Jedro

Da je šlo za protipravno škodno ravnanje izhaja iz pojasnila, da sta toženca sekala les in ga prodala, kar je presegalo njuna pooblastila za nabiranje kurjave v gozdu. Za tako ravnanje sta odgovorna in naklep pri civilnem deliktu ni potreben, ugovor pasivne legitimacije pa je očitno neutemeljen. Zaradi ravnanja tožencev je prvi toženi stranki nastala škoda, ki jo je izvedenec ugotovil s primerjavo cen na panju in to v času prodaje lesa. Tedaj je bila prva tožena stranka oškodovana.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je pod 1. razsodilo, da morata oba toženca nerazdelno plačati prvi tožeči stranki znesek 404.233 tolarjev z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 10.8.1994 do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Pod 2. je zavrnilo celotni tožbeni zahtevek druge tožeče stranke, pod 3. pa je odločilo o povrnitvi pravdnih stroškov. Druga tožeča stranka in toženca, ki s tako sodbo niso bili zadovoljni, so se pritožili, toda sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo.

Proti pravnomočni sodbi drugostopenjskega sodišča je prva tožena stranka pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj ji revizijsko sodišče ugodi in razveljavi izpodbijani sodbi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Najprej navaja, da je drugi toženec umrl pred izdajo sodbe sodišča druge stopnje. Nato napada ugotovitev pritožbenega sodišča, da se strinja z dokazno oceno prvega sodišča, kar je izrazilo z besedami, da "ne dvomi" v dokazno oceno... Iz tega izvaja, češ da je bilo za sodišče edino pomembno, da je treba državi povrniti škodo; kar naj bi bila kršitev procesnega in materialnega prava. Med bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka opisno omenja kršitev iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977, nato pa ne loči med zatrjevanimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava, temveč povprek navaja, da je toženec kot poklicni lovec trebil grmovne in drevesne površine in vzdrževal gozdni rob ter po dogovoru med upravljavci gozdnih in kmetijskih površin les uporabil za kurjavo v lovskih domovih s tem, da je za prodani les kupil kurilno olje za lovsko hišo Rimsko in da prvi toženi stranki ni nastala škoda, ker je bil izkupiček za prodani les namenjen za ogrevanje nepremičnine v lasti države. Dodaja, da lesa ni posekal na gozdni površini in da ni naročil takega poseka; da je les posekal v dobri veri, ki pomeni bistveno zmoto in izključuje namernost pri povzročitvi škode, toda sodišče druge stopnje pri zavrnitvi tega ugovora ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih; ter da je les prodal "javno" gospodarski družbi Mercator - kmetijskemu gospodarstvu Kočevje d.o.o., česar ne bi storil, če bi nezakonito sekal les. Ne strinja se s tem, da je sodišče zavrnilo ugovor pasivne legitimacije in tega ni obrazložilo. V zvezi izvedenčevim mnenjem pa navaja, da je ta pojasnil, da je del sečnje predstavljal "nujni ukrep pri vzdrževanju lovskih površin", da je bil ta les vreden 53.454 tolarjev in da toženca ne bi smela biti obsojena tudi na plačilo odškodnine za ta les. V času sečnje namreč ni bilo potrebno odkazilo lesa, marveč se je na podlagi 33. člena Zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč na podlagi družbenega dogovora sekalo po letnih in petletnih lovsko-gospodarskih načrtih; da je izvedenec ugotovil, da so bile posekane samo bukve, prodani les pa je bil mešan; da je bilo vmes manj bukovega lesa, kot naj bi ga tož-enca posekala; da je priča K. izpovedal o poseku lesa izven gozdnih površin na območju oddelka 127 in ne 124b M. ter da zaradi ugotovitve, da je bil les posekan v istem času, ni mogoče trditi, da sta ga posekala prav toženca, sodišče druge stopnje pa se o vsem tem ni opredelilo; da ni dokazano, da je prodani les izviral iz obravnavane sečnje in da sodišče na podlagi nedokazanih dejstev ni ugotovilo materialne resnice ter je napačno ocenilo izvedene dokaze. Na koncu navaja, da je sodišče odmerilo škodo po cenah iz leta 1994 z zamudnimi obrestmi od 10.8.1994 dalje, moralo pa bi odmeriti škodo po cenah ob izdaji sodbe. Prisojena odškodnina z zakonskimi zamudnimi obrestmi pomeni denarno kazen, pri čemer pa datum, od katerega tečejo obresti, ni pojasnjen. Revizijo sklene s trditvijo, da materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno, ker v sodnih odločbah ni pojasnjeno, ali sploh gre za škodo, ali gre za odškodninsko odgovornost prvotoženca ter po katerih cenah je treba prisoditi povračilo škode.

