Jedro

V primeru, če je tožeča stranka opravila manj delovnih ur, kot je bilo dogovorjeno med toženo stranko in drugo družbo (kamor je bila tožeča stranka napotena), in je nato družba plačala toženi stranki samo dejansko opravljene ure dela napotene delavke, je to stvar njunega medsebojnega razmerja. To so dejstva, ki se ne nanašajo na tožečo stranko temveč na tretjo pravno osebo. Delodajalec se ne more naknadno (ko je že obračunal in izplačal plače) sklicevati na to, da ure, ki jih delavec domnevno ni opravil do povprečnega mesečnega fonda ur, predstavljajo kršitev pogodbe o zaposlitvi, še posebej, če je to ves čas vedel in dopuščal.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke iz naslova dodatka za delovno dobo, in sicer za obdobje od oktobra 2014 do aprila 2016 v višini in z zapadlostjo razvidno iz izreka (I./a), iz naslova sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2016 v višini 263,58 EUR bruto, za odvod predpisanega davka ter izplačilo ustreznega neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2016 dalje (I./b), iz naslova stroškov prevoza na delo in z dela za obdobje od oktobra 2014 do aprila 2016 v višini in z zapadlostjo razvidno iz izreka (I./c), iz naslova razlike v plači obdobje od novembra 2014 do februarja 2016 v višini in z zapadlostjo razvidno iz izreka (I./d). Nadalje je ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v znesku 1.163,25 EUR (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo da je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni: - obračunati dodatek za delovno dobo za obdobje od oktobra 2014 do aprila 2016 v višini in z zapadlostjo razvidno iz izreka, zavrnilo pa višji dodatek za delovno dobo za mesece oktober 2014, november 2014, december 2014 ter plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenih neto zneskov dodatka za delovno dobo za čas od januarja 2015 do aprila 2016 (III. točka izreka); - obračunati sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2016 v znesku 263,58 EUR bruto, od tega zneska odvesti predpisane davke in tožeči stranki izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2016 dalje do plačila, v presežku, za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 1. 5. 2016 do 1. 7. 2015 pa tožbeni zahtevek zavrnilo (IV. točka izreka); - plačati stroške za prevoz na delo in z dela za obdobje od oktobra 2014 do aprila 2016 v višini in z zapadlostjo razvidno iz izreka, v presežku, za plačilo zakonskih zamudnih obresti za 18. dan v mesecu za stroške preteklega meseca, pa tožbeni zahtevek zavrnilo (V. točka izreka); - plačati stroške za prehrano med delom za obdobje od oktobra 2014 do aprila 2016 v višini in z zapadlostjo razvidno iz izreka, višji zahtevek pa zavrnilo (VI. točka izreka); - plačati razliko v plači za obdobje od novembra 2014 do februarja 2016 v višini in z zapadlostjo razvidno iz izreka, v presežku pa za znesek 17,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi zahtevek zavrnilo (VII. točka izreka).

Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožeči stranki pa je dolžna povrniti stroške postopka v znesku 342,71 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VIII. točka izreka).

2. Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo iz pritožbenih razlogov po 14. točki 339. člena, 340. in 341. člena ZPP. Navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno zavrnilo pobotni ugovor tožene stranke, ko je uveljavljala plačilo škode v višini 1.163,25 EUR. Tožeči stranki so za čas njene zaposlitve pri toženi stranki mesečno obračunavali ure za polni delovni čas, čeprav je tožeča stranka na delu pogosto manjkala oziroma je dejansko opravila manjše število ur. Tožena stranka je kot delodajalec, ki zagotavlja delo drugemu delodajalcu (uporabniku), s strani slednjega prejela plačilo, glede na dejansko opravljene ure tožeče stranke kot napotene delavke. Meni, da je slednja kršila pogodbo o zaposlitvi, saj dela ni opravljala 8 ur dnevno, ampak je pogosto manjkala oziroma je opravila manjše število delovnih ur, kot bi jih skladno s pogodbo o zaposlitvi morala opraviti. Toženki je zato nastala škoda v navedenem znesku, saj je morala kot delodajalec tožeči stranki obračunati ure za polni delovni čas. Znesek nastale škode predstavlja razliko med obračunanimi in dejansko opravljenimi urami tožeče stranke. Nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo pobotni ugovor tožene stranke, kar naj bi bila tožena stranka sama odgovorna za to, da je tožeči stranki obračunavala polni delovni čas, čeprav je ni bilo ves čas na delu. Navaja, da v primeru delovnega razmerja za nedoločen čas s polnim delovnim časom, v katerem je določena minimalna plača, delavcu ne more selektivno obračunavati zgolj dejansko opravljenih delovnih ur, ampak mora delodajalec delavcu izplačati zakonsko določeno minimalno plačo. Nasprotuje odločitvi sodišča, da manjše število opravljenih delovnih ur tožeče stranke ne vpliva na njeno odškodninsko odgovornost. Navaja, da je tožeča stranka z neupravičenimi izostanki od dela kršila pogodbo o zaposlitvi, zaradi česar je toženi stranki nastala škoda, to je razlika med obračunanimi ter dejansko opravljenimi urami tožeče stranke in da tožeča stranka ni izkazala, da za nastalo škodo ni odgovorna oziroma, da je oddelala mankajočih 285,5 ur. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi pobotnemu ugovoru tožene stranke ali razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Neutemeljen je pavšalni pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, saj je iz razlogov sodbe jasno razvidno zakaj je sodišče prve stopnje v pretežnem delu ugodilo tožbenemu zahtevku, prav tako pa je v 10. in 11. točki obrazložitve sodbe sodišče ustrezno obrazložilo, zakaj terjatev tožene stranke, ki jo je uveljavljala v pobot, ne obstoji. Iz pritožbe je razvidno, da tožena stranka to bistveno kršitev uveljavlja predvsem zaradi nestrinjanja z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje, kar pa pomeni pritožbeni razlog nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka podala pobotni ugovor iz naslova plačila odškodnine za nastalo škodo v znesku 1.163,25 EUR, ker je tožeči stranki mesečno obračunavala in izplačevala ure za polni delovni čas, čeprav naj bi tožeča stranka na delu pri napoteni družbi v določenih mesecih opravljala manjše število ur.

