Jedro

Zamudna sodba se ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane zamudne sodbe ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke z dne 27. 8. 2017 nezakonita. V II. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici za čas nezakonitega prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi od 17. 8. 2017 do 31. 10. 2017 obračunati in po plačilu davkov in prispevkov izplačati plače, ki bi jih prejela, če bi delala v skladu s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi ter ji za navedeno obdobje priznati vse druge pravice iz delovnega razmerja. V III. točki izreka, ki ni pod pritožbo, je zavrnilo tožbeni zahtevek za poziv na delo. V IV. točki izreka, ki prav tako ni pod pritožbo je s sklepom zavrglo tožbo v zvezi z zahtevkom za plačilo regresa za letni dopust. 2. Zoper ugodilni del zamudne sodbe se pritožuje toženec iz pritožbenega razloga zmotne in napačne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da toženo stranko oprosti kakršnihkoli obveznosti plačila tožnici. V pritožbi navaja, da izpodbijani del sodbe ni v skladu z dejanskim in pravnim stanjem, to pa zato, ker je tožena stranka zamudila z odgovorom na pritožbo (pravilno: tožbo), v katerem je z dokazi pojasnila, da so navedbe tožnice v sodbi pod točko I neresnične. S temi navedbami je tožnica zavajala sodišče. Neresnične so njene trditve, da je imela dogovorjen dopust v avgustu, saj se je potem, ko je bila opozorjena, da si prisvaja denar iz blagajne, enostavno "potuhnila" in jo od 8. 8. 2017 sploh ni bilo več na delo iz razloga, ker ni vrnila nezakonito prisvojenega zneska iz blagajne 861,16 EUR. Ker je tožnica delo samovoljno zapustila, denarja pa ni vrnila, ji je toženec poslal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Te pošte tožnica ni dvignila. Istočasno je toženec 31. 8. 2017 podal na pristojnem tožilstvu v A. kazensko ovadbo zoper tožnico zaradi utemeljenega suma kaznivega dejanja, saj nezakonito prisvojenega zneska iz blagajne delodajalca ni vrnila. Postopek zoper njo je v teku. Takšen je pravi dejanski stan, ki ga sodišče ob izdaji zamudne sodbe ni poznalo, zato je izrek pod točko I pravno in dejansko nesprejemljiv. Tudi izrek sodbe pod točko II je posledica zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in pravno nevzdržen. Tožnica je prejela plače za čas njene zaposlitve, kar je razvidno iz priloženega potrdila računovodje toženca. Toženec je tožnici poravnal vse njene terjatve, kar izhaja tudi iz ugotovitev inšpektorja za delo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah preizkusa po uradni dolžnosti, torej glede bistvenih kršitev določb postopka, navedenih v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in glede materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, na dejansko stanje, kot izhaja iz tožničinih tožbenih navedb, pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da toženec s svojimi pritožbenimi navedbami izpodbija le pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja, kot izhaja iz izpodbijane zamudne sodbe. Glede na drugi odstavek 338. člena ZPP pa se zamudna sodba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ne more izpodbijati, zato pritožbeno sodišče pritožbenih navedb toženca niti ni preizkušalo. Preizkusilo je le, ali je sodišče prve stopnje pri izdaji zamudne sodbe storilo katero od bistvenih kršitev določb postopka, ki jih določa drugi odstavek 350. člena ZPP in ali je sodišče prve stopnje na zatrjevana dejstva, kot izhajajo iz tožbenih navedb tožnice, pravilno uporabilo materialno pravo.

6. S tem, ko toženec odgovora na tožbo, ki mu je bila pravilno vročena v odgovor, ni podal v zakonsko določenem roku, se šteje, da soglaša z navedbami in trditvami tožnice, ki izhajajo iz obrazložitve njene tožbe. To pa pomeni, da je sodišče prve stopnje kot podlago za izdajo izpodbijanega dela zamudne sodbe utemeljeno štelo trditve, ki jih je tožnica v tožbi navedla.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bili za izdajo izpodbijanega dela zamudne sodbe izpolnjeni vsi pogoji, ki jih določa 318. člen ZPP. Sodišče prve stopnje je tožencu tožbo pravilno vročilo v odgovor, ta odgovora na tožbo v zakonsko določenem roku ni podal, kar pomeni, da je bil za izdajo zamudne sodbe izpolnjen pogoj iz 1. točke prvega odstavka 318. člena ZPP. Poleg tega je sodišče prve stopnje povsem pravilno ugotovilo, da tožnica v tem individualnem delovnem sporu ni uveljavljala zahtevka, s katerim stranke ne morejo razpolagati, da je utemeljenost tožbenega zahtevka izhajala iz dejstev, ki so navedena v tožbi in da dejstva, na katera je tožnica oprla svoj tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila sama, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi izpodbijane zamudne sodbe opredelilo do vsakega od zakonsko določenih pogojev za izdajo zamudne sodbe, ki jih opredeljuje prvi odstavek 318. člena ZPP, obstoj teh pogojev pa je podrobno pojasnilo. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče le sklicuje na pravilno obrazložitev prvostopenjskega sodišča, kjer so pojasnjeni razlogi za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za obdobje od 17. 8. 2017 do 31. 10. 2017. 8. Ker toženec v pritožbi izpodbija le dejansko stanje, kot izhaja iz tožbenih navedb in ki je sodišču prve stopnje služilo kot podlaga za odločitev o utemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka, pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe toženca ne odgovarja, saj se, kot je bilo že zgoraj ugotovljeno, zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP). Zamudna sodba namreč temelji na domnevi, da toženec priznava dejanske navedbe tožnice iz tožbe, saj na njih ni pravočasno odgovoril. 9. Ker niso bili podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških ni odločalo, ker jih toženec ni priglasil.