Jedro

Tožnica, ki je bila razvrščena v III. kategorijo invalidnosti, na dan 31. 12. 2012 ni bila zavarovanka niti tega dne ni bila prijavljena na zavodu za zaposlovanje kot brezposelna oseba. Bila je uživalka vdovske pokojnine. Zato tožnica ne izpolnjuje pogojev po 394. členu ZPIZ-2, da bi se lahko upokojila po ZPIZ-1. Zgolj status delovnega invalida II. ali III. kategorije invalidnosti, ne da bi bili sočasno izpolnjeni še ostali predpisani pogoji (pogoj starosti, dopolnjena pokojninska doba in prijava na zavodu za zaposlovanje), ne zagotavlja možnosti uveljavljanja pravice do starostne pokojnine po prejšnjih predpisih.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je stroškovno zavrnilo tožničin zahtevek na odpravo odločbe št. ... z dne 18. 10. 2013 ter ugotovitev, da ima od 1. 11. 2013 pravico do izplačevanja starostne pokojnine, da je tožena stranka dolžna od istega datuma dalje izplačati neplačane zneske starostne pokojnine v višini 433,00 EUR mesečno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratnega zneska v plačilo do plačila. Presodilo je, da je izpodbijani drugostopenjski upravni akt o spremembi prvostopenjskega z dne 9. 7. 2013, zavrnitvi pravice do starostne pokojnine ter ustavitvi izplačevanja s 1. 11. 2013, pravilen in zakonit. 2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga njeno spremembo in ugoditev tožbenemu zahtevku.

Navaja, da je že od leta 2002 invalid III. kategorije, zato je 31. 12. 2012 izpolnjevala pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine po določbah ZPIZ-1. Sodišče naj bi zmotno uporabilo 394. člen ZPIZ-2, saj ta ne predpisuje drugih pogojev, zaradi katerih prvostopenjska ugoditvena odločba z dne 9. 7. 2013 ne bi bila zakonita.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V obravnavani zadevi gre za spor o pravici do starostne pokojnine na podlagi zahteve, ki je bila v predsodnem postopku vložena 14. 11. 2012. Torej v času, ko je še veljal Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/1999 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-1).

S prvostopenjsko odločbo območne enote A. z dne 9. 7. 2013 je bila tožnici od 1. 1. 2013 dalje sicer priznana pravica do starostne pokojnine v znesku 430,24 EUR na mesec, saj naj bi bili ob uporabi tudi 394. člena novega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012; v nadaljevanju ZPIZ-2), izpolnjeni pogoji iz 36. člena ZPIZ-1. Vendar pa je bila z izpodbijano drugostopenjsko odločbo, izdano v postopku revizije, prvostopenjska odločitev spremenjena ter odločeno, da tožnica nima pravice do starostne pokojnine in hkrati izrečeno, da se izplačevanje pokojninske dajatve ustavi s 1. 11. 2013. Slednja odločba pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna in zakonita.

5. Pritožbeno sodišče se v celoti pridružuje zaključku sodišča prve stopnje, da v predmetni zadevi sploh ni podan dejanski stan, ki bi ga bilo mogoče obravnavati po 394. členu ZPIZ-2. Gre za prehodno določbo ZPIZ-2, ki ureja varstvo pričakovanih pravic za brezposelne, delovne invalide in prejemnike poklicne pokojnine. S to določbo je zavarovancem(1) ki so na dan 31. 12. 2012 imeli enega od predhodno navedenih statusov, zagotovljeno uveljavljanje pravic po prejšnjih predpisih, torej po ZPIZ-1, v kolikor so za posamezne kategorije izpolnjeni še dodatno predpisani pogoji.

