu in v takem primeru se določbe ZBPP uporabljajo le glede vprašanj, ki niso urejena s posebnim zakonom (drugi odstavek 3. člena ZBPP). Upravičenec, ki mu je bila odobrena brezplačna pravna pomoč po posebnem zakonu, ne more te pravice v isti zadevi in za isto obliko pravne pomoči uveljavljati po ZBPP (tretji odstavek 3. člena ZBPP).
V obravnavanem primeru je tožnik v kazenskem postopku v priporu kar pomeni, da je upravičen od obvezne obrambe po ZKP, če si zagovornika ne vzame sam. Tožnik si je zagovornika izbral sam, kar pa ne vpliva na pravilnost izpodbijane odločitve. Res je, da obvezna obramba v kazenskem postopku ne pomeni, da je zagovornik za obdolženca brezplačen, vendar pa se na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP obdolženca lahko oprosti plačila stroškov postopka, če mu je bil zagovornik postavljen, pa bi bilo ogroženo njegovo vzdrževanje ali vzdrževanje oseb, ki jih je obdolženec dolžan vzdrževati, če bi moral zagovorniku plačati nagrado in potrebne izdatke. V takem primeru se odvetnikovi stroški in nagrada izplačajo iz proračunskih sredstev. Gre torej za obliko brezplačne pravne pomoči, ki je urejena v posebnem zakonu.
Glede na tožbene navedbe pa sodišče še dodaja, da mora v kazenskem postopku obdolženec izpolnjevati pogoje za oprostitev plačila nagrade in potrebnih stroškov odvetnika, postavljenega po uradni dolžnosti, v času odločanja o stroških kazenskega postopka. Po določbah ZBPP mora upravičenec pogoje za dodelitev brezplačne pravne pomoči izpolnjevati ves čas postopka, za katerega mu je bila brezplačna pravna pomoč odobrena, v nasprotnem primeru brezplačna pravna pomoč preneha. Tudi z ZKP je torej predviden ustrezen način, kako lahko socialno ogrožen obdolženec dobi brezplačno pravno pomoč, in obdolženec, zato ker je upravičen do brezplačne pravne pomoči po določilih ZKP, ni v slabšem položaju. Tega zaključka tudi ostale okoliščine oziroma razlike med ureditvijo brezplačne pravne pomoči po ZKP in ZBPP, ki jih navaja tožba, ne morejo ovreči. Po obrazloženem v obravnavanem primeru tožniku ni mogoče odobriti brezplačne pravne pomoči po določilih ZBPP. Tako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi X Ips 379/2010 z dne 2. 12. 2010. Izpodbijani akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).