Jedro

Tožniki so podali izjave o prevzemu pravde po pokojnem F.F. Sporazum o prenosu pričakovane lastninske pravice ni imel nobenega vpliva na položaj strank v tej pravdi. Da bi po pokojnem F.F. pravdo nadaljevali le R.J.F in T.F, bi morale soglašati vse stranke, do česar pa ni prišlo.

Dedič je povsem pavšalno navajal, da je materi izročal svojo plačo, konkretiziranih trditev v tem pogledu pa ni podal, zato prvo sodišče ni imelo razlogov za presojo te oblike prispevka z vidika 32. člena ZD, oziroma se s tem vprašanjem ni bilo dolžno ukvarjati.

Izrek

I. Pritožba tožnikov R.J.F, T.F, F.R, mld. J.R in mld. E.R se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje z dne 13.5.2010, v zvezi s popravnim sklepom istega sodišča z dne 16.11.2010. II. Pravdne stranke krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Pritožbeno sodišče v nadaljevanju označuje kot tožečo stranko (tožnike) R.J.F, T.F, F.R, mld. J.R in mld. E.R, kot toženo stranko (toženca) pa H.T in J.F. 2. Sodišče prve stopnje je zaradi delnega umika tožbe toženke H.T ustavilo postopek v delu, ki se je nanašal na njen ugotovitveni zahtevek, da v zapuščino ne spada 1138/10000 nepremičnin, parc. št. 1641, parc. št. 1642/1 in par. št. 1642/2, vse k.o. X. Prvo sodišče je razsodilo, da v zapuščino po pokojni M.F ne spada 862/10000 nepremičnin parc. št. 1641, parc. št. 1642/1 in 1642/2, vse k.o. X, ker je lastnik navedenega premoženja H.T. (1. točka izreka). Razsodilo je tudi, da se iz zapuščine po pokojni M.F. izloči vrednost 1646/10000 stanovanjske hiše B., kar ustreza prispevku F.F. k povečanju oziroma ohranitvi zapustničinega premoženja, kar je (prvotni) tožnik zahteval več ali drugače v okviru izločitvenega zahtevka, pa je prvo sodišče zavrnilo (2. točka izreka). Prvo sodišče je še zavrnilo denarna zahtevka prvotnega tožnika oziroma sedanjih tožnikov, da sta toženca H.T. in J.F. dolžna plačati zneska 72.583,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.1.2010 do plačila in 162.583,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.1.2010 do plačila (3. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

3. Sodišče prve stopnje je s popravnim sklepom z dne 16.11.2010 popravilo sodbo v 2. točki izreka tako, da se delež pravilno glasi 1646/10000 (namesto napačno 1464/10000).

