Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi udarnine desne strani obraza in udarnine na področju desnega ušesa.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v ugodilnem in stroškovnem delu spremeni tako, da se:

1. V ugodilnem delu odškodnina zniža na znesek 655,05 EUR, tožbeni zahtevek za znesek 1150,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 7. 2007 do plačila pa se zavrne.

2. V stroškovnem delu tožnici naloži, da toženki, poleg že naloženih pravdnih stroškov (150,75 EUR), plača še pravdne stroške v znesku 100,28 EUR (skupno 251,03 EUR).

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 114,94 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da mora toženka plačati tožnici 1.805,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 7. 2007 dalje, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožnici je naložilo, da povrne toženki 150,75 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper ugodilni del sodbe, in sicer nad zneskom 655,05 EUR, se pritožuje toženka. Uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da prisojeno odškodnino zniža na znesek 655,05 EUR, posledično pa spremeni tudi odločitev o stroških postopka. Navaja, da je prisojena odškodnina za telesne bolečine in za strah previsoka. Sodišču očita, da je povzelo izpoved tožnice in izvedensko mnenje le v delu, ki je za tožnico ugodnejši. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je tožnica utrpela lažjo udarnino, saj ji poškodba ni pustila kontuzijskih značk (manjših omejenih modric in oteklinic). Tožnica je večinoma trpela le občasne telesne bolečine, zato ni pravilen zaključek sodišča, da je trpela kumulativno 16 dni telesnih bolečin. Sodišče je tudi napačno upoštevalo, da je tožnica trpela nevšečnosti, ki spremljajo zdravniške posege in oskrbo, saj v spisu ni podlage, da bi bil pri tožnici opravljen kak poseg ali da bi bila drugače oskrbovana. Tožnica je bila zdravljena na ambulanten način konzervativno. Meni, da je tožnica za telesne bolečine upravičena do 1.200,00 EUR odškodnine. Nadalje navaja, da je previsoka tudi prisojena odškodnina za strah. Pravi, da je sodišče tudi v tem delu nekritično povzemalo izvedensko mnenje. Sekundarni strah je bil kratkotrajen, saj je šlo za lažjo udarnino, brez zunanjih znakov, o čemer je bila tožnica seznanjena s strani zdravnika takoj po dogodku. Ker je šlo za lažjo poškodbo, je bil strah pred izidom zdravljenja tudi z vidika intenzivnosti pravno nerelevanten, strah pred terapevtskimi posegi in trajnimi posledicami pa zanemarljiv. Po mnenju pritožnice je tožnica iz naslova pretrpljenega strahu upravičena do največ 500,00 EUR odškodnine. Pravično odškodnino za nepremoženjsko škodo predstavlja znesek 1.700,00 EUR, zato toženka dolguje tožnici skupaj z odškodnino za premoženjsko škodo (10,10 EUR), upoštevaje 50 % temelj in 200 EUR odbitne franšize, znesek 655,05 EUR.

3. Pritožba je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijanega dela sodbe v mejah pritožbenih razlogov (prvi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (1) - v nadaljevanju ZPP) in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) ugotovilo, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva v zvezi z obsegom nastale nepremoženjske škode, vendar pa je napačno uporabilo materialno pravo, in sicer določbo 179. člena Obligacijskega zakonika (2) - v nadaljevanju OZ.

6. Sodišče prve stopnje je svoje ugotovitve o obsegu nepremoženjske škode, ki jo je tožnica utrpela v delovni nesreči dne 29. 5. 2007, oprlo na izpovedbo tožnice in na izvedensko mnenje sodnega izvedenca medicinske stroke, ki ju je v vseh pravno relevantnih delih v celoti upoštevalo in ovrednotilo. Sodišče je ugotovilo in upoštevalo tudi vse okoliščine, katere izpostavlja toženka v pritožbi. Iz dejanskih ugotovitev v izpodbijani sodbi izhaja, da je tožnica utrpela udarnino desne strani obraza in udarnino na področju desnega ušesa. Da gre za lažjo poškodbo, pa nadalje izhaja iz ugotovitev o intenzivnosti in trajanju telesnih bolečin, poteku in trajanju zdravljenja ter nevšečnostih, ki jih je tožnica trpela v posledici poškodbe. Sodišče je ugotovilo, da je tožnica 16 dni trpela telesne bolečine, pri čemer je jasno opredelilo, koliko časa so trajale telesne bolečine določene intenzivnosti. Iz sodbe tudi jasno izhaja, da je sodišče upoštevalo, da je tožnica večinoma trpela le občasne telesne bolečine, zato so pritožbena izvajanja o napačnih zaključkih sodišča neutemeljena. Prvostopenjsko sodišče je tudi upoštevalo, da je bilo zdravljenje ambulantno in da je potekalo brez zapletov in posebnosti. Da je tožnica pri zdravniških pregledih trpela nevšečnosti zaradi posegov in oskrbe, pa izhaja iz izvedenskega mnenja, v zvezi s katerim toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni imela nobenih pripomb.

7. Tudi pri presoji intenzivnosti in trajanja strahu je sodišče v celoti upoštevalo izvedensko mnenje, med drugim tudi tiste ugotovitve izvedenca, na katere opozarja pritožba. Pritožbeni očitek, da je sodišče nekritično povzemalo izvedensko mnenje, torej ni utemeljen. Sicer pa pritožba ugotovitvam sodišča glede intenzivnosti in trajanja strahu, ki ga je tožnica trpela v posledici škodnega dogodka, niti ne nasprotuje, temveč graja višino odmerjene odškodnine. Glede na vse navedeno se izkažejo pritožbene navedbe, ki merijo na zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kot neutemeljene.