8. ZDR-11 v 177. členu ureja odškodninsko odgovornost delavcev. V prvem odstavku določa, da delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, jo je dolžan povrniti. Za odškodninsko odgovornost delavca morajo biti tako izpolnjeni vsi elementi civilnega delikta, kot jih opredeljuje OZ2 v 131. členu. Delodajalcu mora nastati škoda, škoda mora izvirati iz nedopustnega ravnanja delavca, podana mora biti vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim delavčevim ravnanjem, obstajati pa mora tudi odgovornost (krivda) delavca. Ker zakon zahteva, da za škodo iz navadne malomarnosti delavec ne odgovarja, mora delodajalec dokazati tudi dejstvo, da je delavec škodo povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti. Če delodajalcu ne uspe dokazati kateregakoli izmed naštetih elementov odgovornosti, odškodninske odgovornosti delavca ni3. 9. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da tožeči stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja ali kršitve pogodbe o zaposlitvi. Ugotovilo je, da je tožena stranka glede na predložene obračunske liste, račune z obračuni in izstavljene plačilne liste, vedela, koliko delovnih ur je tožeča stranka opravila pri napoteni družbi A., ter koliko delovnih ur ji je nato obračunala in izplačala pri plači v teh mesecih, prav tako pa je tožeča stranka direktorico in prokurista tožene stranke opozorila, da prihaja do razlik med plačilom in opravljenimi urami, a glede tega nista ničesar storila. Tožnica je izpovedala, da so pri družbi A. prisotnost evidentirali, da so ji delo odrejali nadrejeni pri tej družbi, da je odrejeno delo opravila in da nikoli ni sama od sebe odšla z dela. Pritožbeno sodišče soglaša z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni ravnala protipravno in da ji ni mogoče očitati, da bi zatrjevano škodo povzročila namenoma ali iz hude malomarnosti. Tožena stranka je namreč glede na predložene obračunske liste, račune z obračuni in izstavljene plačilne liste vedela, koliko delovnih ur je tožeča stranka pri napoteni družbi opravila in koliko delovnih ur je nato obračunala in izplačala pri plači v teh mesecih. Če je tožeča stranka opravila manj delovnih ur, kot je bilo dogovorjeno med toženo stranko in družbo A. (kamor je bila tožeča stranka napotena), in je nato družba plačala toženi stranki samo dejansko opravljene ure dela napotene delavke, je to stvar njunega medsebojnega razmerja. To so dejstva, ki se ne nanašajo na tožečo stranko temveč na tretjo pravno osebo. Delodajalec se ne more naknadno (ko je že obračunal in izplačal plače) sklicevati na to, da ure, ki jih delavec domnevno ni opravil do povprečnega mesečnega fonda ur, predstavljajo kršitev pogodbe o zaposlitvi, še posebej, če je to ves čas vedel in dopuščal. 10. Pritožbene navedbe, da naj bi tožeča stranka neupravičeno izostajala z dela, predstavljajo pritožbeno novoto, ki jo pritožbeno sodišče skladno s prvim odstavkom 337. člena ne sme upoštevati, saj tožena stranka v pritožbi ni navedla, da teh dejstev brez svoje krivde ni mogla navesti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so bili izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP.

11. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni bistveno pripomogel k rešitvi spora, zato teh stroškov ni mogoče šteti kot stroške, potrebne za pravdo (prvi odstavek 154. in 155. člen ZPP).

1 Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1). 2 Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 - OZ). 3 Glej sodba VDSS opr. št. Pdp 782/2014 z dne 19. 3. 2015.