Jedro

Pravočasnost vložitve predloga za poravnavo pri Državnem odvetništvu zakon veže na vročitev pravnomočne odločbe sodišča, s katero se postopek, v zvezi s katerim se uveljavlja pravično zadoščenje zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, konča. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbo, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da takšno odločbo sodišča v stečajnem postopku predstavlja objava pravnomočnega končanja postopka na portalu AJPES. Pri tej objavi namreč gre le za objavo tipa procesnega dejanja, ki so ga začela sodišča objavljati šele s 5. 6. 2014, datum pravnomočnega končanja postopka zaradi insolventnosti pa je naveden kot datum dejanja. Predstavlja zgolj objavo podatka, dejstva pravnomočnega končanja postopka, ne pa odločbe, s katero je bil postopek zaradi insolventnosti (v tem konkretnem primeru stečajni postopek) končan. Pravilno je stališče pritožbe, da je takšna odločba sodišča, s katero se stečajni postopek konča, lahko zgolj in samo sklep o končanju stečajnega postopka.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani točki 2. izreka v celoti razveljavi in tožba zavrže tudi v delu, ki se glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 1. 2020 dalje, v roku 15 dni od izdaje sodbe, pod izvršbo."

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 8 dni od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti stroške tega postopka v višini 810,90 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodno odločbo pod točko 1. izreka sklenilo, da se zavrže tožbeni zahtevek v delu, ki se glasi: Ugotovi se, da je tožena stranka tožeči stranki kršila pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v stečajnem postopku nad pravno osebo K. d.d. - v stečaju, ki se je vodil pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. St X/2008, pod točko 2. izreka pa razsodilo pod I., da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 1. 2020 dalje, v roku 15 dni od izdaje sodbe, pod izvršbo, pod II. pa, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki pravdne stroške v znesku 1.024,94 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka.

