Jedro

Po zadnji mirni posesti zaradi posesti dovoza s strani obeh strank, ureditev meje ni mogoča. Pravni standard pravične ocene praviloma pomeni razpolovitev mejnega prostora. Ker v ugotovljenih okoliščinah kakšna drugačna razmejitev kot razpolovitev že zaradi konfiguracije dovoza ne pride v poštev, je sodišče prve stopnje ravnalo materialnopravno pravilno, ko je dovoz, torej sporni mejni prostor med stavbama št. 40 in 41, razdelilo na polovico.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Predlagatelj sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje določilo potek meje med nepremičninami, ki so v lasti predlagatelja ter nasprotnih udeležencev. Odločilo je, da je skica z izmeritvenimi podatki sestavni del sklepa. Ugotovilo je, da so bila mejna znamenja, ki so do 13. 5. 2022 označevala sporno mejo, v prisotnosti strank odstranjena. Določilo je, da se površina parcel izračuna skladno z Zakonom o katastru nepremičnin ter odločilo še o stroških postopka.

2. V pravočasni pritožbi zoper gornji sklep prva nasprotna udeleženka (v nadaljevanju nasprotna udeleženka) uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavo in odločanje. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

3. Predlagatelj se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in priglaša stroške.

4. Nasprotna udeleženka v repliki prereka navedbe iz odgovora na pritožbo.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Glede v uvodu pritožbe uveljavljanega pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka pritožba utemeljuje, da sklep ni dovolj obrazložen in da je deloma sam seboj v nasprotju. Ob tako posplošenem očitku velja pojasniti le, da ni podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, ki se v tem nepravdnem postopku uporablja na podlagi 37. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) in prvega odstavka 216. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1). Kakšne takšne napake v sestavi sklepa namreč ni, saj je sklep mogoče preizkusiti.

7. V predmetni zadevi je pritožbeno sporno, kje se nahaja mejna črta, do katere na eni strani sega zemljišče predlagatelja, na drugi strani pa zemljišče nasprotnih udeležencev. Ugotovitve sodišča prve stopnje, da vrednost spornega mejnega prostora presega dvakratno vrednost za določitev spora majhne vrednosti in da nasprotna udeleženka ni soglašala z ureditvijo meje na podlagi močnejše pravice, pritožba ne izpodbija. Materialnopravno izhodišče pritožbenih trditev, da sporni pas zemljišča spada k parcelam, ki sta v lasti prve nasprotne udeleženke, je zato v četrtem in petem odstavku 77. člena Stvarnopravnega zakonika, ki ju je uporabilo tudi prvostopno sodišče. Po teh dveh določbah sodišče uredi mejo po zadnji mirni posesti, če pa se ta ne more ugotoviti, pa tako, da sodišče sporni prostor razdeli po pravični ceni.

8. Pritožba napada prvostopno ureditev meje od točke A do C, od točke D do E in od točke H do I. V preostalih delih se z ureditvijo meje strinja.

9. Glede meje na dovozu (od točke A preko B do C) pritožba izpostavlja, da ta meja sploh ni bila predmet tega postopka, saj to izhaja iz skice pod prilogo A11, predloga z dne 22. 2. 2017 ter naroka 14. 9. 2017, na katerem je predlagatelj na poziv sodnice pojasnil, da predmet urejanja ni meja med parcelama 15/1 ter 14/3. Meni, da zato sodišče ne bi smelo urejati meje med tema dvema parcelama in da bi bilo najbolj pravično, da bi mejo določilo tako, kot sta to zatrjevali obe stranki ob vložitvi predloga dne 23. 2. 2017. Nasprotuje širitvi uvoza, na katerem je prej na obeh straneh obstajala trava, sedaj pa predlagatelj vozi s traktorjem čisto ob zidu hiše nasprotne udeleženke.

Pritožnica spregleda, da so se stranke na naroku 6. 5. 2021 strinjale, da se v tem postopku ureja meja med parcelama 15/1 v lasti nasprotne udeleženke ter 14/1 in 14/3 v lasti predlagatelja, torej tudi v delu, ki ga izpostavlja pritožba.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sporni dovoz med hišama predstavlja edini dostop do garaže, hleva in dvorišča na parceli 14/3, da že nekje od šestdesetih oziroma sedemdesetih let prejšnjega stoletja dovoz uporabljata oba lastnika, da so dovoz kosili in vzdrževali obojni ter da sta obe hiši uporabljali tudi kanal ob asfaltu. Tem ugotovitvam pritožba ne oporeka. Po zadnji mirni posesti zaradi posesti dovoza s strani obeh strank, ureditev meje ni mogoča. Pravni standard pravične ocene praviloma pomeni razpolovitev mejnega prostora1. Ker v ugotovljenih okoliščinah kakšna drugačna razmejitev kot razpolovitev že zaradi konfiguracije dovoza ne pride v poštev, je sodišče prve stopnje ravnalo materialnopravno pravilno, ko je dovoz, torej sporni mejni prostor med stavbama št. 40 in 41, razdelilo na polovico.