6. V 4. odstavku 394. člena ZPIZ-2 je tako izrecno določeno, da se po ZPIZ-1 lahko upokoji zavarovanec, ki mu je na dan 31. 12. 2012 po tem predpisu manjkalo do tri leta starosti in tri leta pokojninske dobe in ima na isti dan priznan status delovnega invalida II. ali III. kategorije, ko dopolni manjkajočo starost in pokojninsko dobo. Po drugem stavku 4. odstavka 394. člena ZPIZ-2 se lahko po ZPIZ-1 upokoji tudi invalid II. ali III. kategorije, ki je na dan 31. 12. 2012 prijavljen pri Zavodu RS za zaposlovanje, pa mu je na isti datum manjkalo do pet let starosti in pet let pokojninske dobe, ko dopolni manjkajočo starost in pokojninsko dobo. Navedena določba ZPIZ-2 je povsem jasna in jo je mogoče pravilno interpretirati in uporabiti le ob določno predpisanih predpostavkah. Zgolj status delovnega invalida II. ali III. kategorije invalidnosti, ne da bi bili sočasno izpolnjeni še ostali predpisani pogoji, ne zagotavlja možnosti uveljavljanja pravice do starostne pokojnine po prejšnjih predpisih, kot zmotno meni pritožnica.

Nobenega dvoma namreč ni, da tožnica, ki je bila z 12. 8. 2002 sicer razvrščena v III. kategorijo invalidnosti(2) , na dan 31. 12. 2012 ni bila zavarovanka niti tega dne ni bila prijavljena na zavodu za zaposlovanje kot brezposelna oseba. Bila je uživalka vdovske pokojnine od 16. 12. 2004 dalje(3). Že zaradi slednjega dejstva prvostopenjski organ tožene stranke njene zahteve, vložene dne 14. 11. 2012, ne bi smelo obravnavati ob uporabi 394. člena ZPIZ-2. 7. Pritožnica pogojev za priznane pravice do starostne pokojnine po ZPIZ-1 ne bi izpolnjevala niti v primeru, če bi bila njena zahteva obravnavana ob uporabi 390. člena ZPIZ-2. Ta določa, da se v postopku, ki se je začel pred njegovo uveljavitvijo (s 1. 1. 2013) uporabljajo predpisi, veljavni do njegove uveljavitve, torej ZPIZ-1. Do vključno 31. 12. 2012 tožnica ni izpolnila pogojev iz 2. odstavka 36. člena ZPIZ-1. Po navedeni določbi je bilo namreč pravico do starostne pokojnine zavarovanki mogoče priznati, če je dopolnila 61 let starosti in najmanj 20 let pokojninske dobe. Predpisana starostna meja se je v skladu s 37. členom ZPIZ-1 na izrecno zahtevo zavarovanke za vsakega rojenega otroka lahko znižala (in sicer za 8 mesecev za enega, za 20 mesecev za dva in za 36 mesecev za tri otroke). Vendar je v skladu s prehodno določbo 399. člena ZPIZ-1 v letu 2012 znižanje za dva otroka lahko znašalo največ 16,25 mesecev.

Tožnica, ki je rojena 15. 6. 1953, je na dan 31. 12. 2012 dopolnila 59 let, 6 mesecev in 16 dni starosti, z znižanjem starostne meje za dva otroka pa bi morala dopolniti 59 let, 7 mesecev in 22 dni. Za 2 otroka se je predpisanih 61 let starosti v skladu s 399. členom ZPIZ-1 namreč v letu 2012 lahko znižalo le za 1 leto, 4 mesece in 8 dni(4). Ob dopolnjenih 32 letih, 6 mesecih in 15 dneh pokojninske dobe tako na dan 31. 12. 2012 ni izpolnjevala pogoja starosti iz 2. odstavka 36. člena ZPIZ-1 za priznanje pravice do starostne pokojnine.

8. Ker je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek zakonito zavrnjen, je upoštevaje tudi dodatno utemeljitev iz predhodne točke te obrazložitve, potrebno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

(1) Po 45. tč. 7. člena ZPIZ-2 je zavarovanec le oseba, ki je v skladu s tem zakonom vključena v obvezno ali prostovoljno zavarovanje.

(2) In so ji bile s pravnomočno odločbo št. ... z dne 30. 5. 2003 sicer priznane pravice na podlagi preostale delovne zmožnosti.

(3) Po odločbi št. ... z dne 21. 1. 2005. (4) Ne pa za 1 leto 5 mesecev in 14 dni, kot je ob nepravilni uporabi 399. člena ZPIZ-1 z znižanjem na dan 1. 1. 2013, ko ta zakon več ni veljal, ugotavljal prvostopenjski organ tožene stranke.