2. Zoper to odločbo, se je v delu, ki predstavlja sodbo (točka 2. izreka) pritožila tožena stranka, sodbo izpodbija v celoti iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne v celoti, podredno pa, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, podaja pa še predlog za prekinitev postopka odločanja zaradi podaje svetovalnega mnenja vrhovnega sodišča po 4. odstavku 206. člena ZPP. V pritožbi najprej povzame vsebino odločitve sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, v nadaljevanju pa navaja, da se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je bil tožnik šele z objavo pravnomočno končanega stečajnega postopka dne 16. 1. 2019 seznanjen z dejstvom pravnomočnega zaključka stečajnega postopka in da tako z dne 15. 10. 2019 vloženim zahtevkom na Državno odvetništvo ni bil prepozen. Izpostavlja, da je bil sklep o končanju stečajnega postopka z dne 17. 12. 2018 objavljen na Ajpes-u dne 18. 12. 2018 in ta dan je potrebno tudi šteti kot dan vročitve in dan, ko so bile stranke seznanjene s končanjem postopka. Ker zoper sklep ni bila vložena nobena pritožba, je sklep postal pravnomočen dne 4. 1. 2019, tožnik pa tako zahtevek na državno odvetništvo dne 15. 10. 2019 vložil prepozno, po poteku devetmesečnega roka iz 1. odstavka 19. člena Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju: ZVPSBNO), zato je po njenem mnenju tožba tožnika nedopustna in bi jo moralo sodišče zavreči. Prav tako se tožena stranka ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da stečajni postopek predstavlja postopek, v katerem se odloča o pravicah in dolžnostih stranke, kot to določa 2. člen ZVPSBNO in 6. člen Evropske konvencije za človekove pravice (v nadaljevanju: EKČP). Izpostavlja, da v insolventnem postopku ne gre za spor glede obstoja določene pravice, temveč obliko prenehanja prezadolženega dolžnika. Šele v primeru, da bi bila tekom stečajnega postopka prerekana terjatev oziroma sporen obstoj ali neobstoj prerekane terjatve, izločitvene ali ločitvene pravice ali drugi spor, ki bi nastal med stečajnim postopkom ali v zvezi z njim, bi bil podan pravni interes za pričetek pravdnega (ali drugega) postopka, kjer bi se odločalo o obstoju/neobstoju konkretne pravice/obveznosti, ki je postala v insolventnem postopku sporna. V zvezi s sodbama ESČP Sedminek in Zavodnik proti Sloveniji, ki ju sodišče izpostavlja kot primer evropske sodne prakse, pa tožena stranka izrecno pripominja, da gre v obeh primerih za odločanje o civilni pravici tožeče stranke zoper toženo stranko v pravdnem postopku v smislu 6. člena EKČP, ki se je nato nadaljeval s postopkom izvršbe oziroma s stečajnim postopkom, zaradi česar po njenem mnenju izpostavljenih primerov nikakor ne moremo primerjati s predmetnim primerom, kjer ne gre za pravdni postopek oziroma civilnopravni spor o tožnikovi pravici/obveznosti, temveč za stečajni postopek kot obliko prenehanja stečajnega dolžnika, kjer pa se ni odločalo o konkretnih pravicah tožnika. Nadalje se tožena stranka tudi ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je bila kršena tožnikova pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ker je bilo trajanje stečajnega postopka nerazumno in predolgo. Ob tem sodišču prve stopnje očita skopo obrazložitev razlogov, na podlagi katerih meni, da je prišlo do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Tudi sicer pa meni, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je sojenje potekalo prepočasi, s premajhno intenzivnostjo, vodenjem in nadzorom sodišča ter delom stečajnega upravitelja, z dolgotrajnostjo in vodenjem s stečajem povezanih postopkov, pa tudi na tej podlagi sprejeti zaključek, da je bila kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Sodišču prve stopnje očita, da je ta zaključek sprejelo ne da bi upoštevalo vse okoliščine primera, predvsem to, da je bilo v konkretnem primeru kar 626 upnikov, da je bil velik obseg premoženja stečajnega upnika (verjetno pravilno stečajnega dolžnika), da so se vlagala številna pravna sredstva. Izpostavlja še, da se je stečajno sodišče na vsak predlog stečajnega upnika odzvalo hitro in izdalo sklep ali odredbo, prav tako se je hitro odzvalo na druga pisanja v postopku. Kot je razvidno iz kronološkega pregleda zadeve, je bilo vsak mesec opravljenih povprečno deset procesnih dejanj, kar že samo po sebi kaže na zelo kompleksno zadevo. K trajanju stečajnega postopka tako ni sodišče z ničemer prispevalo, saj je šlo za kompleksno in obširno zadevo, sodišče pa tekom stečajnega postopka ni odstopalo od običajne metode dela ali profesionalne skrbnosti, Predmetni stečajni postopek je potekal kontinuirano, v povezavi s konkretnim stečajnim postopkom pa so tekli številni sodni postopki glede ugotavljanja obstoja/neobstoja prerekanih terjatev in v zvezi z izterjavo terjatev stečajnega dolžnika do njegovih dolžnikov. Zasledoval se je cilj čim uspešnejše vnovčenje in poplačilo upnikov, kar je tudi