Jedro

Neutemeljen je tožbeni zahtevek za plačilo prikrajšanja pri plači, ker ni pravne podlage za priznanje predhodnih napredovanj, pridobljenih na nižjem delovnem mestu, ob imenovanju na drugo delovno mesto oziroma prevedbi v višji naziv.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožnik zahteval ugotovitev, da se njegovo delo po 15. 6. 2004 po vsebini in zahtevnosti ni spremenilo in da v obdobju od 16. 6. 2004 dalje ni prejemal plače po dejansko opravljenem delu oziroma ni prejemal plače, ki mu jo je določilo sodišče s pravnomočno sodbo opr. št. I Pd 151/2007 z dne 23. 11. 2007 v višini izhodiščnega količnika 4,40, povečanega za pet pridobljenih napredovanj (6,00), ter da se je plača s 1. 5. 2008 zaradi napredovanja v višji naziv na istem delovnem mestu povečala na količnik 6,40 (točka I/1 izreka). Zavrglo je tožbo tudi v delu, v katerem je tožnik zahteval, da se toženi stranki naloži, da mu obračuna razliko v plači kot čisti denarni zahtevek za vsak mesec od 16. 6. 2004 do 28. 2. 2007 med plačo, ki bi jo moral prejemati po dejansko opravljenem delu v višini količnika 6,00, in dejansko izplačano plačo, mu od posameznih v izreku navedenih mesečnih bruto razlik v plači obračuna davke in prispevke in mu izplača neto mesečne zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 6. dne v mesecu za pretekli mesec (točka I/2 izreka). Zavrnilo je del 2. točke primarnega tožbenega zahtevka, s katerim je tožnik zahteval, da se toženi stranki naloži, da mu obračuna razliko v plači kot čisti denarni zahtevek za vsak mesec od 1. 3. 2007 do 30. 4. 2008 med plačo, ki bi jo moral prejemati po dejansko opravljenem delu v višini količnika 6,00, in dejansko izplačano plačo, za vsak mesec od 1. 5. 2008 do 31. 7. 2008 razliko v plači med plačo, ki bi jo moral prejemati po dejansko opravljenem delu v višini količnika 6,40, in dejansko izplačano plačo s tem, da tožena stranka od posameznih v izreku navedenih mesečnih bruto razlik v plači obračuna davke in prispevke in tožniku izplača neto mesečne zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 6. dne v mesecu za pretekli mesec (zadnji odstavek točke I izreka). Zavrnilo je tudi 3., 4., 5., 6. in 7. točko primarnega tožbenega zahtevka, s katerim je tožnik zahteval razveljavitev sklepa tožene stranke opr. št. ... z dne 28. 10. 2008 v delu, ki določa plačo, in sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS opr. št.... z dne 17. 12. 2008 ter določitev primerljivega zneska plače (varovane plače) glede na višino plače po dejansko opravljenem delu v višini količnika 6,40 in razporeditev tožnika v 44. plačni razred (točka II/3 izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek za razveljavitev 3. in 5. točke sklepa tožene stranke opr. št. ... z dne 16. 7. 2008, sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS opr. št. ... z dne 8. 10. 2008, sklepa tožene stranke ... z dne 28. 10. 2008, v delu, ki določa plačo, sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS opr. št. ... z dne 17. 12. 2008, sklepa tožene stranke opr. št. … z dne 2. 6. 2010 v delu, ki določa plačo, ter sklepa Vlade RS, Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja opr. št. ... z dne 1. 9. 2010 (točka II/4 izreka). Zavrnilo je zahtevek za ugotovitev, da je tožnik od 1. 5. 2008 do 31. 7. 2008 upravičen do količnika 6,40, od 1. 8. 2008 do 31. 3. 2010 do prevedbe varovane plače glede na količnik 6,40 oziroma plače v višini 44. plačnega razreda, če je ta višja, od 1. 4. 2010 dalje pa do prevedbe varovane plače glede na količnik 6,40 oziroma plače v višini 44. plačnega razreda, če je ta višja (točka II/5 izreka). Zavrnilo je tudi tisti del primarnega tožbenega zahtevka, s katerim je tožnik zahteval, da mu tožena stranka od 1. 5. 2008 do 31. 7. 2008 obračuna razliko v plači med plačo, ki bi jo prejel, v kolikor bi mu bila plača obračunana glede na količnik 6,40, ter dejansko obračunano plačo v tem obdobju, od 1. 8. 2008 do 31. 3. 2010 razliko v plači med prevedeno varovano plačo glede na količnik 6,40 oziroma prevedeno plačo v višini 44. plačnega razreda, če je ta višja, ter dejansko obračunano plačo, od 1. 4. 2010 dalje pa razliko v plači med prevedeno varovano plačo glede na količnik 6,40 oziroma prevedeno plačo v višini 44. plačnega razreda, če je ta višja, in dejansko obračunano plačo, nato po odvodu davkov in prispevkov izplača neto razliko v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamezne neto razlike v plači, to je od 6. dne v mesecu za pretekli mesec (točka II/6 izreka). V okviru primarnega tožbenega zahtevka je zavrnilo še tožbeni zahtevek za povračilo stroškov postopka (točka II/7 izreka).

Nadalje je sodišče prve stopnje zavrnilo primarno podredni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval enako kot v 6. točki primarnega tožbenega zahtevka, s tem da je obračun in plačilo razlik v plači zahteval za čas od 1. 8. 2008 do 31. 12. 2011 (točka III/1 izreka). Zahteval je tudi povrnitev stroškov postopka (točka III/2 izreka).