8. Pač pa je utemeljen pritožbeni očitek, da je s strani sodišča prve stopnje odmerjena odškodnina za pretrpljene telesne bolečine in za strah previsoka. Sodišče je tožnici priznalo 2.500,00 EUR odškodnine za telesne bolečine in 1.500,00 EUR za strah, skupaj torej 4.000,00 EUR, kar je v času odločanja sodišča prve stopnje predstavljalo 4 povprečne neto plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji. Po določbi 179. člena OZ mora sodišče pri odmeri pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo upoštevati vse okoliščine primera, ki se odražajo pri oškodovancu, zlasti trajanje in jakost telesnih in duševnih bolečin ter strahu (načelo individualizacije odškodnine), hkrati pa mora svojo odločitev objektivizirati v smislu primerjave z ostalimi nepremoženjskimi škodami v sodni praksi (načelo objektivizacije odškodnine).

9. Po ugotovitvah izpodbijane sodbe je tožnica v obravnavanem škodnem dogodku utrpela udarnino desne strani obraza in udarnino na področju desnega ušesa. Šlo je za lažjo poškodbo mehkih tkiv na obrazu, ki tožnici ni povzročila krvavitev niti patološke deformacije na glavi in obrazu niti okvare funkcije vidnega, slušnega, govornega ali žvekalnega sistema. Tožnica je trpela en dan hude občasne bolečine, tri dni srednje trajne bolečine, tri dni srednje občasne bolečine in deset dni lažje občasne telesne bolečine. Zdravljenje je bilo ambulantno, brez zapletov in ni trajalo dolgo. Tožnica je jemala protibolečinske tablete, štirikrat je bila na zdravniških pregledih, enkrat pa ji je bila rentgensko slikana glava. Glede na težo tožničine poškodbe, ki po Fischerjevi razdelitvi poškodb sodi med zelo lahke primere (I. skupina), opisano intenzivnost in trajanje bolečin ter povzete nevšečnosti je tudi po presoji pritožbenega sodišča odškodnina za telesne bolečine v višini 2.500,00 EUR (2,5 povprečne neto plače v času odločanja sodišča prve stopnje) previsoka. Takšna odškodnina bistveno odstopa od odškodnin, ki jih sodišča prisojajo v primerljivih primerih (3) oziroma sodišča takšen znesek prisojajo v bistveno težjih primerih (4). Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbo, da znaša pravična odškodnina tožnici za to vrsto škode 1.200,00 EUR, kot predlaga toženka.

10. Glede na ugotovitev, da tožnica primarnega strahu ni trpela, sekundarni strah pa je trpela relativno kratek čas, in sicer en dan bolj močan strah, nato pa še en teden občasen zmeren strah, je previsoko odmerjena tudi odškodnina za strah. Pregled sodne prakse nam pokaže, da sodišča celo v hujših primerih prisojajo bistveno nižje odškodnine, kot je bila priznana tožnici s strani sodišča prve stopnje (5). Tudi po oceni pritožbenega sodišče je potrebno prisojeno odškodnino za strah znižati na 500,00 EUR, kot predlaga pritožba.

11. Pritožbeno sodišče tako soglaša s pritožbo, da znaša skupna odškodnina za nepremoženjsko škodo 1.700,00 EUR, kar predstavlja 1,7 povprečne neto plače v času odločanja sodišča prve stopnje. Takšna odškodnina ustreza pravno relevantnim okoliščinam konkretnega primera in je tudi v okvirih prisojenih odškodnin primerljive sodne prakse.

12. V posledici navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP odločitev v izpodbijanem ugodilnem delu sodbe spremenilo tako, da je s sodbo prisojeni znesek odškodnine, ki ga mora toženka plačati tožnici iz naslova premoženjske in nepremoženjske škode, upoštevaje soprispevek tožnice in odbitno franšizo, znižalo iz 1.805,05 EUR na 655,05 EUR, tožbeni zahtevek za znesek 1.150,00 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi pa zavrnilo.

13. Glede na spremenjeni uspeh strank v postopku, je pritožbeno sodišče na novo odločalo o stroških, ki so nastali pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek 165. člena ZPP). Po spremembi sodbe je tožničin uspeh 41,5 % (50 % po temelju in 33 % po višini), toženkin pa 58,5 %. Ker odmera stroškov s pritožbo ni bila izpodbijana, je pritožbeno sodišče izhajalo iz ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožničini prvostopenjski stroški znašajo 1.424,84 EUR, toženkini stroški pa 1.439,89 EUR. Upoštevaje uspeh je tožnica upravičena do 591,30 EUR pravdnih stroškov, toženka pa do 842,33 EUR. Po pobotanju mora tožnica plačati toženki 251,03 EUR pravdnih stroškov. Pritožbeno sodišče je zato odločitev v stroškovnem delu spremenilo tako, da je poleg že naloženih stroškov tožnica dolžna toženki plačati še pravdne stroške v znesku 100,28 EUR.

14. Toženka je s pritožbo uspela, zato je upravičena tudi do povračila stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je toženki priznalo plačano sodno takso za pritožbo v višini 114,94 EUR, ki ji jo mora tožnica povrniti v 15 dneh od prejema te sodbe.

(1) Ur. l. RS, št. 73/2007- UPB3 in nasl. (2) Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. (3) Primerjaj sodbe II Ips 533/1997, II Ips 1259/2008, II Ips 147/1999, II Ips 585/1995, IIps 659/1996. (4) Primerjaj sodbi II Ips 717/2007, II Ips 251/2004. (5) Primerjaj sodbe II Ips 656/1996, II Ips 1259/2008, II Ips 962/2007, II Ips 249/1997.