Jedro

Ker je tožnik v obrazcu ''prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči'' zase, za svojo ženo ter svojega sina navedel, da nepremičnega premoženja nimajo, kar pa se je glede na podatke iz uradnih evidenc (portala GURS ter zemljiške knjige) izkazalo za neresnično, je organ za BPP imel materialnopravno podlago za sprejem zaključka, da tožnik v šestih mesecih od izdaje te odločbe ne more ponovno zaprositi za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Z začetkom postopka osebnega stečaja je poslovna sposobnost stečajnega dolžnika omejena tako, da stečajni dolžnik ne more sklepati pogodb in opravljati drugih pravnih poslov ali dejanj, katerih predmet je razpolaganje z njegovim premoženjem, ki spada v stečajno maso, vendar pa (zgolj) nemožnost razpolaganja s premoženjem ne pomeni, da stečajni dolžnik premoženja več nima, kot to zmotno razloguje tožnik, temveč je (še vedno) njegov lastnik.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z odločbo, št. 521/2013 z dne 5. 8. 2013, je organ za BPP zavrnil prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči z dne 2. 8. 2013 in odločil, da tožnik v šestih mesecih od izdaje te odločbe ne more ponovno zaprositi za dodelitev brezplačne pravne pomoči. V obrazložitvi je navedel, da je tožnik vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za vložitev tožbe in pravno svetovanje in zastopanje v socialnem sporu zoper Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije zaradi pravic do invalidnine in priznanja drugih pravic iz invalidskega zavarovanja v zvezi z odločbama navedenega zavoda, št. I-9810675 z dne 17. in 16. 7. 2013. Organ je v nadaljevanju povzel določbe 13., 20. in 22. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) in 24. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre). Pri odločanju je vpogledal v listine spisa. Ugotovil je, da je tožnik poročen in ima sina A.A. Tožnik je v obrazcu ''prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči'' pri vprašanjih o tem, ali je lastnik/solastnik nepremičnega ali drugega premoženja pri vseh vprašanjih obkrožil odgovor ''ne''. Pri preverjanju tožnikovega premoženjskega stanja in njegove žene v registru Geodetske uprave in z vpogledom v zemljiško knjigo je organ ugotovil, da sta tožnik in njegova žena solastnika (vsak do ½) stanovanjske hiše na naslovu ... v k.o. … na parc. št. 205. Vrednost te nepremičnine znaša po podatkih Geodetske uprave 226.873,00 EUR. Tožnikov sin je solastnik (do ½) kmetijskega zemljišča parc. št. 715/2, k.o. ... Vrednost njegovega deleža po podatkih Geodetske uprave znaša 561,50 EUR. Ker je tožnik v svoji izjavi o premoženjskem stanju navajal neresnične podatke, je organ njegovo prošnjo na podlagi petega odstavka 20. člena ZBPP zavrnil, tožnik pa v šestih mesecih od dneva izdaje te odločbe ne more ponovno zaprositi za brezplačno pravno pomoč.

Tožnik je v tožbi navedel, da ne drži, da sta z ženo solastnika nepremičnega premoženja, saj sta oba z ženo v postopkih osebnega stečaja in ne moreta biti lastnika nobenih nepremičnin, tudi navedene ne, ki je predmet stečajnih mas v njunih osebnih stečajih. Na to dejstvo je opozoril tudi pri organu, ko je pristojna oseba izpolnjevala njegove obrazce in meni, da je bilo to dejstvo tudi zabeleženo. Dejstvo, da sta z ženo v osebnih stečajih, je zabeleženo tudi na njunih izpiskih o transakcijskih računih, ki so bili obvezna priloga k vlogi, kar je pristojna oseba, ki je o zadevi odločala, nedvomno tudi videla. Zato je odločitev nepravilna. Drži sicer, da je tožnikov sin lastnik nepremičnine, vendar tožnik dopušča možnost, da je prišlo do nesporazuma pri izpolnjevanju obrazcev, saj ima močno okvaro sluha (izgubo 80,59 % po Fowlerju in popolno gluhost na 1500 hz). Vsekakor ne bi bilo smiselno, da zavestno navaja neresnične podatke, ki so preverljivi. Vrednost sinove nepremičnine pa je 561,50 EUR in pri sami odločitvi nima odločilnega vpliva glede na mejni znesek 13.670,00 EUR. Navedel je še, da je hudo materialno ogrožen (je brezposeln in brez kakršnihkoli drugih prejemkov, žena je invalid, ki boleha za multiplo sklerozo in je zaposlena polovični delovni čas, polovično pa invalidsko upokojena, preživljati pa morata še mladoletnega sina in sta za nameček še oba v osebnih stečajih), kar sedaj ob zavrnitvi prošnje pomeni, da bo moral sam napisati tožbo v zelo kratkem času, zaradi česar je prosil za prednostno obravnavo te tožbe. Predlagal je, da sodišče odloči tako, da se mu dodeli brezplačna pravna pomoč.