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi sekundarno podredni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik ponovno zahteval razveljavitev sklepov tožene stranke in Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS, navedenih v točki II/4 izpodbijane sodbe (točka IV/1 izreka), ugotovitev, da je tožnik od 1. 5. 2008 do 31. 7. 2008 upravičen do plače v višini količnika 5,30, od 1. 8. 2008 do 31. 3. 2010 do prevedene varovane plače glede na količnik 5,30 oziroma plače v višini 41. plačnega razreda, če je ta višja, od 1. 4. 2010 dalje pa do prevedene varovane plače glede na količnik 5,30 oziroma plače v višini 42. plačnega razreda (točka IV/2 izreka), da se toženi stranki naloži, da tožniku obračuna razlike v plači med dejansko izplačano plačo in plačo, ki bi jo prejel, če bi mu bila v času od 1. 5. 2008 do 31. 7. 2008 obračunana glede na količnik 5,30, od 1. 8. 2008 do 31. 3. 2010 glede na količnik 5,30 oziroma prevedeno plačo v višini 41. plačnega razreda, če je ta višja, ter v času od 1. 4. 2010 prevedeno varovano plačo glede na količnik 5,30 oziroma plačo v višini 42. plačnega razreda, če je ta višja, ter mu po odvodu davkov in prispevkov od v izreku navedenih bruto zneskov izplača ustrezne neto razlike v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 6. dne v mesecu za pretekli mesec (točka IV/3 izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka (točka IV/4 izreka).

Tožniku je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v višini 1.262,35 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka osemdnevnega paricijskega roka do plačila (točka V izreka).

