Jedro

Na podlagi določbe 85. člena ZDDV-1 mora vsak davčni zavezanec v svojem knjigovodstvu zagotoviti dovolj podrobne podatke, da omogoči pravilno in pravočasno obračunavanje DDV. Na podlagi prvega odstavka 31. člena ZDavP-2 so osebe, ki so dolžne voditi poslovne knjige in evidence v skladu s tem zakonom ali na njegovi podlagi izdanimi predpisi, drugim zakonom ali računovodskim standardom, dolžne voditi tudi za namene izvajanja zakonov o obdavčenju in tega zakona poslovne knjige in evidence. Dokazno breme v davčnem postopku pa je na strani davčnih zavezancev.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Maribor tožniku dodatno odmeril za november in december 2008 davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) z obrestmi v skupnem znesku 5.484,39 EUR, ki mora biti plačan v 30 dneh od vročitve odločbe (točka I. izreka); po preteku 30 dnevnega roka bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (točka II. izreka); zavezanec ni zahteval povrnitve stroškov, stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu bremenijo davčni organ (točka III. izreka); pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (točka IV. izreka). Pri tožniku je bil opravljen davčni inšpekcijski nadzor (v nadaljevanju DIN) in o tem sestavljen zapisnik 16. 4. 2009, na katerega tožnik ni vložil pripomb. Tožnik opravlja dejavnost trgovine z motornimi vozili in sicer komisijske prodaje rabljenih motornih vozil. Tožnik je kot komisionar prodajal v komisijsko prodajo vzeta vozila fizičnih oseb kupcu A. d.o.o. na podlagi pogodbe o medsebojnem sodelovanju, sklenjene 1. 9. 2008 z A. d.o.o., s katero je bila dogovorjena tudi provizija komisionarja. Družba A. d.o.o. je v postopku predložila davčnemu organu dokumentacijo glede spornih komisijskih prodaj. Opis poslov komisijske prodaje rabljenega osebnega vozila komitenta B.B. in C.C. je razviden na strani 3. in 4. obrazložitve izpodbijane odločbe. Davčni organ navaja določbo 788. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki opredeljuje komisijsko prodajo. Gre za pogodbo, v kateri se komisionar zavezuje, da bo za plačilo – provizijo v svojem imenu in za račun komitenta opravil enega ali več poslov, ki mu jih je zaupal komitent. Davčni organ navaja tudi določbe 101. člena, 102. člena, 104. člena, 108. člena in 110. člena Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV-1). Pri prodaji rabljenega blaga (tudi rabljenih osebnih motornih vozil), saj gre za naročnika iz Slovenije ali EU, komisionar obračuna DDV od dosežene razlike v ceni. Tožnik ni izvršil sklepa o predložitvi dokumentacije, ki se nanaša na komisijsko prodajo in ni vodil evidence prodanih vozil. Tožnik komitentu tudi ni izstavil računa za provizijo, kot je bila dogovorjena s komisijsko pogodbo. Davčnemu organu tudi ni predložil obračuna DDV od komisijskih prodaj, zato je davčni organ na podlagi 68. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) izvedel cenitev davčne osnove. Razlika v ceni po komisijski prodaji ter davčna osnova za obračun DDV tožnika kot obdavčljivega preprodajalca je razvidna iz tabele na strani 6. Obračun DDV za november in december 2008 je razviden iz strani 7, obračun zamudnih obresti pa je razviden iz strani 8 obrazložitve izpodbijane odločbe.

2. Pritožbeni organ je pritožbo zavrnil. Na podlagi 102. člen ZDDV-1 se za dobave rabljenega blaga, ki jih opravljajo obdavčljivi prodajalci, uporablja posebna ureditev, po kateri se obdavčuje razlika v ceni, ki jo doseže obdavčljiv preprodajalec v skladu s to ureditvijo. Obdavčljiv prodajalec je opredeljen v skladu s 7. točko 101. člena ZDDV-1. Davčno osnovo za DDV po 104. členu ZDDV-1 predstavlja razlika v ceni, ki jo doseže obdavčljivi prodajalec, zmanjšana za znesek DDV, ki se nanaša na razliko v ceni, pri čemer določba opredeljuje prodajno ceno in nabavno ceno. Komisionar ob pogojih navedene ureditve pri prodaji rabljenega blaga obračuna DDV od dosežene razlike v ceni po 104. členu ZDDV-1, pri čemer DDV ne prikaže na računu. Ker tožnik ni obračunal in plačal DDV od razlike v ceni po dveh spornih računih mu je prvostopenjski organ odmeril DDV in ga naložil v plačilo. Davčni organ navaja tudi določbi 76. člena in 77. člena ZDavP-2, po katerem je dokazno breme v davčnem postopku na strani davčnega zavezanca. Ker tožnik v skladu s 85. členom ZDDV-1 ni zagotovil v svojem knjigovodstvu podatkov za ugotovitev davčne osnove za obračun razlike v ceni pri prodaji rabljenih motornih vozil, je prvostopenjski organ pri ugotavljanju davčne osnove utemeljeno upošteval razpoložljive podatke v komisijski pogodbi, dva računa izstavljena kupcu A. d.o.o., izpisek kartice glavne knjige, iz katerih je razvidno, da je A. d.o.o. tožniku poravnal predmetna računa, ter tožnikove podatke (izpisek TRR) o dejanskih nakazilih obema komitentoma ter na tej podlagi ugotavljal razliko v ceni in obračunal DDV. Sodba SEU v zadevi C-409/04 z dne 27. 9. 2007, ki jo navaja tožnik, pa se nanaša na pridobitev oz. dobavo blaga med zavezanci v državah članicah znotraj Skupnosti ter goljufijo kupca, zaradi katere blago dejansko ni zapustilo ozemlja države članice dobave in po presoji pritožbenega organa ni relevantna.