Po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Ur. L. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena tožečima strankama, ki nanjo nista odgovorili, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

V zvezi z uporabo postopkovnih določil se je strinjati z revizijskimi navedbami, da je 14. julija 1999 začel veljati nov procesni zakon, vendar revizijsko sodišče v konkretnem primeru še naprej uporablja določila ZPP 1977, ker je v prvem odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99) določeno, da je treba nadaljevati postopek po prejšnjih pravilih, če je bila pred uveljavitvijo ZPP na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Revizija ni utemeljena.

Uvodoma je treba pojasniti, da je revizija izredno pravno sredstvo, ki je namenjeno predvsem poenotenju uporabe procesnega in materialnega prava na območju države. Zato jo je mogoče vložiti le iz omejenih in v zakonu taksativno predpisanih razlogov. Po določilu tretjega odstavka 385. člena ZPP 1977 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pomeni, da pravdne stranke z revizijo ne morejo izpodbijati na nižjih stopnjah sojenja ugotovljenega dejanskega stanja in da revizijsko sodišče ne more upoštevati revizijskih izvajanj, ki se nanašajo na dejansko stanje. Tožena stranka, ki se v reviziji sklicuje na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, pa pogosto izpodbija prav dokazno oceno in ugotovljeno dejansko stanje. Na te navedbe revizijsko sodišče ne bo odgovarjalo.

Zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane. Sodišči prve in druge stopnje, ki sta ugotovili dejansko stanje v pravilno izvedenem postopku, sta na podlagi proste presoje dokazov ocenili dejansko stanje. Svoje ugotovitve sta v utemeljitvah sodb ustrezno pojasnili in revizijsko sodišče ni imelo nobenih težav s preizkusom sodb, saj je izrek jasen, utemeljitvi sodb pa sta povsem razumljivi in logični. Smrt druge tožene stranke potem, ko je sodišče prve stopnje razsodilo, ni kršitev 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977 in vpliva le na izvršbo, v kateri mora upnik izkazati pravno nasledstvo.

Na ugotovljeno dejansko stanje sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo, predvsem določila 2. oddelka Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89) o povzročitvi škode. Zlasti sodišče druge stopnje je na tretji strani utemeljitve izpodbijane sodbe ugotovilo obstoj vseh štirih elementov, ki morajo biti podani za nastanek odškodninske obveznosti. Da je šlo za protipravno škodno ravnanje izhaja iz pojasnila, da sta toženca (oz. drugi toženec po nalogu prvega toženca) sekala les in ga prodala (oz. si poplačala delo s tem, da sta ga porabila zase), kar je presegalo njuna pooblastila za nabiranje kurjave v gozdu. Za tako ravnanje sta odgovorna in naklep pri civilnem deliktu ni potreben, ugovor pasivne legitimacije pa je očitno neutemeljen. Zaradi ravnanja tožencev je prvi toženi stranki nastala škoda, ki jo je izvedenec ugotovil s primerjavo cen na panju in to v času prodaje lesa. Tedaj je bila prva tožena stranka oškodovana.

Tako se izkaže, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, zaradi česar je vrhovno sodišče v skladu s 393. členom ZPP 1977 zavrnilo neutemeljeno revizijo. Tudi zahtevek za povrnitev revizijskih stroškov je zavrnilo, ker revizija ni bila utemeljena (prvi in drugi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 166. člena ZPP 1977).