Zoper navedeno sodbo in sklep se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.), uveljavlja pa tudi kršitev 14., 22. in 23. člena Ustave Republike Slovenije (URS, Uradni list RS, št. 33/91 in nadalj.). Navaja, da se predsednica senata sodišča prve stopnje očitno ni seznanila z njegovimi pripravljalnimi vlogami, saj v razlogih izpodbijane sodbe ni navedeno, zakaj jih pri odločanju ni upoštevala. Zaradi navedenega pritožba obširno povzema vsebino teh pripravljalnih vlog. Z zavrženjem tožbe v delu, ki se nanaša na 1. in 2. točko primarnega tožbenega zahtevka, je sodišče prve stopnje nekritično sledilo predlogu tožene stranke. Pri tem se je sklicevalo na določbo prvega odstavka 181. člena ZPP. Tožnik je ravnal skladno s to določbo, saj je zahteval, da sodišče najprej ugotovi, da se razmerje tožnika do tožene stranke glede vsebine dela po pravnomočno prisojeni odškodnini v sodbi opr. št. I Pd 151/2007 ni spremenilo, zatem pa je postavil dajatveni tožbeni zahtevek. Pri oblikovanju tožbenega zahtevka se je zgledoval po pravnomočni sodbi opr. št. I Pd 151/2007. Ne drži stališče sodišča prve stopnje, da z ugotovitveno tožbo ni mogoče zahtevati ugotovitev dejstev, saj bi se šele na podlagi ugotovljenih dejstev v dokaznem postopku lahko odločilo o zahtevani odškodnini kot čisti denarni terjatvi. Zaradi navedenega je podana relativna bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, v zvezi s tretjim odstavkom 181. člena ZPP in bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Stališče sodišča prve stopnje se razlikuje od uveljavljene sodne prakse, razvidne iz odločb Višjega sodišča v Kopru opr. št I Cp 777/2006 in Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 791/95. Ni mogoče preizkusiti navedbe sodišča prve stopnje, da je bilo že odločeno o delu 2. točke primarnega tožbenega zahtevka glede plačila razlike v plači za čas od 15. 6. 2004 do 30. 4. 2008. Tožbeni zahtevek za navedeno obdobje v prejšnjem postopku ni mogel biti postavljen, saj je sodba I Pd 151/2007 postala pravnomočna šele v letu 2008. Denarni zahtevki so sicer identični, razlika pa je v tem, da je bil v sodbi, na katero se sklicuje tožena stranka, postavljen tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači, v tej zadevi pa gre za plačilo odškodnine zaradi prikrajšanja pri plači. Gre za denarno terjatev v smislu določbe četrtega odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007), za katero ni potrebno izpolnjevati procesnih predpostavk. Dejansko stanje glede opravljanje dela je po 15. 6. 2004 povsem identično kot pred tem datumom. Plače v državni upravi se niso znižale, zato bi tudi plačilo moralo biti enako. Pravnomočnost pomeni varstvo pridobljenih pravic. Sodišče prve stopnje se do te trditve ni opredelilo, zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev 22. člena URS. Ustavna pravica do enakega varstva je kršena tudi zaradi tega, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem glavnega inšpektorja A.A. in A.B. in ker ni obrazložilo, zakaj je menilo, da ta dokaz ni potreben. Šele izvedba predlaganega dokaza bi sodišču prve stopnje omogočila ugotovitev, ali je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine utemeljen. Ti pritožbeni razlogi veljajo tudi glede zavrnitve primarno podrednega tožbenega zahtevka. Pri zavrnitvi 2. točke sekundarno podrednega tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje nekritično povzelo trditve tožene stranke in se ponovno ni opredelilo do „tožnikovih zatrjevanih dejstev in predlagane izvedbe dokaznih listin“. Tožnik je sodno varstvo zahteval, ker je napredoval v višji naziv istega delovnega mesta inšpektor II, za katerega je določen izhodiščni količnik 4,80. Z dvema napredovanjema bi moral pridobiti količnik 5,30 in ne 5,00, kot ga je določila tožena stranka s sklepom z dne 16. 7. 2008. Pred napredovanjem je tožnik isto delo opravljal v nazivu inšpektor III, saj se delovno mesto inšpektor za VNDN lahko opravlja v treh zaporednih nazivih. V nazivu inšpektor III je tožnik že dosegel dve napredovanji v isti plačni razred istega naziva. Šlo je za t.i. horizontalno napredovanje. Ti dve napredovanji sta doseženi iz druge vrste napredovanja in ju pri napredovanju v višji naziv istega delovnega mesta (vertikalno napredovanje) ni mogoče odvzeti. Pravnomočno sta pridobljeni iz drugega naslova. Tožnik je odločbo o priznanju višjega naziva inšpektor II sicer prejel, ni pa prejel pravic, ki izhajajo iz višjega naziva, čeprav tako določa šesti odstavek 120. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Uradni list RS, št. 63/07 in nadalj.). Tožena stranka tožniku za pravice iz višjega naziva ni izdala posamičnega akta, ampak je o tem odločila v sklepu z dne 16. 7. 2008. Namesto, da bi k osnovnemu količniku višjega naziva inšpektor II dodala dve pravnomočno pridobljeni napredovanji, je uporabila Pravilnik o napredovanju zaposlenih v državnih organih (Pravilnik; Uradni list RS, št. 41/94 in nadalj.), ki je bil izdan na podlagi Zakona o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in organih lokalnih skupnosti (ZRPJZ; Uradni list RS, št. 18/94 in nadalj.), ki napredovanja v višji naziv istega delovnega mesta niti ni poznal. Takšno napredovanje je uvedel šele ZJU v letu 2003. Sodišče prve stopnje je sledilo stališču tožene stranke, da je bil sklep z dne 16. 7. 2008 izdan zaradi razporeditve po novem aktu o sistemizaciji in ne zaradi imenovanja v naziv. Na podlagi takšnega stališča bi moralo toženi stranki naložiti, da v skladu s šestim odstavkom 120. člena ZJU odloči o pravicah tožnika, ki izhajajo iz višjega naziva, vendar tega ni storilo. Ni se opredelilo do tožnikovih navedb, da ni bil razporejen na drugo delovno mesto, saj se opis del in nalog ni spremenil. Sklepa z dne 16. 7. 2008 ni bilo treba izdati zaradi delovnih potreb pri toženi stranki, ki niso bile izkazane (dokazane?), vendar sodišče prve stopnje do tega ni zavzelo stališča. To ponovno predstavlja kršitev pravice do enakega varstva pravic in pravice do sodnega varstva in nepristranskega sojenja. Sklep z dne 16. 7. 2008 je bil izdan predvsem zaradi določitve plače zaradi napredovanja v višji naziv in odvzema napredovanj iz nižjega naziva. To je navedeno v 3. in 4. točki obrazložitve sklepa. Sodišče prve stopnje obsežnih utemeljitev tožnika glede neresničnih navedb tožene stranke ni niti omenilo v povzetku tožbe in se do njih ni opredelilo. V kolikor bi tožnik ponujeno pogodbo o zaposlitvi podpisal 3. 4. 2008, ko odločba o imenovanju v višji naziv še ni bila izdana, bi mu tožena stranka morala izdati nov posamični akt, s katerimi bi mu določila pravice iz višjega naziva na podlagi šestega odstavka 120. člena ZJU. Tako je bilo pri inšpektorju A.D. in pri ostalih inšpektorjih, ki so vsi sočasno napredovali v višji naziv. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da tožnik ni izpodbijal 1. točke izreka sklepa o razporeditvi in da zato niso izpolnjene procesne predpostavke za uveljavljanje sodnega varstva. To ne drži. Razporeditev ni sporna. Tožnik je bil na isto delovno mesto razporejen pred izdajo izpodbijanega sklepa in je le napredoval v višji naziv na istem delovnem mestu. Izpodbijanje razporeditve bi dejansko pomenilo, da odklanja delo. Tožnik je opisano povsem jasno navedel v pripravljalni vlogi, sodišče prve stopnje pa se do tega ni opredelilo. Bistveno kršitev določb postopka je zagrešilo, ker je v 8. točki obrazložitve o isti zadevi trikrat navedlo različno. Nasprotje glede odločilnih dejstev je podano tudi pri navedbi v drugem odstavku 9. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, ko sodišče pritrjuje tožnikovemu stališču, da gre pri sklepu z dne 16. 7. 2008 za določitev plače iz naslova napredovanja v naziv inšpektor II, v 8. točki pa navaja, da je bil sklep izdan zgolj zaradi razporeditve po spremenjenem aktu o sistemizaciji. Sodišče prve stopnje je kot pravno podlago za svojo odločitev zmotno uporabilo 31.a člen Pravilnika, saj ta velja le ob razporeditvi na drugo delovno mesto, tožnik pa ni bil razporejen na drugo delovno mesto, ampak je napredoval v višji naziv na istem delovnem mestu. Uporaba katerekoli določbe Pravilnika za določitev pravic oziroma določitev plačnega razreda po napredovanju na višji naziv na istem delovnem mestu, je nezakonita in v nasprotju z določbami 2., 150. in 153. člena URS. Določba 31.b člena Pravilnika je bila sprejeta šest let pred pričetkom veljavnosti ZJU, ki je bil sprejet 28. 6. 2003. Šele s tem datumom je bila uzakonjena možnost, da se delo na istem delovnem mestu opravlja v več zaporednih nazivih in da uradniki napredujejo v višji naziv na delovnem mestu. Nobena določba Pravilnika ne more in ne sme učinkovati v novem sistemu napredovanja v višji naziv na istem delovnem mestu. Nesprejemljivo je stališče sodišča prve stopnje, da ni pristojno za presojanje skladnosti podzakonskih predpisov z ostalimi zakoni. Sodna praksa je drugačna (odločba Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 207/2008, odločbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Up 1383/2003 in opr. št. II Ips 36/2005) Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da diskrecijske pravice iz 31.b člena Pravilnika ni treba obrazložiti. Obrazložitev izključuje možnost samovoljne in arbitrarne uporabe diskrecijske pravice. Predstojnik je za vse ostale inšpektorje uporabil določbo prvega odstavka 31.b člena Pravilnika, za tožnika pa ne, čeprav ima preko 30 let izkušenj in daleč največ znanja na delovnem mestu inšpektor. Tožnik je zaradi navedenega zatrjeval, da je bil obravnavan diskriminatorno in kaznovan zgolj zaradi osebne okoliščine, ker je uspel s tožbo za plačilo po dejansko opravljenem delu. Na toženi stranki je bilo dokazno breme, da so obstajali razlogi za različno obravnavo enakih situacij. Kot že povedano, je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da Pravilnik velja tudi po uveljavitvi novega plačnega sistema. Nadalje sodišče ni razlikovalo med napredovanjem v višji plačni razred (horizontalno napredovanje) in napredovanjem v višji naziv na istem delovnem mestu (vertikalno napredovanje; sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 445/2010). Tožnik ni dvomil v uspeh glede 6. točke primarnega tožbenega zahtevka, ki je bil postavljen zaradi uvrstitve v plačni razred s 1. 8. 2008 ob uvedbi novega plačnega sistema po ZSPJS. Tožena stranka v odgovoru na tožbo ni substancirano zavrnila tožnikove zahteve za prevedbo ob upoštevanju drugega odstavka 49.c člena in 49.č člena ZSPJS in tudi ni vsebinsko nasprotovala tožnikovim navedbam, temveč je navedla zgolj, da gre za pravno vprašanje, o katerem imata stranki različno mnenje in da bo o njem moralo odločiti sodišče. Določba 49. člena Kolektivne pogodbe za javni sektor (KPJS; Uradni list RS, št. 57/08 in nadalj.) bi bila nepotrebna, če ne bi imela namena enako obravnavati tiste, ki so že vključeni v sistem napredovanj, s tistimi, ki tega sistema niso imeli. Delovno mesto inšpektor II - višji svetovalec je v katalogu delovnih mest uvrščeno v plačni razred 38. Tožena stranka je tožnika prevedla v 39. plačni razred. Tako mu je po osemindvajsetih letih opravljanja enakega dela pri prevedbi upoštevala samo eno napredovanje, čeprav je tožnik do 25. 7. 2008 dosegel šest napredovanj. Tožnik je bil preveden kot začetnik z le nekaj leti delovne dobe in slabše kot javni uslužbenci, ki nikoli niso izpolnili pogojev za napredovanje. Tožena stranka ni pojasnila, zakaj pri odločanju ni uporabila prehodnih določb drugega odstavka 49.c člena, 49.č člena ZSPJS in 49. člena KPJS. Tožnik je v pripravljalni vlogi opozoril, da je 49.c člen ZSPJS v neskladju z 2. in 14. členom URS, če se ga uporabi tako, kot ga je uporabila tožena stranka. Ni mogoče preizkusiti stališča sodišča prve stopnje iz 13. točke obrazložitve o tem, da naj bi tožnik s tem, ko je podredno zahteval plačilo po dejanskem delu, zanikal svoje prejšnje navedbe oziroma prišel v nasprotje s temi navedbami. Stališče, ki ga je sodišče prve stopnje glede identičnosti tožbenih zahtevkov zavzelo v 14. točki obrazložitve, je v nasprotju s stališčem, ki ga je o tem istem pravnem vprašanju zavzelo v 7. točki obrazložitve. Nedopustno je, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ocenjevalo pravilnost pravnomočne sodbe opr. št. I Pd 151/2007. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je bil tožnik do plačila odškodnine po dejanskem delu upravičen le, dokler ni bil formalno razporejen na tisto delovno mesto, na katerem je delal. Iz tega izhaja zmotno stališče sodišča prve stopnje, da bi se tožnik moral odpovedati formalni razporeditvi, da bi odškodnino prejemal še naprej. Takšna razlaga ne vzdrži pravne in logične presoje. Sodišče prve stopnje zgolj pavšalno navaja, da v primeru tožnika ne gre za enak primer kot pri ostalih inšpektorjih, ki so v višje nazive napredovali sočasno s tožnikom. Dejansko ni šlo za enak primer, saj so bili vsi inšpektorji razporejeni v višje plačne razrede, čeprav so imeli le nekajletne izkušnje na delovnem mestu inšpektor in eno ali dve napredovanji, tožnik pa ima preko trideset let delovnih izkušenj in sedem napredovanj. Neresnična je navedba, da naj bi tožnik ves čas postopka spreminjal tožbo. Tožnik ni imel pooblaščenca, zato bi sodišče prve stopnje lahko odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitve več ustavnih odločb in absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba in izpodbijani sklep nimata pomanjkljivosti, zaradi katerih ju ne bi bilo mogoče preizkusiti. Izrek, kot ga je oblikovalo sodišče prve stopnje, ni nerazumljiv, ne nasprotuje samemu sebi niti razlogom sodbe in sklepa, sodba in sklep imata razloge o odločilnih dejstvih, ki niso nejasni oziroma med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh relevantnih navedb tožnika, ki jih je podal v tožbi, pripravljalnih vlogah in na narokih za glavno obravnavo. Do za odločitev v sporu nebistvenih navedb pa se utemeljeno ni opredelilo.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo nekatere dokazne predloge tožnika. Po drugem odstavku 287. člena ZPP senat (sodišče prve stopnje) predlagane dokaze, ki niso pomembni za odločitev, zavrne in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno določbo ZPP dokazni predlog za zaslišanje prič, ki ga je podal tožnik, zavrnilo, ker je imelo že v ostalih predlaganih in izvedenih dokazih dovolj opore za odločitev v sporni zadevi. Takšna odločitev je pravilna in je v obrazložitvi izpodbijane sodbe tudi pojasnjena. Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 6. 12. 2011 predlagal zaslišanje prič A.A. in A.B. in sicer v zvezi s trditvami, da pri toženi stranki niso bile podane delovne potrebe, zaradi katerih bi bilo treba izdati sklep o premestitvi, in o tem, da tožnik tudi po izdaji tega sklepa opravlja isto delo. Na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 9. 2. 2012 je sodišče prve stopnje sprejelo dokazni sklep, da se vpogleda v vse listine v spisu in da se preostali dokazni predlogi zavrnejo. Zoper zavrnitev dokaznih predlogov, čemur tožnik oporeka v pritožbi, pred sodiščem prve stopnje ni pravočasno ugovarjal, kar bi bil dolžan storiti na podlagi 286.b člena ZPP. To pomeni, da so njegovi pritožbeni ugovori (da bi sodišče moralo zaslišati omenjeni priči) načelno nedopustni. Pa tudi neutemeljeni. Dejstvo, da je bil izpodbijani sklep o premestitvi izdan zaradi delovnih potreb, ni predmet spora, saj tožnik sklepa o premestitvi z dne 16. 7. 2008 v tem delu ni izpodbijal (izpodbijal ga je le v 3. in 5. točki, v katerih je določena plača). Kar se tiče dela, ki ga opravlja pri toženi stranki - tožnik je navajal, da pri toženi stranki že od zaposlitve pred 25/30 leti opravlja enako delo - pa je treba upoštevati, da navedeno niti ne more biti odločilno vprašanje v tem individualnem delovnem sporu. V sporu ni odločilno, ali in da gre pri tožniku za eno in isto delo, pri čemer se je to delo do uveljavitve nove uslužbenske zakonodaje opravljalo na dveh delovnih mestih, od leta 2004 pa se le na enem in na to delovno mesto je tožnik tudi razporejen. Slednje pa že samo po sebi onemogoča zahtevek za plačilo po dejanskem delu. Vsi inšpektorji delo opravljajo na delovnem mestu inšpektor za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami, v treh zaporednih nazivih (inšpektor I, II in III). Razlike v plači lahko torej izvirajo iz različnih nazivov in napredovanj, glede tega pa tožnik ne more uspešno uveljavljati, da bi moral imeti priznanih toliko napredovanj kot na primer sodelavec, ali da bi se njegova napredovanja s prejšnjega delovnega mesta ali naziva prenašala naprej.