uspelo, saj so bili upniki poplačani kar 71,69 odstotkov, kar predstavlja nadpovprečen odstotek poplačila v stečajnem postopku. Kot pavšalen tožena stranka označi še zaključek sodišča prve stopnje v 18. točki obrazložitve, da postopek glede na svojo naravo ni bil zapleten v dejanskem in pravnem pogledu v takšni meri, da bi opravičeval takšno dolžino trajanja postopka, ter da pri tem tudi ne pojasni, v čem naj bi delo stečajnega sodišča odstopalo od običajne metode dela oziroma od profesionalne skrbnosti. Tudi sicer pa se s takšnim zaključkom sodišča prve stopnje tožena stranka ne strinja in meni, da v konkretnem primeru ni bilo izkazano nobeno zavlačevanje postopka ali odlašanje s postopkom brez razumnih razlogov. Do kršitve pravice do sojenja brez razumnega roka namreč ne pride, če je dolgotrajnost posledica zahtevnosti zadeve, (ne)aktivnosti pravdnih strank, temveč mora biti za zavlačevanje odgovorno sodišče, ki je zavlačevalo z vodenjem postopka brez razumnih razlogov, česar pa tožeča stranka ni izkazala. Presoja dolgotrajnosti je tako odvisna od okoliščin vsakega primera. Tožena stranka soglaša z razlago sodišča prve stopnje, da tožena stranka za kršitev na podlagi 16. člena ZVPSBNO odgovarja objektivno, torej ne glede na krivdo, vendar pa meni, da to še ne pomeni, da ni potrebno ugotoviti tudi kršitve oziroma protipravnega ravnanja tožene stranke, pri čemer je dokazno breme protipravnosti na tožeči stranki, ki pa po oceni tožene stranke temu bremenu ni zadostila. Sodišču prve stopnje ob tem očita, da se do konkretnih okoliščin, ki bi naj pomenila protipravno ravnanje tožene stranke, sploh ni opredelilo. Tožena stranka je prepričana, da v konkretnem primeru protipravnost sploh ni podana oziroma ni izkazano, da bi šlo za zavlačevanje postopka ali da bi za zavlačevanje postopka odgovarjalo sodišče oziroma da bi šlo za situacijo, ko bi šlo za opustitev dolžnega ravnanja posameznih sodnikov ali ko bi bilo trajanje stečajnega postopka posledica objektivnega stanja zaradi zaostankov na sodišču. Ker protipravnost tožene stranke ni izkazana, pa po mnenju tožene stranke ni podana objektivna odgovornost tožene stranke. Ob tem, da po njenem mnenju ni podan že temelj za izplačilo odškodnine, pa se tožena stranka ne strinja niti z zaključkom sodišča glede same višine prisojene odškodnine. Sodišču prve stopnje očita, da pri določitvi odškodnine sploh ni obrazložilo, na podlagi katerih meril je dosodilo odškodnino v višini 3.000,00 EUR in je zgolj pavšalno navedlo, da je tožnik po presoji sodišča postavil povsem realen znesek odškodnine glede na kriterije iz 4. člena ter 3. odstavka 16. člena ZVPSBNO in mu za v postopku kršeno pravico do sojenja v razumnem roku prisodilo celoten zahtevani znesek. Opozarja, da je pri odločanju o višini denarne odškodnine zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku potrebno upoštevati določila iz 4. člena ZVPSBNO, predvsem zapletenost zadeve, ravnanje strank v postopku, pomen zadeve za pritožnika in ravnanje državnih oblasti. S tem je izraženo temeljno načelo za odmero odškodnine, in sicer načelo individualizacije odškodnine (3. odstavek 16. člena ZVPSBNO, ki določa, da se pri določitvi višine odškodnine upoštevajo merila iz 4. člena istega zakona), ki je oprto na načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine (2. odstavek 16. člena ZVPSBNO, ki določa, da se denarna odškodnina za posamezno pravnomočno rešeno zadevo prizna od 300,00 EUR do 5.000,00 EUR. Tožena stranka meni, da v tej konkretni zadevi ne gre spregledati, da je šlo za zelo obsežen, kompleksen stečajni postopek, v katerem je bil velik obseg premoženja stečajnega dolžnika, v katerem so se vlagala številna pravna sredstva in v katerem so bili upniki poplačani kar 71,69 odstotkov, kar predstavlja nadpovprečen odstotek poplačila v stečajnem postopku. Glede na vse navedeno je po mnenju tožene stranke dosojeni znesek po temelju neutemeljen, pa tudi sicer pretiran. Tožena stranka sklepno sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava in kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Glede na to, da je sporno pravno vprašanje, ali stečajni postopek predstavlja spor, v katerem se odloča o pravici/dolžnosti stranke v njeni zadevi, kot to določa 2. člen ZVPSBNO in 6. člen EKČP, odgovora na to pravno vprašanje pa po njeni oceni pravna praksa ne daje, in glede na to, da je glede na število upnikov realno pričakovati, da se bo to pravno vprašanje pojavilo še v številnih istovrstnih sporih, tožena stranka predlaga, da sodišče prekine postopek odločanja in predlaga vrhovnemu sodišču izdajo svetovalnega mnenja na podlagi 4. odstavka 206. člena ZPP. Le-tega pa predlaga tudi iz razloga, ker gre v konkretnem primeru za spor majhne vrednosti, kjer je revizija izključena in je strankama onemogočeno popolno sodno varstvo, s čemer pa bi se kršila ustavna pravica do pravnega sredstva, ki jima jo daje 25. člen Ustave RS.