4. Zoper sodbo se pritožujejo tožniki, ki uveljavljajo vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlagajo, da pritožbeno sodišče ustrezno spremeni izpodbijano sodbo, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. Navajajo, da je med postopkom najprej umrl prvotni tožnik F.F., kasneje pa še njegova hči R. Namesto njiju so v pravdo vstopili dediči. Sedanji tožniki so se s posebnim pravnim poslom izrecno dogovorili, da so F.R, mld. E. R. in mld. J.R. vse svoje pravice in obveznosti prenesli na R.J.F in T.F. Kljub predlogu tožnikov prvo sodišče tega ni upoštevalo in o spremembah sploh ni odločalo. Prvo sodišče je kršilo zakonska določila pri določanju vrednosti spornega predmeta. Prvo sodišče je v 2. točki ugotovilo, da se izloči vrednost 1464/10000 stanovanjske hiše iz zapuščine v korist F.F., kar je v nasprotju z dokaznim postopkom in ugotovitvijo sodišča, da so vlaganja tožnika znašala 16,46 % celotne amortizirane vrednosti vseh nepremičnin zapustnice. Prvo sodišče ugotavlja delež H.T. glede na celotno premoženje zapustnice, medtem ko delež F.F. ugotovi le glede deleža na sami hiši B.. Takšna ugotovitev nasprotuje izvedenemu postopku in zaključkom cenilca, ki je delež F.F. ugotavljal glede na celotno premoženje zapustnice. Prvo sodišče je v nasprotju z dokazi ugotovilo, da zahtevek tožnika za izločitev iz zapuščine iz naslova odplačila dolga očeta ni utemeljen. Pričevanja C.K, M.T. in A.O. potrjujejo navedbe tožnika in izpoved njegove žene. Trditev tožnika so potrdile tri objektivne priče. Sodišče v nasprotju s pričanjem teh prič poskuša najti razloge, zakaj naj bi tožnik ne vrnil dolga, kljub jasnim dokazom, da je dolg v celoti vrnil izključno tožnik. Tega si tožeča stranka ne zna pojasniti, enako pa velja tudi v zvezi z zatrjevanjem tožnika, da je prispeval k preživljanju družine po smrti očeta. Sodišče ne sledi tem dokazanim trditvam. Tožnik ni trdil, da je izključno sam preživljal družino, ampak da je prispeval k preživljanju družine. F.F. je bil prvorojenec in je bilo samoumevno, da je po smrti očeta nosil glavno breme preživljanja družine, skupaj z mamo. Bil je precej starejši od brata in sestre ter zaposlen. Nerelevantno in nerealno je razčlenjevanje prvega sodišča, da naj bi tožnik zatrjeval, da je preživljal le brata in sestro, ne pa tudi matere. Neživljenjski je zaključek sodišča, da naj bi tožnik vse do leta 1964 denar prispeval prostovoljno in da zato ne more biti govora o prikrajšanju ter, da gre posledično za zastaranje. „Prostovoljnost“ v tistem času je bila nekaj samoumevnega oziroma obveznost najstarejšega otroka. Prvorojeni sin je bil mišljen kot prevzemnik hiše ali kmetije, zato se je njegova pomoč smatrala za samoumevno. Noben otrok, ki pomaga pri preživljanju svoje družine v podobnih primerih, ni uveljavljal od staršev povrnitve sredstev. Dokazni postopek je pokazal, da je tožnik prispeval tako finančno kot z delom, in sicer dolga leta, kar se ne more trditi za toženo stranko. Dokazano je, da je toženec pridobil parcelo, na kateri stoji njegova hiša, neodplačno.

5. Toženca v odgovorih na pritožbo predlagata njeno zavrnitev.

6. Tožniki so podali dopolnitev pritožbe 4. 11.2010, kar je po izteku pritožbenega roka (zadnji dan tega roka je bil 2.11.2010), zato pritožbeno sodišče te vloge kot prepozne ni upoštevalo, enako pa velja tudi za vse poznejše vloge pravdnih strank.

7. Pritožba ni utemeljena.

8. Tožniki so zatrjevali, da so medsebojna razmerja uredili s sporazumom o prenosu pričakovane lastninske pravice in darilno pogodbo z dne 13.11.2008, kar naj bi prvo sodišče moralo upoštevati v procesnem smislu (kdo nastopa v pravdi kot dedič prvotnega tožnika FF). Tožniki so podali izjave o prevzemu pravde po pokojnem F.F. Navedeni sporazum z dne 13.11.2008 ni imel nobenega vpliva na položaj strank v tej pravdi. Da bi po pokojnem F.F. pravdo nadaljevali le R.J.F in T.F bi morale soglašati vse stranke, do česar pa ni prišlo (primerjaj 190. člen ZPP). Kakšno kršitev določb postopka ima tožeča stranka pri tem v mislih, iz pritožbe ne izhaja, zato pritožbeno sodišče na takšne pavšalne trditve ne odgovarja. Enako velja za neobrazložene očitke o kršenju določb postopka v zvezi z določanjem vrednosti spornega predmeta.

9. Očitno pisno pomoto glede velikosti izločenega deleža v korist F.F. (1646/10000) je prvo sodišče opravilo s sklepom z dne 16.11.2010. Prvo sodišče je odločilo o izločitvenem zahtevku F.F. v skladu s tožbenim zahtevkom tožnikov, kot je bil nazadnje oblikovan v pripravljalni vlogi z dne 7.1.2010 (pri njem je tožeča stranka vztrajala kljub opozorilu oziroma vprašanju sodišča na naroku 13.5.2010 – vsebinsko v bistvenem enak tožbeni zahtevek je tožeča stranka postavila že v pripravljalni vlogi z dne 7.3.2002, list. št. 229, pri njem pa je vztrajala kljub opozorilu sodišča o hibah postavljenega tožbenega zahtevka na naroku 21.8.2008). Tožniki so namreč izločitveni zahtevek omejili le na samo stanovanjsko hišo (za razliko od toženke s tožbenim zahtevkom niso zajeli celotne zapuščine pokojne M.F, to je nepremičnin parc. št. 1641, parc. št. 1642/1 in parc. št. 1642/2, vse k.o. X). Ne glede na ugotovitve izvedenca oziroma izvedeni dokazni postopek je prvo sodišče o tožbenem zahtevku tožnikov odločilo v skladu s prvim odstavkom 2. člena ZPP.

10. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da tožniki niso dokazali, da bi F.F. odplačal denarno posojilo, ki sta ga njegova starša dobila pri T.K. V tem delu je dokazna ocena prvega sodišča celovita in prepričljiva ter se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje nanjo. Na podlagi izpovedb prič C.K., M.T. in A.O. je prvo sodišče lahko ugotovilo le to, da je denar za vračilo posojila prinesel F.F., ne pa tudi, da bi to posojilo vrnil iz lastnih sredstev. Pavšalno pritožbeno sklicevanje na izpovedbe navedenih prič ne more omajati navedenih zaključkov prvega sodišča. C.K. je izpovedala le to, da je F.F. po vojni prenesel denar zaradi vrnitve posojila, ki je bilo dano pred vojno njegovi materi, pri čemer priča ni ničesar povedala o tem, čigav je bil ta denar. M.T iz lastnega opažanja ni vedela ničesar, po pripovedovanju svoje matere C.K pa le to, da je tožnik prinesel denar. A.O pa je najprej izpovedala, da ne ve, kako je bilo z vračanjem denarja, nato pa tudi, da so v družini sicer govorili, da je F.F vrnil denar oziroma, da ga je vračal ter da denarja ni mogel vrniti naenkrat. Ob dejstvu, da je F.F svojo plačo v celoti izročal svoji materi ves čas svojega dela vse do leta 1964, da se je zaposlil oktobra 1943 ter da je mama imela že med vojno določene prejemke, po vojni pa je prejemala družinsko pokojnino po pokojnem možu, tožeča stranka ni uspela dokazati, da bi F.F z lastnim denarjem vrnil posojilo T.K. 11. Tožniki so v pripravljalni vlogi z dne 7.1.2010 podali nove trditve v zvezi s prispevki F.F. k preživljanju družine, za katere je prvo sodišče pravilno ugotovilo, da gre za prepozno navajanje novih dejstev, ki zato niso upoštevna (prvi odstavek 286. člena ZPP). V pripravljalni vlogi z dne 7.3.2002 (list. št. 225) je F.F zatrjeval le, da je materi finančno prispeval za oba toženca do njune polnoletnosti, kar je bila podlaga za obligacijski zahtevek proti tožencema v tej vlogi (postavljen na list. št. 229). Pred tem je F.F. povsem pavšalno navajal, da je materi izročal svojo plačo, konkretiziranih trditev v tem pogledu (v zvezi z izločitvenim zahtevkom na podlagi 32. člena ZD) pa ni podal, zato prvo sodišče ni imelo razlogov za presojo te oblike prispevka z vidika 32. člena ZD, oziroma se s tem vprašanjem ni bilo dolžno ukvarjati.

12. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da je denarni zahtevek proti tožencema iz naslova zatrjevanega preživljanja zastaran. Tudi, če bi se štelo (najugodnejše za tožnike), da je zastaralni rok za terjatvi F.F. v zvezi s preživljanjem začel teči šele v letu 1964, ko se je osamosvojil, je 10-letni zastaralni rok potekel že v letu 1974. Glede zahtevka v zvezi z zemljiščem, za katerega F.F. trdi, da ga je podaril tožencu (kupoprodajna pogodba z dne 5.4.1976 naj bi prikrivala darilo), je prvo sodišče prav tako pravilno ugotovilo, da je denarni zahtevek tožnikov ob ugotovitvi, da pogodba nikoli ni prenehala veljati (tožniki tudi niso zatrjevali preklica darila), neutemeljen.

13. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom (353. člen ZPP).

14. Tožniki niso uspeli s pritožbo, toženka ni priglasila stroškov pritožbenega postopka, toženec pa s pritožbo ni prispeval k rešitvi zadeve. Pravdne stranke zato krijejo svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena, prvi odstavek 155. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).