Tožnik je v tožbah oz. v pripravljalni vlogi z dne 23. 12. 2011, v kateri je dokončno oblikoval tožbeni zahtevek, uveljavljal tri tožbene zahtevke, kot da gre za eventualno kumulacijo. Takšna kumulacija je urejena v tretjem odstavku 182. člena ZPP. Za takšen način združevanja zahtevkov gre po citirani določbi ZPP, kadar stranka s tožbo uveljavlja dva ali več zahtevkov, tako da naj sodišče ugodi naslednjemu zahtevku, če spozna, da je tisti zahtevek, ki ga uveljavlja pred njim, neutemeljen. Glede na to, da je tožnik s prvim podrednim zahtevkom uveljavljal isto kot s primarnim, le na drugi pravni podlagi, z drugim podrednim zahtevkom pa je zahteval enako, le manj, je kumulacija le navidezna. Vsi trije tožbeni zahtevki predstavljajo le en tožbeni zahtevek, gre za isti zahtevek, pri čemer je različna le podlaga zahtevka (primerjaj: tretji odstavek 184. člena ZPP). Sodišče pa lahko v okviru postavljenega zahtevka tožniku vedno prisodi manj. Četudi gre torej v konkretnem individualnem delovnem sporu za navidezno kumulacijo zahtevkov in tožnik po vsebini uveljavlja le en tožbeni zahtevek, pritožbeno sodišče v odločitev sodišča prve stopnje ni poseglo, saj je tožbeni zahtevek (so vsi trije tožbeni zahtevki) neutemeljen(i).