3. Tožnik je na pritožbo tožene stranke odgovoril, v odgovoru pa se zavzema za njeno zavrnitev.

4. Pritožba tožene stranke je utemeljena.

5. Sodbe v sporih majhne vrednosti, kakršna je tudi predmetna, je po določbi 1. odstavka 458. člena ZPP mogoče izpodbijati le iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na kar so bile stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje in v pravnem pouku izpodbijane sodbe tudi izrecno poučene. Glede na takšno omejitev pritožbenih razlogov pritožnik v pritožbi ne more izpodbijati pravilnosti dejanskih ugotovitev in zaključkov sodišče prve stopnje, ker to pomeni uveljavljanje nedopustnega pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava pa pritožbeno sodišče preizkuša glede na dejanske ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje, na katere je vezano. Sicer pa pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena ZPP) preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. V tej pravdni zadevi je tožnik od tožene stranke zahteval odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala v sodnem postopku Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. St X/2008 zaradi kršitve pravice do sojenja v nerazumnem roku.

7. Materialno pravno podlago za odločitev v tej zadevi predstavljajo določila ZVPSBNO, ki kot lex specialis ureja pravna sredstva za varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, vključno z možnostjo uveljavljanja pravičnega zadoščenja. V skladu z določilom 1. odstavka 15. člena ZVPSBNO je procesna predpostavka za uveljavljanje zahteve za pravično zadoščenje vložitev nadzorstvene pritožbe, ki ji je bilo ugodeno ali rokovnega predloga, (pravočasen) postopek pred Državnim pravobranilstvom iz 19. člena ZVPSBNO pa je obvezen predhodni postopek poizkusa mirne rešitve spora in s tem procesna predpostavka za dopustnost tožbe iz 20. člena ZVPSBNO za povrnitev škode zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