10. V zvezi z določitvijo meje med silosi od točke D do E pritožba trdi, da bi moralo sodišče upoštevati obseg betoniranja tal, saj je nasprotna udeleženka dovolila uporabo svojega zemljišča, ni pa dovolila betoniranja. Kot meja med obema posestvoma je bil tako spoštovan križec v betonu (v točki Y4). Predlagatelj je nasilno spreminjal posestno stanje. Ob drevesih je bilo v letu 2017 več trave, zdaj pa se je predlagatelj že čisto približal drevesom in jih ob svojih vožnjah že večkrat poškodoval. Trdi še, da je predlagatelj po ograditvi gnojne jame še bolj posegal v zemljišče nasprotne udeleženke.

Pritožba z gornjimi navedbami niti ne izpodbija relevantne ugotovitve sodišča prve stopnje, da predlagatelj ves čas, torej tudi še preden je meja postala sporna, uporablja pot, ki v naravi predstavlja nasuto pot ob betonskem pasu ob predlagateljevih stavbah št. 218 in 219, saj iz javne ceste niti nima drugega dostopa do svojih stavb, do gnojne jame in naprej do silosa (stavbe št. 448). Pot poteka tudi preko pritožbeno izpostavljenega križca v betonu, glede katerega je prvo sodišče ugotovilo, da se nahaja tako blizu stavbe, da drugačna vožnja kot čez križec mimo stavbe niti ni mogoča. Nadalje pritožba ne izpodbija ugotovitve, da nasprotna udeleženka tega zemljišča ne uporablja, saj uporablja pot na drugi strani dreves. Ob ugotovljenem stanju posesti je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo predlagateljevemu predlogu in s tem, ko je mejo določilo od točke D do E pravilno uporabilo pravni standard zadnje mirne posesti, saj je mejo določilo v okviru prostora, ki sta ga oba mejaša upoštevala vse od kar stojijo stavbe.

11. Za mejo, ki jo je sodišče prve stopnje uredilo od točke H do I, pritožba trdi, da bi morala potekati preko točk Y9 in Y10, in ne v ravni črti. Pojasnjuje, da so se pravzaprav konflikti med strankama pričeli po zasaditvi cipres v letu 2015. Meja, ki so jo prej označevali trije zabiti koli, se je spoštovala. Predlagatelj je nato v letu 2016 pričel še s košnjo, spremenil je tudi traso pešpoti. Meni, da bi moralo sodišče upoštevati stanje pred meritvijo, ne pa na dan ogleda, ter da bi morala pravična ocena upoštevati tudi širitev v zemljišče nasprotne udeleženke, katerega je bilo predlagatelju dovoljeno uporabljati, pa tudi dolgoletno predlagateljevo poseganje, ki se je dogajalo navkljub opozorilom nasprotne udeleženke.

Pravična ocena res pomeni, da sodišče upošteva interese udeležencev postopka tako, da je tem v skladu z načeli enakosti in pravičnosti kar najbolj ugodeno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da iz vseh izpovedb (razen izpovedbe priče A. A.) izhaja, da je bila v delu med točko H in I meja ravna. Zadnje mirne posesti ni moglo ugotoviti, ker gre za ozek travnat pas, glede katerega zatrjevano izvrševanje posesti ni bilo izkazano. Glede na te ugotovitve je sodišče prve stopnje ravnalo materialnopravno pravilno, ko je mejo določilo po pravični oceni. Ob dejstvu, da meja poteka ravno proti točki I že od pritožbeno nesporne točke G, ki v naravi predstavlja konec razmejitvene stene v stavbi št. 448, pritožbeno zatrjevane okoliščine niso takšne narave, da bi napotovale na sklep, da bi bil pravni standard pravične ocene lahko pravilno uporabljen z določitvijo meje, ki bi bila usločena proti notranjosti predlagateljeve parcele 14/1. 12. Pritožbeni razlogi tako niso podani. Ker ni podan niti kakšen od razlogov, na katere pritožbeno sodišče ob odločanju o pritožbi pazi uradoma, se je pritožba izkazala za neutemeljeno. Zato jo je bilo potrebno zavrniti in izpodbijani sklep prvega sodišča potrditi (2. točka 365. člena, 366. člen, drugi odstavek 350. člena ter 353. člen ZPP).

13. Predlagatelj mora stroške, ki so mu nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo, kriti sam (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 40. člena ZNP-1).

1 Primerjaj sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1779/94 z dne 22. 2. 1995.