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrglo tožbo v delu, v katerem tožnik zahteva ugotovitev, da se njegovo delo po 15. 6. 2004 po vsebini in zahtevnosti ni spremenilo, da v obdobju od 16. 6. 2004 dalje ni prejemal plače po dejansko opravljenem delu oziroma ni prejemal plače, ki mu jo je določilo sodišče s pravnomočno sodbo opr. št. I Pd 151/2007, in da se je plača s 1. 5. 2008 zaradi napredovanja v višji naziv na istem delovnem mestu povečala na količnik 6,40. V tem delu tožnik s tožbenim zahtevkom zahteva ugotovitev dejstev, to pa z ugotovitveno tožbo ni mogoče, kot je razvidno iz prvega odstavka 181. člena ZPP. V skladu s to določbo ZPP se z ugotovitveno tožbo lahko zahteva le ugotovitev obstoja (neobstoja) kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pa (ne)pristnost listine, ne pa tudi ugotovitve dejstev. Vse, kar tožnik zahteva v že citiranem delu tožbe, predstavlja ugotavljanje dejstev. Ne gre za poseben vmesni ugotovitveni zahtevek, kot tožnik zmotno navaja v pritožbi. Vmesni ugotovitveni zahtevek je urejen v tretjem odstavku 181. člena ZPP, po katerem lahko v primeru, če je odločitev v sporu odvisna od vprašanja, ali obstaja ali ne obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje, tožeča stranka poleg obstoječega zahtevka uveljavlja tudi tožbeni zahtevek, da se ugotovi (ne)obstoj take pravice ali pravnega razmerja. Kot je razvidno, mora iti tudi v tem primeru za spor o obstoju pravice ali pravnega razmerja, ne pa določenega dejstva. Ugotovitve obstoja dejstev tudi z vmesnim ugotovitvenim zahtevkom ni mogoče zahtevati. Ta dejstva se seveda ugotovijo, če so bistvena za odločitev v posameznem individualnem delovnem sporu, na ta dejstva se uporabi materialno pravo in se nato izpelje pravno posledico, ki mora biti zajeta s tožbenim zahtevkom. S tožbenim zahtevkom se zahteva neko dajatev, v primeru ugotovitve pa se mora ta nanašati na pravico ali pravno razmerje, ne pa na dejstva. V delu, v katerem se zahteva ugotovitev dejstev, je tožba nedopustna in jo je sodišče prve stopnje, kot že povedano, utemeljeno zavrglo. Po vzoru katere sodbe oz. tožbe je bil postavljen tak zahtevek, pa za odločitev ni bistveno, tako da se do tovrstnih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče po prvem odstavku 360. člena ZPP ne opredeljuje.