8. Sodišče prve stopnje je v točki 13. obrazložitve izpodbijane sodbe kot nesporno med strankama ugotovilo, da je bil sklep o končanju stečajnega postopka št. St X/2008 zoper K. d.d. z dne 17. 12. 2018 na AJPES-u objavljen dne 18. 12. 2018, kar je šteti kot datum vročitve oškodovancem (tudi tožniku), da je bil dne 19. 12. 2018 izdan in istega dne tudi objavljen popravni sklep, ki je postal pravnomočen dne 4. 1. 2019, da je bilo dne 16. 1. 2019 objavljeno pravnomočno končanje postopka in dne 15. 10. 2019 na Državno odvetništvo vložen zahtevek tožnika, pa tudi, da je tožnik v stečajnem postopku in tako pravočasno vložil nadzorstveno pritožbo in rokovni predlog, o katerih se je meritorno odločalo s sklepom SuNp 10/2016 z dne 15. 3. 2016 in RoP 32/2016 z dne 9. 5. 2016, nakar je zaključilo, da so glede na to, da je tožnik vložil pospešitvena sredstva, izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 15. člena ZVPSBNO. V isti točki obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje še zaključilo, da so bile stranke stečajnega postopka šele z objavo pravnomočnega končanja postopka dne 16. 1. 2019 na spletni strani AJPES seznanjene z dejstvom pravnomočnega zaključka stečajnega postopka in da je zato tožnik, ki je vložil zahtevek na Državno tožilstvo dne 15. 10, 2019, le-tega vložil pravočasno v zakonsko določenem 9 mesečnem roku v skladu z določilom 1. odstavka 19. člena ZVPSBNO. V točki 14. obrazložitve izpodbijane sodbe je zaključilo, da je tudi tožnik kot upnik, ki je v stečajnem postopku prijavil svojo terjatev v roku za prijavo, pridobil upravičenje opravljati procesna dejanja v glavnem postopku zaradi insolventnosti in je tako imel kot stranka glavnega postopka glede na določilo 2. člena ZVPSBNO tudi pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in mu je bila s tem tudi zagotovljena pravica do poštenega sojenja po 6. členu EKČP in 23. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: URS). V točki 18. obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je celotni stečajni postopek, ki se je od 5. 7. 1996 nad K. d.d. najprej vodil kot likvidacijski in po dne 7. 8. 1996 podanem predlogu za uvedbo stečajnega postopka št. St X/1996 pričel 8. 8. 1996 voditi kot stečajni postopek, zaključil 4. 1. 2019, po dobrih 22 letih in zaključilo, da je bilo takšno trajanje postopka nerazumno in predolgo. Poudarilo je, da sicer stečajni postopek spada med nujne zadeve, da mora zato sodišče svoja procesna dejanja izvajati v rokih, določenih z zakonom in si z izvajanjem svojih pristojnosti nadzora nad upraviteljem prizadevati, da jih opravi v rokih, določenih z zakonom, da morajo sodišča in drugi organi prednostno obravnavati zadeve, v katerih je kot stranka udeležen stečajni dolžnik ali katerih izid vpliva na potek stečajnega postopka. Ugotovilo je še, da je v konkretnem primeru sicer šlo za stečajni postopek, ki je bil obsežen glede števila upnikov 626, kot tudi terjatev 667 ter obsega premoženja stečajnega dolžnika, vendar pa postopek že glede na svojo naravo ni bil zapleten v dejanskem in pravnem pogledu v takšni meri, da bi opravičeval takšno dolžino trajanja postopka, v njem ni bilo postavljenih izvedencev, niso se reševala pravna vprašanja, niti število upnikov ni vplivalo na zapletenost in dolžino postopka. Nadalje je še ugotovilo, da so posamezne faze postopka trajale predolgo, kljub temu, da je tožnik v letu 2016, kot tudi drugi upniki, vlagal urgence in pospešitvena sredstva, pa je do končne razdelitve in poplačila ter končanja postopka prišlo v januarju 2019, ko so bili poplačani v višini 71,69%. Ugotovilo je tudi, da tožnik s svojim ravnanjem ni prispeval k trajanju postopka, predmetna zadeva pa zanj tudi ni bila neznatnega pomena in mu je glede na dolgotrajnost postopka in s tem finančno negotovost povzročila skrbi. Zaključilo je, da o tožnikovi terjatvi ni bilo odločeno v razumnem roku oziroma brez nepotrebnega odlašanja, saj je konkretni postopek, ki je že po zakonu nujen in mora biti hiter kljub njegovi obsežnosti trajal nerazumno dolgo glede na to, da so v letu 2018 stečajni postopki povprečno trajali 16,9 mesecev, v letu 2017 pa 18,4 mesecev, medtem ko je predmetni stečajni postopek trajal dobrih 22 let, za kar je objektivno odgovorna tožena stranka, ker je sojenje potekalo prepočasi, s premajhno intenzivnostjo, vodenjem in nadzorom sodišča ter delom stečajnega upravitelja, z dolgotrajnostjo in vodenjem s stečajem povezanih postopkov, saj je kljub vloženim pospešitveni sredstvom tožnika v letu 2016 postopek trajal do 4. 1. 2019. V točki 19. obrazložitve izpodbijane sodbe pa je v zvezi z odmero pravične denarne odškodnine sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnik postavil povsem realen znesek odškodnine, zato mu je prisodilo odškodnino v celotnem zahtevanem znesku.