3. Tožnik se z odločitvijo davčnih organov ne strinja in v tožbi ugovarja, da gre za komisijsko prodajo, po kateri se komisionar neoblično zavezuje, da bo za plačilo provizije v svojem imenu in za račun komitenta opravil enega ali več poslov, kateremu je zaupal komitent. Glede plačila provizije OZ ne zahteva pisne dokumentacije, iz katere bi bila razvidna višina provizije, ampak določa, da je komisionar upravičen do provizije v višini, ki ustreza opravljenemu uspehu v poslu (800. člen OZ). Tožnik se je s komitentom sproti dogovarjal o višini provizije, obličnost komisijske prodaje (51. člen OZ) ni potrebna. Tako veljavna zakonodaja ne zahteva pisne dokumentacije za komisijsko pogodbo. Navaja sodbo SEU C-409/04. Meni, da je potrebno upoštevati načelo pravne varnosti in sorazmernosti. V navedeni sodbi SEU je izpostavljeno, da gre za kršitev načel pravne varnosti, davčne nevtralnosti in sorazmernosti, če država članica z nacionalnimi predpisi omejuje pogoje za uveljavljanje materialnih pravic na način, da davčnemu zavezancu nalaga predložitev dokumentacije, ki zaradi veljavnih pravnih predpisov ne obstaja. Tožniku je davčni organ naložil predložitev dokumentacije, katere vodenje se po zakonu ne zahteva in tožnik tudi ni mogel pričakovati, da bo odmera DDV vezana na to dokumentacijo. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega roka od prejema odločbe do plačila.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožnika in vztraja pri razlogih iz obrazložitev obeh upravnih odločb ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi obeh davčnih organov in jih posebej ne navaja (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja:

7. V obravnavanem primeru je med strankama sporna odločitev prvostopenjskega organa, ki je tožniku dodatno odmeril DDV od komisijske prodaje dveh rabljenih osebnih vozil dveh fizičnih oseb, ki nista zavezanca za DDV v novembru in decembru 2008. Gre za komisijsko prodajo obdavčljivega prodajalca po računih št. 3/08 z dne 3. 11. 2008 in 4/08 z dne 9. 12. 2008 kupcu A. d.o.o. Na obeh računih je tožnik navedel, da je DDV obračunal po 102. členu in 104. členu ZDDV-1 ter ga v skladu z določbo 110. člena ZDDV-1 na računu ni izkazal. Pri tem pa tožnik ni obračunal in plačal DDV od razlike v ceni, zato je prvostopenjski organ tudi po presoji sodišča utemeljeno obračunal DDV in ga naložil tožniku v plačilo. Ugovor tožnika, da mu je davčni organ naložil predložitev dokumentacije, katere vodenje se po zakonu ne zahteva in da tožnik ni mogel pričakovati, da bo odmera DDV vezana na to dokumentacijo, je po mnenju sodišča neutemeljen. V zvezi z navedbo tožnika, da veljavna zakonodaja (OZ) ne zahteva pisne dokumentacije za komisijsko pogodbo, sta tožniku pravilno pojasnila že oba davčna organa. Na podlagi določbe 85. člena ZDDV-1 mora namreč vsak davčni zavezanec v svojem knjigovodstvu zagotoviti dovolj podrobne podatke, da omogoči pravilno in pravočasno obračunavanje DDV. Na podlagi prvega odstavka 31. člena ZDavP-2 so osebe, ki so dolžne voditi poslovne knjige in evidence v skladu s tem zakonom ali na njegovi podlagi izdanimi predpisi, drugim zakonom ali računovodskim standardom, dolžne voditi tudi za namene izvajanja zakonov o obdavčenju in tega zakona poslovne knjige in evidence. Dokazno breme v davčnem postopku pa je v skladu z določbo 76. člena in 77. člena ZDavP-2 na strani davčnih zavezancev.

8. Sodišče tudi ni našlo kršitve načela pravne varnosti in sorazmernosti in tudi ne kršitev določb postopka. Iz listin upravnega spisa izhaja, da je tožnik imel vse možnosti sodelovanja v postopku. Pozvan je bil tudi, da dostavi vso zadevno dokumentacijo in je imel vse možnost predložiti verodostojne listine v okviru predmetnega DIN. Davčni organ je glede vseh predloženih listin opravil dokazno oceno, s katero se sodišče strinja. Ker tožnik ni predložil davčnemu organu obračuna DDV od komisijske prodaje, ni predložil dokumentacije glede zaračunane provizije za predmetni komisijski prodaji po komisijski pogodbi in ni vodil evidence o komisijski prodaji rabljenih osebnih motornih vozil, je prvostopenjski davčni organ upravičeno na podlagi 68. člena ZDavP-2 izvedel postopek odmere davka in pri tem upošteval izdana računa tožnika, komisijski pogodbi, tožnikove podatke o nakazilih komitentoma in na tej podlagi tudi pravilno ugotovil razliko v ceni, doseženi pri komisijski prodaji predmetnih rabljenih osebnih vozil in obračunal DDV ter ga naložil tožniku v plačilo.

9. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, sodišče pa tudi ni našlo očitanih kršitev Ustave RS, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

10. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave (1. odstavek 59. člena ZUS-1), ker relevantne okoliščine, ki so pomembne za odločitev, niso sporne. Tožnik sicer trdi, da je napačno ugotovljeno dejansko stanje, pri čemer pa niso sporna dejstva in okoliščine, ki jih je davčni organ ugotovil v postopku, temveč se tožnik ne strinja s sklepanjem davčnega organa o pomenu teh dejstev in okoliščin.

11. Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.