Tudi odločitev sodišča prve stopnje, da se zavrže tožba s tožbenim zahtevkom, ki se nanaša na plačilo razlike v plači za obdobje od 16. 6. 2004 do 28. 2. 2007, je pravilna. Pravilna je utemeljitev, da gre v tem delu za že razsojeno stvar (res iudicata), sicer ne v zadevi Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. I Pd 151/2007, na katero se sklicuje tožnik v pritožbi, ampak v zadevi istega sodišča opr. št. I Pd 1526/2004. V tej zadevi je tožnik zahteval iste denarne zneske kot razliko v plači do plače, v konkretnem primeru pa gre za to, za isto razliko v plači uveljavlja kot odškodnino. Ali se tožba (tožbeni zahtevek) utemeljuje s sklicevanjem na določbe o plači ali o odškodnini, ni bistveno, saj pravna podlaga ne vpliva na identiteto tožbenega zahtevka. V postopku, v katerem se tožbeni zahtevek uveljavlja, se njegova utemeljenost presodi z vidika vseh možnih pravnih podlag. Četudi bi zahtevek bil zavrnjen, pa pravilna pravna podlaga ne bi bila upoštevana, to ne pomeni, da bi bila dopustna nova tožba s sklicevanjem na to pravno podlago, ampak bi bilo treba doseči spremembo odločitve z uporabo rednih in izrednih pravnih sredstev. To velja tudi za tožnikov primer. Tožnik je plačilo prikrajšanja pri plači oz. razlike v plači do plače po količniku 6,00 za obdobje od 15. 6. 2004 do 28. 2. 2007 že uveljavljal v individualnem delovnem sporu, ki ga je vodilo sodišče prve stopnje (Delovno sodišče v Ljubljani) pod opr. št. I Pd 1526/2004 (sodba pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 183/2008, sodba revizijskega sodišča opr. št. VIII Ips 113/2009). V tem individualnem delovnem sporu je bilo pravnomočno odločeno, da tak tožbeni zahtevek (upoštevaje vse pravne podlage) ni utemeljen. Torej gre za že razsojena stvar, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, in nova tožba (v tem delu) ni dopustna.

Tožnik se v pritožbi sklicuje na sodbo opr. št. I Pd 151/2007, s katero je bilo ugotovljeno, da v obdobju od 15. 4. 1997 do 15. 6. 2004 ni prejemal plače po dejanskem delu. Prisojeni so bili zneski razlike v plači do plače, kot je bila določena za delo, ki ga je tožnik opravljal. Z dnem 15. 6. 2004 je bil nato tožnik imenovan v naziv inšpektor III v skladu z novo sistemizacijo, na podlagi sklepa z dne 15. 9. 2004 pa je bil razporejen na delovno mesto inšpektor za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami. Določena je bila plača s količnikom 4,70. Zoper takšno odločitev je tožnik po pritožbi na Komisijo za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS uveljavljal sodno varstvo v zadevi, ki jo je sodišče prve stopnje vodilo pod opr. št. I Pd 1526/2004. Njegov zahtevek za razveljavitev odločb tožene stranke in za priznanje pravice do višje plače (ker naj bi tožena stranke tožniku odvzela napredovanja in ker naj bi prejemal nižjo plačo kot sodelavci), je bil pravnomočno zavrnjen (sodba pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 183/2008). Kot izhaja iz obrazložitve te sodbe, je tožena stranka tožnika pravilno imenovala v naziv inšpektor III in mu določila količnik 4,70. Zoper sodbo je tožnik vložil revizijo, ki pa je bila zavrnjena (sodba revizijskega sodišča opr. št. VIII Ips 113/2009). Kot je navedlo Vrhovno sodišče RS, je šlo v tožnikovemu primeru za spor za priznanje višjega količnika v okviru prevedbe naziva in spremembe delovnih mest v posledici uveljavitve nove zakonodaje na področju javnih uslužbencev (ZJU, ZSPJS) in da ZJU pri prevedbi (naziva) varuje plačo v absolutnem znesku. Delo, ki ga je tožnik prej opravljal (pred letom 2004), ko je bil razporejen na eno delovno mesto, dejansko pa je opravljal delo drugega, više vrednotenega delovnega mesta, se sedaj opravlja le na enem delovnem mestu. Njegova plača, ki je v primerjavi s sodelavci nižja, je posledica razlikovanja v prehodni ureditvi, ker tožnik ni imel zahtevane univerzitetne izobrazbe in je imel določeno nižjo plačo. Takšen znesek plače je prenesel v nov sistem (enako kot so sodelavci prenesli višjo plačo), kar pa je zakonito. Njegova plača je bila ob prevedbi (naziva) zakonito določena.