9. Ni pritrditi toženi stranki, da je izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta očitek tožena stranka utemeljuje z navedbami, da je sodišče prve stopnje skopo obrazložilo razloge, na podlagi katerih meni, da je prišlo do kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa tudi z navedbami, da sodišče prve stopnje sploh ni opravilo presoje pojma protipravnosti, ko bi moralo pretehtati vse okoliščine konkretnega primera, njegovi zaključki, da postopek glede na svojo naravo ni bil zapleten v dejanskem in pravnem smislu, pa so pavšalni in brez pojasnil, v čem naj bi delo stečajnega sodišča odstopalo od običajne metode dela oziroma od profesionalne skrbnosti, pa tudi z navedbo, da da pri določitvi odškodnine sploh ni obrazložilo, na podlagi katerih meril je dosodilo odškodnino. Vsi ti očitki so neutemeljeni, saj je sodišče prve stopnje v točki 19. obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da je višino odškodnine presojalo glede na že zgoraj (t.j. v točki 18. obrazložitve izpodbijane sodbe) opisane kriterije iz 4. člena ter 3. odstavka 16. člena ZVPSBNO, v točki 18. obrazložitve izpodbijane sodbe pa navedlo povsem ustrezne in povsem dovolj razlogov glede teh kriterijev, pa tudi za svoj zaključek, da je bila tožniku v stečajnem postopku kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, znotraj tega zaključka pa je tudi povsem ustrezno obrazložilo svoje zaključke o predolgem trajanju postopka in o (ne)zapletenosti postopka, da se da vse te njegove zaključke preizkusiti. V točki 15. obrazložitve izpodbijane sodbe je tudi pojasnilo, da je v postopku po ZVPSBNO denarna odškodnina opredeljena kot posebna nova oblika nepremoženjske škode, ki pri oškodovancih nastane že, če dokažejo, da je prišlo do kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in zato ni potrebno dokazovati nedopustnega ravnanja sodišča, ki je kršilo varovano pravico, temveč zadošča že ugotovitev, da je ta pravica kršena, kar pomeni, da je v izpodbijani sodbi navedlo tudi dovolj razlogov v zvezi s presojo pojma protipravnosti (oziroma nedopustnega ravnanja tožene stranke), da se da tudi v tem delu njegova odločitev preizkusiti.

10. Pritožbeno sodišče ob pritožbenem preizkusu tudi ni zasledilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), zato pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni podan.

11. Pritožba ne izpodbija, tudi sicer pravilnega, zaključka sodišča prve stopnje, da je izpolnjena procesna predpostavka za dopustnost tožbe v tej zadevi iz 1. odstavka 15. člena ZVPSBNO, ki določa, da lahko stranka zahteva pravično zadoščenje po tem zakonu, če je glede zadeve iz 2. člena tega zakona vložila nadzorstveno pritožbo, ki ji je bilo ugodeno s sklepom ali z obvestilom (6. in 4. odstavek 6. člena), ali če je vložila rokovni predlog.