Toženka je v odgovoru na tožbo povzela potek postopka, obrazložitev izpodbijane odločbe in še navedla, da je glede na ugotovljeno dejansko stanje odločila o tožnikovi prošnji brez njegovega zaslišanja, saj se je dalo dejansko stanje ugotoviti na podlagi dejstev, ki jih je tožnik navedel v prošnji in na podlagi uradnih podatkov, ki jih je toženka pridobila iz uradnih evidenc. Poudarila je, da ni važno, ali je tožnik v prošnji neresnične podatke navajal z namenom, da se mu dodeli brezplačna pravna pomoč in tudi ni pomembno, ali je organ te podatke lahko pridobil po uradni dolžnosti, prav tako ni pomembna vrednost premoženja. Pomembno je le, da je tožnik navajal neresnične podatke s tem, ko je podpisal obrazec, v katerem ni navedeno, da so on in njegova družina lastniki zgoraj navedenega nepremičnega premoženja. Glede na navedeno je vztrajala pri svoji odločbi.

Tožnik je v vlogi z dne 3. 9. 2013 še dodal, da toženka ni navedla nobenih novih dejstev, razen da je priznala, da je bila pristojna oseba seznanjena z dejstvom, da sta tožnik in njegova žena v osebnih stečajih. Trditev toženke, da bi si lahko tožnik s pomočjo nepremičnine (verjetno je mišljena prodaja) privoščil pravno pomoč, je nedopustna in cinična. Nepremičnina je predmet stečajne mase, o čemer bi se toženka lahko prepričala, pa se ni, ker je delo opravljala površno in malomarno. Nesporno je tudi, da tožnik z ženo ne more razpolagati z nepremičnino, ki je predmet stečajne mase. Če bi odtujila predmet stečajne mase, bi zagrešila kaznivo dejanje oškodovanja upnikov v stečajnem postopku. Glede na povedano je predlagal, da če sodišče prepozna v odgovoru na tožbo toženke sum elementov kaznivega dejanja napeljevanja k kaznivemu dejanju oškodovanja upnikov v postopkih osebnega stečaja, da primerno ukrepa proti osebi, ki je v imenu toženke napisala odgovor na tožbo. Vztrajal je kot doslej.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev organa pravilna in zakonita, organ pa je za svojo odločitev navedel pravilne in izčrpne razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). Organ je svojo odločitev utemeljil na podlagi petega odstavka 20. člena ZBPP, po katerem pristojni organ, če je prosilec v izjavi iz prvega odstavka tega člena navajal neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju ali premoženjskem stanju svoje družine, o tem izda odločbo, prosilec pa nadaljnjih šest mesecev ne more ponovno zaprositi za brezplačno pravno pomoč. Ker je tožnik v obrazcu ''prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči'' (pisna izjava iz prvega odstavka 20. člena ZBPP) zase, za svojo ženo ter svojega sina navedel, da nepremičnega premoženja nimajo, kar pa se je glede na podatke iz uradnih evidenc (portala GURS ter zemljiške knjige) izkazalo za neresnično, je tudi po presoji sodišča organ za BPP imel materialnopravno podlago za sprejeti zaključek. Sodišče sicer pritrjuje tožniku, da je z začetkom postopka osebnega stečaja poslovna sposobnost stečajnega dolžnika omejena (med drugim tudi) tako, da stečajni dolžnik ne more sklepati pogodb in opravljati drugih pravnih poslov ali dejanj, katerih predmet je razpolaganje z njegovim premoženjem, ki spada v stečajno maso (386. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju), vendar pa (zgolj) nemožnost razpolaganja s premoženjem ne pomeni, da stečajni dolžnik premoženja več nima, kot to zmotno razloguje tožnik, temveč je (še vedno) njegov lastnik. Tožnik bi torej moral (ne glede na uveden osebni stečaj) v izjavi pri vprašanju, ali je lastnik/solastnik nepremičnega premoženja, obkrožiti odgovor ''da'' in to enako storiti za svoja družinska člana – tj. ženo in sina (pri tem se sodišče v vprašanje, ali bi premoženje, ki sodi v stečajno maso, organ za BPP smel upoštevati pri odločanju pri dodelitvi za BPP, ne spušča). Glede na povedano pa zato sodišče tudi ne more sprejeti tožnikovega ugovora o morebitnem nesporazumu v zvezi s sinovim lastništvom na nepremičnem premoženju in posledično napačni izpolnitvi obrazca zaradi svoje močne okvare sluha, saj glede na zgoraj citirano določbo ZBPP ni pravno pomembno, iz katerega razloga prosilec v pisni izjavi ne navede vseh resničnih podatkov, temveč za zavrnitev prošnje in izrek prepovedi vlaganja prošenj za nadaljnjih šest mesecev zadosti že (v obravnavanem primeru nesporno) dejstvo, da tožnik vseh podatkov o lastništvu premoženja zase in za svoja družinska člana ni navedel. Ker je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.