Jedro

Bistvo za odmero sodne takse v pritožbeno obravnavani zadevi je, da je tožnica 3. in 4. tožbeni zahtevek postavila kot zahtevek za bodoče dajatve, ki se ponavljajo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu v I. točki izreka glede zneska sodne takse 4.452,00 EUR potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedenim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo tožničinem ugovoru zoper plačilni nalog, plačilni nalog z dne 1. 3. 2023 razveljavilo in določilo višino sodne v znesku 5.193,00 EUR, ter odločilo, da je nov plačilni nalog sestavni del sklepa o ugovoru (I. točka izreka). Plačilni nalog z dne 31. 3. 2023 je razveljavilo (II. točka izreka).

2. Zoper ta sklep se tožnica pravočasno pritožuje. Sklep izpodbija v delu, ki se nanaša na odmero sodne takse za tožbena zahtevka pod 3. in 4. točko, pri čemer v tem delu uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v povezavi s tretjim odstavkom 1. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju: ZST-1). V pritožbi navaja, da je sodna taksa v znesku 5.193,00 EUR odmerjena napačno oziroma da je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo le sodno takso za tožbeni zahtevek pod 6. točko (741,00 EUR). Uveljavlja kršitev 40. in 41. člena ZPP, na katera se je sklicevalo sodišče prve stopnje, in opozarja, da bi slednje moralo kot specialnejšo določbo uporabiti drugi odstavek 22. člena ZST-1. V potrditev svojih navedb se sklicuje na sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 114/2020 in sodbo istega sodišča II Cp 1118/2020, po katerih se po sodni praksi za nadomestilo uporabnine upošteva najemnini podobna nadomestila. Tako je za tožbena zahtevka pod 3. in 4. točko osnova za sodno takso 51.100,00 EUR, kar pomeni odmerjeno sodno takso v znesku 1.227,00 EUR. Skupaj znaša sodna taksa 1.968,00 EUR, za kar smiselno predlaga spremembo izpodbijanega sklepa. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sporna je odmera sodne takse za 3. in 4. tožbeni zahtevek v skupnem znesku 4.452,00 EUR. Pritožbeno ni izpodbijano, da tožnica s 3. tožbenim zahtevkom zahteva uporabnino za uporabo pločnika in zemljišča za oporni zid po 80,00 EUR (50,00 EUR za uporabo pločnika in 30,00 EUR za uporabo zemljišča za oporni zid) na dan od 26. 9. 2019 dalje do odstranitve pločnika in zidu, medtem ko se 4. tožbeni zahtevek nanaša na plačilo uporabnine za uporabo zemljišča za 2 droga ulične razsvetljave v znesku 30,00 EUR za vsak drog (skupaj torej 60,00 EUR) na dan od 1. 10. 2021 dalje do odstranitve drogov.

5. Pritožba sicer pravilno ugotavlja, da imata tožbena zahtevka po 3. in 4. točki isto pravno podlago, vendar pa nimata iste dejanske podlage, kot to zmotno navaja, kar izhaja že iz zgoraj pritožbeno neizpodbijanih dejstev. Kot je pravilno povzelo sodišče prve stopnje, je v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP, na katerega pri ugotavljanju vrednosti zahtevka napotuje drugi odstavek 19. člena ZST-1, za odmero sodne takse odločilna vrednost posameznih zahtevkov. Sodišče prve stopnje je zato sodno takso pravilno odmerilo od vrednosti vsakega zahtevka posebej. Pravilno je nadalje uporabilo 40. člen ZPP, ki določa, da v kolikor se zahtevek nanaša na bodoče dajatve, ki se ponavljajo, se vzame kot vrednost spornega predmeta seštevek dajatev, toda največ znesek, ki ustreza seštevku dajatev za dobo petih let. Tako je pravilno ugotovljeno, da znaša vrednost 3. tožbenega zahtevka 146.000,00 EUR (t. j. 80,00 EUR/dan x 365 dni x 5 let) in vrednost 4. tožbenega zahtevka 109.500,00 EUR (30,00 EUR/dan x 365 x 5 let x 2 droga). Pravilno in skladno s 16. členom ZST-1 in tar. št. 1111 ZST-1 sta zato odmerjeni sodni taksi v izpodbijanem delu za 3. tožbeni zahtevek v znesku 2.559,00 EUR (3 x 853,00 EUR) in za 4. tožbeni zahtevek v znesku 1.893,00 EUR (3 x 631,00 EUR), skupaj torej 4.452,00 EUR.

6. Neutemeljeno je zavzemanje pritožbe, da bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti drugi odstavek 22. člena ZST-1, saj tožnica ne toži na zvišanje ali znižanje najemnine, zakupnine oziroma podobnega nadomestila, zaradi česar te določbe ni mogoče uporabiti. Zaradi navedenega tudi nista uporabljivi odločbi, na kateri se sklicuje pritožnica,1 tudi sicer pa je pojasniti, da pri ugotavljanju vrednosti spornega predmeta, kjer je predmet sodnega varstva zahtevana uporabnina, slednjega ne gre enačiti z zahtevkom iz naslova najemnine, kot se zavzema pritožba, saj se sodna praksa, v skladu s katero se višina uporabnine določi v višini povprečne tržne najemnine, nanaša zgolj na ugotavljanje višine zahtevka iz naslova uporabnine. Bistvo za odmero sodne takse v pritožbeno obravnavani zadevi je drugačno, in sicer je tožnica 3. in 4. tožbeni zahtevek postavila kot zahtevek za bodoče dajatve, ki se ponavljajo. Očitani kršitvi 40. in 41. člena ZPP v povezavi z drugim odstavkom 19. člena ZST-1 iz tega razloga nista podani.

7. Ob obrazloženem pritožbene navedbe niso utemeljene, in ker ob preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1 ni ugotovilo kršitev, je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. točka izreka glede zneska sodne takse 4.452,00 EUR ) potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

8. Ker izpodbijani sklep ni končni sklep, je pravica do povračila stroškov pritožbenega postopka odvisna od končnega izida pravde. Sodišče druge stopnje je zato odločitev o priglašenih stroških pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).

9. Ker sodišče druge stopnje pritožbi ni ugodilo, začne skladno z določilom sedmega odstavka 34.a člena ZST-1, 15-dnevni rok za plačilo takse, odmerjene s plačilnim nalogom z dne 6. 6. 2023, teči naslednji dan po vročitvi tega sklepa.

1 T. j. sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 114/2020 z dne 3. 9. 2020 in sodba istega sodišča II Cp 1118/2020 z dne 29. 9. 2020.