12. Utemeljeno pa tožena stranka sodišču prve stopnje očita zmotnost uporabe materialnega prava v delu, v katerem je presojalo, ali so izpolnjeni pogoji za dopustnost vložene tožbe po 1. odstavku 19. člena ZVPSBNO. Le-ta določa, da stranka postopek za uveljavitev zahtevka za pravično zadoščenje, kadar je izpolnjen pogoj iz 1. odstavka 15. člena tega zakona, prične z vložitvijo predloga za poravnavo pri Državnem pravobranilstvu (sedaj Državnem odvetništvu), zaradi sporazuma o vrsti oziroma višini pravičnega zadoščenja, da lahko ta predlog glede njene zadeve iz 2. člena tega zakona stranka vloži v devetih mesecih od dneva vročitve pravnomočne odločbe sodišča, oziroma če je bilo v njeni zadevi iz 2. člena tega zakona vloženo izredno pravno sredstvo, o katerem odloča Vrhovno sodišče Republike Slovenije, od dneva vročitve odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, s katero se postopek konča, da se Državno pravobranilstvo (Državno odvetništvo) do predloga stranke, kolikor oceni, da je zahtevek za pravično zadoščenje utemeljen, opredeli najkasneje v roku treh mesecev, do izteka navedenega roka pa stranka ne sme uveljavljati denarne odškodnine zaradi pravičnega zadoščenja s tožbo pred pristojnim sodiščem. Pravočasnost vložitve predloga za poravnavo pri Državnem odvetništvu zakon tako veže na vročitev pravnomočne odločbe sodišča, s katero se postopek, v zvezi s katerim se uveljavlja pravično zadoščenje zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, konča. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbo, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da takšno odločbo sodišča v stečajnem postopku predstavlja objava pravnomočnega končanja postopka na portalu AJPES. Pri tej objavi namreč gre le za objavo tipa procesnega dejanja, ki so ga začela sodišča objavljati šele s 5. 6. 2014, datum pravnomočnega končanja postopka zaradi insolventnosti pa je naveden kot datum dejanja. Predstavlja zgolj objavo podatka, dejstva pravnomočnega končanja postopka, ne pa odločbe, s katero je bil postopek zaradi insolventnosti (v tem konkretnem primeru stečajni postopek) končan. Pravilno je stališče pritožbe, da je takšna odločba sodišča, s katero se stečajni postopek konča, lahko zgolj in samo sklep o končanju stečajnega postopka. V stečajnem postopku, ki se je vodil pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani nazadnje pod opr. št. St X/2008 in na katerega se navezuje zahteva tožnika za pravično zadoščenje zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, je bil, kar je med pravdnima strankama kot nesporno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje v točki 13. obrazložitve izpodbijane sodbe, sklep o končanju stečajnega postopka izdan dne 17. 12. 2018 in objavljen na portalu AJPES-a dne 18. 12. 2018, nato pa je bil izdan in istega dne objavljen še popravni sklep z dne 19. 12. 2018, ki je postal pravnomočen dne 4. 1. 2019. Ker sklep o končanju stečajnega postopka, ki je eden izmed sklepov, izdanih v glavnem postopku zaradi insolventnosti, ni izvzet iz 2. točke 1. odstavka 122. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP) in zanj tudi sicer v ZFPPIPP ni posebej predpisano vročanje strankam, tudi za ta sklep velja, da se v skladu z 2. odstavkom 123. člena ZFPPIPP, ki določa, da se v glavnem postopku zaradi insolventnosti sodna pisanja ter pisanja strank ali upravitelja vročijo samo, če za posamezno pisanje tako določa zakon, in osebi, za katero zakon določa, da se ji pisanje vroči, strankam ne vroči, za dan vročitve pa velja dan objave na portalu AJPES, pri tem pa v skladu s 4. odstavkom 122. člena ZFPPIPP tudi še velja, in nasprotni dokaz ni dovoljen, da se je stranka postopka zaradi insolventnosti ali druga oseba seznanila z vsebino te sodne odločbe s potekom osmih dni po objavi tega pravnega dejanja. V tem konkretnem primeru to pomeni, da je bil tožniku kot stranki stečajnega postopka sklep o končanju stečajnega postopka z dne 17. 12. 2018, ki je postal pravnomočen dne 4. 1. 2019, kar je med strankama nesporno, vročen dne 18. 12. 2018, ko je bil objavljen na portalu AJPES, popravni sklep z dne 19. 12. 2018 pa tega dne, saj je bil še isti dan objavljen na portalu AJPES in velja, da se je tožnik z vsebino sklepa o končanju stečajnega postopka, popravljenega s popravnim sklepom z dne 19. 12. 2018 seznanil dne 27. 12. 2018 in ne šele z dnem 16. 1. 2019, ko je bil na portalu AJPES objavljen podatek o pravnomočnem končanju stečajnega postopka, kot to pravno zmotno šteje sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Ker je bil, kot to ugotavlja tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, sklep o končanju stečajnega postopka z dne 17. 12. 2018, popravljen s popravnim sklepom z dne 19. 12. 2018, tožniku vročen dne 18. 12. 2018, popravni sklep pa 19. 12. 2018 in je postal pravnomočen dne 4. 1. 2019, je s tem dnem začel teči tudi prekluzivni devet mesečni rok za vložitev predloga za poravnavo pri Državnem odvetništvu iz 1. odstavka 19. člena ZVPSBNO. Ta pa se je v skladu s 3. odstavkom 111. člena ZPP, ki določa, da se roki, ki so določeni po mesecih oziroma po letih, končajo s pretekom tistega dne v zadnjem mesecu oziroma letu, ki se po svoji številki ujema z dnem, ko je rok začel teči, če tega dneva v zadnjem mesecu ni, pa zadnji dan v tem mesecu, iztekel dne 4. 10. 2019, kar pomeni, da je bil predlog tožnika za poravnavo pri Državnem odvetništvu, ki ga je nesporno vložil dne 15. 10. 2019, očitno vložen prepozen. To pa posledično pomeni, da ni izpolnjena procesna predpostavka iz 1. odstavka 19. člena ZVPSBNO, ki je predpisana za dopustnost tožbe iz 20. člena ZVPSBNO.