V tem sporu tožnik uveljavlja prikrajšanje pri plači za obdobje od 16. 6. 2004 (glede na delno zavrženje tožbe: 1. 3. 2007). Navaja, na kratko, enako kot v predhodnem sporu: da že vso delovno dobo (25/30 let) dela enako delo in da je v tem času petkrat (sedemkrat) napredoval, kar pomeni, da bi se moral začetni količnik za delovno mesto oz. naziv povečati za pet (sedem) napredovanj. Poleg tega navaja, da imajo njegovi sodelavci, ki delajo enako delo, višjo plačo. Glede prenosa napredovanj pritožbeno sodišče opozarja, da je zmoten koncept tožnika o pravnomočno pridobljenih napredovanjih. Napredovanja ne morejo biti pravnomočno pridobljena, pa tudi napredovanj znotraj enega delovnega mesta oz. naziva ni mogoče prenašati na drugo delovno mesto oz. naziv. To vprašanje je urejeno v 19. in 20. členu ZSPJS, pa tudi o Pravilniku, ki ga je pri odločitvi (zmotno, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju) uporabilo sodišče prve stopnje. Na tem mestu pritožbeno sodišče le dodaja, da tožnik neutemeljeno oporeka veljavnosti Pravilnika v spornem obdobju. Pravilnik je bil, kot navaja tožnik, sicer sprejet na podlagi ZRPJZ in je prenehal veljati z uveljavitvijo ZSPJS, vendar se je do sprejema novih podzakonskih aktov (konkretno: Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede; Uradni list RS, št. 51/08 in nadalj.)v letu 2008 še uporabljal. Bistvena dejstva za odločitev s tem sporu so: tožnik je bil z odločbo z dne 15. 9. 2009 (priloga B1) imenovan v naziv šeste stopnje inšpektor III, s sklepom z dne 15. 9. 2004 (priloga A18 oz. B2) je bil razporejen na delovno mesto inšpektor za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami v Inšpektoratu RS za ... v Izpostavi ..., določen mu je bil količnik 4,70. Zoper takšno odločitev je tožnik uveljavljal varstvo pravic pri toženi stranki in sodno varstvo, vendar ni bil uspešen (že citirane odločbe opr. št. I Pd 1526/2004, opr. št. Pdp 183/2008, opr. št. VIII Ips 113/2009). Na podlagi sklepa z dne 10. 10. 2007 (priloga B4) je tožnik s 1. 10. 2007 napredoval za en plačni razred (do količnika 5,00). Zaradi uveljavitve novega akta o sistemizaciji mu je tožena stranka ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi (priloga B5). Ker je tožnik ni sprejel, mu je izdala sklep z dne 16. 7. 2008 (priloga A6), ki se nanaša na delovno mesto inšpektor za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami v Inšpektoratu RS za ... v Izpostavi .... Z določbo z dne 16. 7. 2008 (priloga A6) je tožnik z dnem 26. 4. 2008 napredoval v uradniški naziv pete stopnje inšpektor II, pravice iz tega naziva so mi bile določene od 1. 5. 2008. Kljub premestitvi na drugo delovno mesto (za katero je bila določena enaka plača) se plača tožnika ni spremenila (kar niti ni sporno), spremenila pa se ni niti zaradi napredovanja v višji naziv. Da bi se morala iz tega drugega razloga plača povišati, tožnik (neutemeljeno) uveljavlja v tem sporu.

Da je bilo ravnanje tožene stranke, ki tožniku kljub napredovanju v višji naziv ni priznala pravice do višje plače, pravilno, je pravilno presodilo sodišče prve stopnje. Takšno presojo je sicer naredilo na zmotni materialnopravni podlagi - na podlagi Pravilnika. Ta pravilnik, kot navaja tožnik v pritožbi, za presojo njegovega položaja ne pride v poštev, saj ni šlo za premestitev na drugo delovno mesto, ki bi bilo više vrednoteno, ampak za premestitev na delovno mesto, ki je bilo enako vrednoteno, k temu vrednotenju pa je tožnik prinesel eno napredovanje, ki ga je dosegel 1. 10. 2007. Pri premestitvi na drugo delovno mesto (inšpektor za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami) se za tožnika ni nič spremenilo, tožnik opravlja enake naloge, delovno mesto pa je enako vrednoteno.

Glede na to, da Pravilnik ne predstavlja pravne podlage za odločitev v tem sporu, pritožbene navedbe, ki se nanj in na njegovo (ne)veljavnost nanašajo, niso bistvene in pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP). Enako velja glede navedb o vertikalnih in horizontalnih napredovanjih (napredovanje v višji naziv, v višji plačni razred znotraj naziva). Tudi te navedbe za odločitev niso bistvene.

Sporno in bistveno je le, zakaj tožnik kljub napredovanju v višji naziv ni prejel višje plače. Odgovor na to vprašanje je v 19. členu ZSPJS. Citirani člen, kot je veljal v času, ko je tožnik napredoval v višji naziv (ZSPJS vključno z novelo ZSPJS-H; Uradni list RS, št. 17/08), določa, da se javni uslužbenec ob zaposlitvi, premestitvi na drugo delovno mesto oziroma imenovanju v naziv ali višji naziv uvrsti v plačni razred, v katerega je uvrščeno delovno mesto, za katerega je javni uslužbenec sklenil delovno razmerje, oziroma na katerega je bil premeščen, oziroma v plačni razred, v katerega je uvrščen naziv, v katerega je imenovan. Če obstajajo za to utemeljeni razlogi, se lahko javnega uslužbenca ob zaposlitvi, premestitvi na drugo delovno mesto oziroma imenovanju v naziv ali višji naziv, uvrsti v plačni razred, ki je za enega ali dva plačna razreda višji od plačnega razreda delovnega mesta oziroma naziva. To za tožnika, ki je bil imenovan v višji naziv, pomeni, da mu je tožena stranka zakonito določila plačo s količnikom 5,00, kot jo je tožnik prejemal v nižjem nazivu, saj je bila za nov naziv (inšpektor II) določena plača v količniku 4,80, le ta pa se za tožnika ni smela znižati. Pri plači je bilo tudi upoštevano napredovanje, ki ga je v nižjem nazivu dosegel (s 1. 10. 2007). S tem v zvezi tretji odstavek 20. člena ZSPJS določa, da javni uslužbenec, ki napreduje v naziv ali višji naziv prenese že dosežena napredovanja v plačne razrede na delovnem mestu ali v nižjem nazivu v nov naziv, tako da se doseženi plačni razred pred napredovanjem v naziv ali višji naziv poveča za največ tri plačne razrede. Ta določba je bila pri tožniku, kot je razvidno, spoštovana. Za določitev višjega količnika v višjem nazivu, pa niso bili izpolnjeni pogoji (saj tožnik v nižjem nazivu ni dvakrat, ampak le enkrat napredoval), tožena stranka pa se tudi ni odločila za določitev višje plače, saj bi to lahko storila le ob obstoju za to utemeljenih razlogov, kot izhaja iz citiranega 19. člena ZSPJS.

Ne drži tožnikova navedba, da je pred imenovanjem v višji naziv napredoval dvakrat. Napredoval je le enkrat in sicer s sklepom z dne 10. 10. 2007 je z dnem 1. 10. 2007 napredoval iz začetnega količnika 4,70, ki je bil določen ob razporeditvi na delovno mesto inšpektor za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami s sklepom z dne 15. 9. 2004, v količnik 5,00. Za naziv inšpektor III je bil sicer začetni količnik 4,40, pa je tožnik ob prvem imenovanju od prej ohranil količnik 4,70, nato je napredoval do količnika 5,00, ta količnik pa je zakonito obdržal ob imenovanju v višji naziv. Takšen količnik je bil določen pred prevedbo plače ob uveljavitvi novega plačnega sistema 1. 8. 2008. Neutemeljeno je tudi tožnikovo sklicevanje na šesti odstavek 120. člena ZJU, ki določa, da pravice, ki izhajajo iz višjega naziva, pripadajo uradniku od prvega dne naslednjega meseca po imenovanju v višji naziv. Ta določba se lahko uporabi le, ko javni uslužbenec z imenovanjem v višji naziv pridobi več pravic, ne pa pri tožniku, ki je kljub imenovanju v višji naziv ohranil pravice oz. plačo, do katere je bil upravičen pred tem. Prav tako neutemeljeno tožnik navaja, da bi bila odločitev tožene stranke o količniku, ki mu je bil priznan zaradi napredovanja v višji naziv drugačna, če bi predhodno podpisal ponujeno pogodbo o zaposlitvi. To je povsem nebistveno, v vsakem primeru bi njegova plača ostala enaka.

Pritožbeno sodišče se po prvem odstavku 360. člena ZPP ne opredeljuje še do navedb tožnika glede njegovih sodelavcev, saj te, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, za odločitev v tem sporu niso bistvene. Glede sklicevanja tožnika na pravnomočno sodbo opr. št. I Pd 151/2007, ki je bila že omenjena, pa le dodaja, da tudi ta sodba ni bistvena. Z navedeno sodbo je bilo tožniku za obdobje od 15. 4. 1997 do 15. 6. 2004 priznana razlika v plači po dejanskem delu, ni pa mu bila prisojena pravica do razporeditve na višje plačano delo niti mu ni bil priznan višji količnik in še manj napredovanja. V tem sporu pa tožnik ne uveljavlja, da bi opravljal neko drugo, više vrednoteno delo od dela na delovnem mestu, na katero je razporejen.

Glede prevedbe plače, ki se je vršila ob uveljavitvi novega plačnega sistema, pa pritožbeno sodišče izpostavlja bistveno vprašanje, ali je bila prevedba plače tožnika opravljen pravilno in v skladu z ZSPJS in splošnimi akti. Tožnik „tehnični prevedbi“, kot navaja sodišče prve stopnje, niti ni ugovarjal, navajal je le, da bi morala tožena stranka ob prevedbi upoštevati že dosežena napredovanja, torej da bi morala biti osnova, ki se je prevajala, višja. Te njegove navedbe so neutemeljene. Tožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na 49.c člen ZPSJS, ki določa, da se nominalni znesek osnovne plače javnega uslužbenca prevede v osnovno plačo po tem zakonu z uvrstitvijo v po vrednosti najbližji plačni razred, vendar ne nižje, kot v plačni razred, ki je za toliko razredov višji od plačnega razreda delovnega mesta javnega uslužbenca, kot jih je dosegel z napredovanjem do dneva prevedbe. Tožnik je bil uvrščen v 39. plačni razred, za delovno mesto inšpektor v nazivu inšpektor II pa je bil po Kolektivni pogodbi za državno upravo, uprave pravosodnih organov in uprave lokalnih skupnosti - tarifni del (Uradni list RS, št. 60/08) določen 38. plačni razred brez napredovanj. Iz tega je razvidno, da je bilo napredovanje pri tožniku upoštevano in da je bila prevedba, kot že povedano, zakonita.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o uporabi 49.č člena ZSPJS, ki je bil od prevedbe večkrat spremenjen, določa pa način odprave nesorazmerij v osnovnih plačah javnih uslužbencev. Glede te določbe tožnik niti ne navaja, v čem v njegovem primeru ne bi bila upoštevana. Prav tako neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na 49. člen KPJS, ki določa, da se javnim uslužbencem ob določitvi osnovne plače v skladu z ZSPJS upošteva število napredovanj, ki bi jih zaposleni dosegel, če bi glede na število let, ko je delal na enakih delovnih mestih ali delovnih mestih podobne zahtevnosti, napredoval vsaka tri leta za 1 plačni razred, vendar največ za 5 plačnih razredov. Ta določba velja le za tiste javne uslužbence, pri katerih ni bilo sistema napredovanj, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ne pa za tožnika, ki je lahko napredoval (in tudi dejansko je napredoval).

Nazadnje so neutemeljene pritožbene navedbe tožnika, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odločanju o stroških postopka upoštevati, da se je zastopal sam. Le to pri odločanju ni bistveno, saj je glede povrnitve stroškov postopka uveljavljeno načelo uspeha v postopku. Kot določa prvi odstavek 154. člena ZPP, mora stranka, ki v postopku ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške. To določbo je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo in tožniku naložilo plačilo utemeljeno priglašenih stroškov postopka tožene stranke (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Ker niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP in 2. točke 365. člena ZPP pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.