13. Ker procesna predpostavka iz 1. odstavka 19. člena ZVPSBNO za dopustnost tožbe po 20. členu ZVPSBNO ni izpolnjena, je potrebno takšno tožbo v skladu z 274. členom ZPP zavreči, zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke v skladu s 3. odstavkom 354. člena ZPP kot utemeljeni ugodilo in izpodbijano sodbo (točka 2. izreka izpodbijane sodne odločbe) razveljavilo, hkrati pa nedopustno tožbo zavrglo (še v delu, v katerem je ni zavrglo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodni odločbi v točki 1. izreka).

14. Glede na to, da je bilo pritožbi tožene stranke ugoditi že iz zgoraj navedenih razlogov, se pritožbeno sodišče ne bo posebej opredeljevalo še do preostalih pritožbenih navedb tožene stranke, prav tako pa tudi ne do njenega predloga za prekinitev postopka po 4. odstavku 206. člena ZPP, saj za odločitev o pritožbi to ni več pravno pomembno.

15. Ker je pritožbeno sodišče s tem sklepom razveljavilo izpodbijano sodbo in zavrglo tožbo tožnika še v preostalem delu, v katerem je ni zavrglo že sodišče prve stopnje, je moralo v skladu z 2. odstavkom 165. člena ZPP odločiti o vseh stroških tega pravdnega postopka. Ker tožnik v pravdi ni uspel, mora toženi stranki povrniti vse potrebne (155. člen ZPP) stroške postopka (1. odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je toženi stranki, upoštevaje določila veljavne Odvetniške tarif (v nadaljevanju: OT), priznalo naslednje potrebne pravdne stroške pred sodiščem prve stopnje: sestava odgovora na tožbo 300 točk (Tarifna številka 19/1 OT), sestava 1. pripravljalne vloge 300 točk (Tarifna številka 19/1 OT), zastopanje na 1. naroku dne 3. 9. 2020 300 točk (Tarifna številka 20/1 OT), končno poročilo stranki 50 točk (Tarifna številka 39/3 OT) in materialni stroški 19 točk (2% po 3. odstavku 11. člena OT), skupaj torej 969 točk. Poleg potrebnih pravdnih stroškov pred sodiščem prve stopnje pa je toženi stranki pritožbeno sodišče priznalo še potrebne stroške v zvezi z vloženo pritožbo in sicer: sestava pritožbe 375 točk (Tarifna številka 21/1 OT) in materialni stroški 7,50 točk (2% po 3. odstavku 11. člena OT), skupaj torej 382,5 točk. Vsi pravdni stroški tožene stranke tako znašajo 1.351,5 točk oziroma upoštevaje vrednost točke po OT (0,60 EUR) 810,90 EUR, tožnik pa jih je toženi stranki dolžan povrniti v roku 8 dni (4. odstavek 458. člena ZPP), v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka.